TANPANG BONGA 16.december - Čeprav mi je deloval bolj kot rastafarijanec, ki se mu lasje še niso uspeli sprijeti v 'drede'; star okoli štirideset let in z dolgo košato grivo, ki mu je padala vse do pasu. Spoznal sem ga v Mart's cafeju, kjer so lokalni vodniki lovili svoje bodoče stranke. Menda vsi so igrali na kitare in prepevali vse od Bob Marleyja do lokalnih ljubezenskih napevov. A jim je šlo bistveno bolje od rok, če je za sosednjimi mizami posedalo kaj mladega, luštnega in 'blond', česar jim nisem mogel zameriti. Yusuf je imel pač smolo, nobenemu od tistih treh plusov se nisem kaj prida približal. A posel je posel, trije otroci doma zahtevajo svoje, državnih služb za trmaste hribovce pa ni kaj veliko; v mestu je vse več priseljencev z drugih otokov, prednost pri zaposlovanju imajo muslimanski bratje po veri in z dveh koncev protestantskega Rantapaa je prek dneva že slišati zategle mujezinove molitve. A življenje v vaseh je daleč od politike in malih verskih nestrpnosti. Vsaj v času pogrebnih slovesnosti je tako – teh pa je decembra več kot dovolj tudi za redke turiste, ki v času monsunskega deževja zaidejo v te kraje.
Do vasi je bilo dobre pol ure vožnje z motorjem, med luknjami je šlo dovolj počasi, da sva se z Yusufom vmes lahko pogovarjala. Povedal mi je, da so december, ter poletni meseci, ko obilje zrelega riža poskrbi za dovolj hrane, najbolj primeren čas za pogrebne slovesnosti. A kako komajda živi vedo, kdaj je najbolj primeren čas za zadnji izdih? Seveda sprašujem neumnosti – smrt je v Tani Toradži daleč preveč pomembna, da bi jo prepustili tako banalni stvari, kot je umiranje samo. Mrtvec lahko počaka mesece ali leta dolgo, da bo vse urejeno tudi za njegov resnični odhod s tega sveta.
Včasih so za to poskrbela zelišča in nekaj magije. Danes zadoščajo injekcije treh litrov formalina v žile. In mrtev sorodnik pač ne bo mrtev; le bolan bo, v odprti krsti – ker mora seveda dihati in prejemati hrano – bo čakal, da njegovo zdravo sorodstvo uredi vse potrebno za povsem pravo smrt. Dela pa je gotovo ogromno; obvestiti in uskladiti je treba prihode sorodnikov, ki so običajno razmetani po vsem svetu. Se dogovoriti, koliko prašičev in koliko bivolov bo kdo od njih prispeval za lažji prehod pokojnikove duše v nebesa. In zgraditi vse potrebno za sprejem nekaj sto – ali nekaj tisoč – gostov, ki se bodo v nekaj dneh – ali nekaj tednih, odvisno od bogastva pokojnikove družine – prihajali poklonit spominu na umrlega. Najbolj pomemben pa ni dan samega pogreba, temveč priprava njegove poti v 'pujo', raj. Nebesa so visoko na hribu, brez stopnic in z mnogimi rekami vmes. Na dolgi poti lahko pokojniku pomagajo le bivoli, skorajda svete živali. Ki imajo tudi dušo. In prav te služijo kot stopnice na poti proti večni odrešitvi in sreči. Več ko je stopnic, lažja bo pot v nebesa. A vsaj začetek te poti je krvav. Zelo krvav! Pa sem mislil, da sem pred tednom, med pokolom dajaških prašičev, že doživel dovolj hudega!!
Štiriindvajset na smrt obsojenih
Pokojniku v vasi Tampan Bonga – vsaj dve manjši ceremoniji sta bili tisti teden v okoliških vaseh – je bilo ime Nesitondo; ležal je v krsti visoko nad malim naseljem sveže zgrajenih zavetij in kolib iz bambusa. Spodaj so bili vsi njegovi sorodniki in sosedje, predvsem pa njegovi otroci. Šest jih ima, hčerka je poročena v Amsterdamu, en sin dela v Maleziji, drug je delovodja v Freeportu, rudniku zlata na Papui. Dobro jim gre in sorodnikom doma so zgradili lepo hišo, skorajda vilo – taki so Toradžanci, dom in tradicije jim ostajajo svete, kjerkoli že so. Predvsem pa so vsi ti ljudje tam spodaj pripeljali s sabo štiriindvajset bivolov. Štiriindvajset – to je lepo število, po štiriindvajsetih stopnicah je pot v nebesa že skorajda užitek.
Šviiiist! – udarec z mačeto po vratu in njihova življenja bodo odtekla v mlakužo krvi na blatnih tleh. Vsak je vreden najmanj petindvajset milijonov, dva tisoč evrov je to. Tisti najlepši, beli s črnimi lisami, pa lahko dosežejo vrednost zelo solidnega avtomobila, vse tja do tristo milijonov, 25.000 evrov. Reveži iz kaste sužnjev imajo običajno le po enega prašiča. Najbogatejši iz plemiške kaste pa tudi po sto in več. Bivolov! A gospod Nesitondo verjetno ne trpi zaradi ljubosumja, njegovi so zelo lepo poskrbeli zanj. Kot je on poskrbel za svoje starše in bodo njegovi vnuki poskrbeli za njegove otroke. Smrt je najpomembnejši del življenja in v Tani Toradži in ta tradicija ne bo nikoli izumrla. Vsaj tako verjamejo starejši. Hčerka pokojnega, tista, ki že četrt stoletja živi v Holandiji, pa je prišla k meni vidno pretresena: "Kako grozno – v Evropi delamo, da si privoščimo boljše življenje, družinski dopust, večji avto. Tukaj pa gre ves denar v smrt in ubijanje." "In kaj ste vi prispevali?" jo vprašam. "Dva bivola. Sedem tisoč evrov … a karkoli manj in imeli bi me za slabo hčerko. Nikomur v vasi ne bi mogla pogledati v oči."
Zvonetove dogodivščine s poti po Afriki in Aziji si lahko preberete, ogledate in doživite na spletni strani www.zvoneseruga.com.
KOMENTARJI (13)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV