Dnevnik Zvoneta Šeruge: kot bi prasca z žago klal

Diamanti na eni strani in beda na drugi
Enako je z diamanti. Lahko so še tako čudoviti in popolno brušeni, a najprej jih je treba najti. Precejati blato in iskati skozi goro peska. In če bi bilo to lahko, bi bil tudi diamant en čisto navaden kamen. Včasih pa je to iskanje lahko še težje kot sicer! Diamantno polje v Martapuri na jugu Bornea gotovo ni turistična atrakcija. Slučajno sem izvedel zanj, a začuda se nikomur ni zdelo neobičajno, da si ga želim obiskati. Kasneje sem razumel, zakaj – samo delo je, hudo zanikrno delo za hudo zanikrn zaslužek (tu in tam pa kdo pač zadene na lotu) in nobene skrivnosti ali hudih varnostnih ukrepov ni v njem. Ljudje pač rijejo po zemlji in če jih hoče kdo pri tem fotografirati in biti z njimi prijazen – hej, toliko bolje!

S Šerijem, mojim vodnikom, sva prišla tja na malih najetih mopedih. Na faksu je delal seminarsko nalogo o prav teh ljudeh in bil je prava mala zakladnica znanja. Pomembno: diamantov je daleč premalo, da bi se jih lotila država ali mogočna multinacionalka z vsemi svojimi sredstvi in stroji. Torej dovolijo ljudem, večinoma domačinom iz okoliških vasi, da rijejo po zemlji. Že stoletja dolgo. Nekaj sto jih živi le od tega. Nekaj jih je obogatelo, ostali životarijo.

Abdul Ahim, star 37 let, je eden teh zadnjih. Presušeno telo starca in fanatičen, koščen obraz z očmi, ki žarijo napol noro. Deset let že išče po zemlji, stoji cele dneve do pasu globoko v vodi in v široki ponvi preceja kile in tone peska, v katerem bo morda odkril drobno zrnce drugačnega sijaja. Četrt karata je že dober ulov; petindvajset evrov dobi zanj in včasih je to tudi edini mesečni zaslužek. Je pa našel tudi že dva karata, za mali noht veliko bogastvo. Dvajset milijonov rupij, 1700 evrov. A to se zgodi enkrat na par let.

Abdul dela kot svobodnjak, kot še nekaj deset drugih. Njegovo edino orodje je ponev in delovno mesto; jama z vodo in dragocenim peskom pod nogami. Na drugi strani vasice Čempaka – nekaj razkošnih hiš nakazuje, da je sreča doma tudi v teh krajih – pa so polja razrita v deset in več metrov globoke jame, iz katerih starodavne dizelske črpalke z vodo pomešan pesek potiskajo v rešeta na robovih širokih kraterjev. Prve tri selekcije so strojne, čeprav do skrajnosti primitivne. Različne debeline kamnov odvržejo na stran, a tudi tam so seveda potrebne ostre oči – kaj, če je vmes tisti čudežni veliki diamant, ki ga vsi čakajo? Enkrat se je že zgodil, leta 1965, težak 167 karatov in za jajce velik. Nihče ne ve, koliko je bil v resnici vreden, ker …

Trojna skrivnost slavnega 167-karatnega kamna
A gremo nazaj: človeške roke in oči pa so edino sito v končni fazi iskanja: precejanje, mešanje, prelivanje, skrbno prepletanje med prsti. Večina diamantov je velika kot makovo zrno, pšenično zrnce je že bogastvo. In mnogi se sploh ne svetijo – ne, v ničemer se ne razlikujejo od stotin ton peska, nametanega naokoli. Sprašujem in Šeri mi prevaja. Deset jih je, ki v tej jami delajo kot skupina. In nekaj deset podobnih skupin je nametanih naokoli, vsaka ob svojih črpalkah in luknjah v zemlji.

Gospod Fitriani – možakar z mobitelom in mopedom v ozadju – je šef in njemu plačajo polovico vsega, kar najdejo. Njegov oče je naletel na dvajset karatni kamen, kupil vso to opremo in je zdaj gospod. Delajo zanj in si pošteno razdelijo svojo polovico.