Punan so, pragozdni lovci in nomadi, v jamah si delajo bivališča. Gori na severovzhodu jih najdeva, a potrebovala bi vsaj teden dni časa. Malo sem bil skeptičen. Rusdy je bil tam le enkrat, pred tremi leti in noben drug vodnik ne hodi med tiste ljudi; turistov ne zanimajo divji Dajaki, videti hočejo šimpanze in črne orhideje. Žal tudi fotografij nima, brez aparata je bil med njimi.
Rusdy se mi je sicer zdel zanesljiv fant, ki mu lahko verjamem, a povsem mogoče je tudi malo pridodajal, posel je le posel. V vsakem primeru pa bi bilo drago, če bi moral za vse skupaj plačati sam. Letalo za dva tja in nazaj, čoln za pet dni, lokalni vodnik, nekaj nosačev – ne bo šlo, žal! A nov izziv mi vseeno ni dal mir. "Rusdy, junija se vrnem s prvo skupino sopotnikov. Privoščili si bomo tovrstno avanturo v neznano. Če Dajakov, kot jih obljubjaš, ni, ti ne plačam. Če so, ti plačam dvojno. Pošteno?" Udarila sva si v roko. Dajaška zgodba se torej nadaljuje čez pol leta.
In tako sem z Borneom zaključil. Kajti še en košček Indonezije sem si želel ogledati: Tano Toradžo na sosednjemu Sulavesiju. Z letalom do Makasarja in zatem ves dan z avtobusom do Rantepaua, v hribih na južni strani na vse konce razpotegnjenega otoka. Pred trinajstimi leti sem sicer že bil tam, a na srečo obstajajo kraji, ki si jih človek z veseljem ogleda dvakrat. Tana Toradža je svetovno znana. Če si je Bali ustvaril svojo slavo s plažami in mehkobo svojih vsakodnevnih ceremonij, je šla hribovska Toradža v drugo skrajnost. Njihove ceremonije so trde, tesno prepletene s smrtjo in žrtvovanji. Težko si predstavljam, da bi kjerkoli drugje na svetu umetnost umiranja pripeljali do skrajnosti, ki predstavljajo vsakdan tukajšnjih vasi.
Hiše kot rogovi bivolov
In smo šli – poštena hoja v hrib, skozi blato, pa spet v dolino, med polji in skozi vas, pa drugo vas, še bolj v dolino, hitro kopanje pod slapom in ponovno v hrib, do Limbonga, kjer bomo tisto noč prespali. Vas je bila že od daleč simpatična, s čudnimi rogovilastimi strehami, ki so že od daleč arhitekturna znamenitost teh krajev. Spominjali naj bi na rogove vodnih bivolov, v teh krajih skorajda svete živali. Ali pa morda na zavite kljune ladij, s katerimi so davni predniki že pred tisočletji prispeli s Kitajske; tako vsaj govorijo legende. A večne vojne za zemljo na obali otoka so Toražance pregnale v hribe in tu se je njihova kultura ohranila, njihova življenja pa ostala z eno nogo še vedno krepko zasidrana v nekdanjosti. Že mogoče, da je krščanski bog močnejši od njihovih duhov, a duhovi mrtvih živijo povsod okoli njih, bog pa je nekje daleč tam gori. Mrtvi so most med njim in med živimi in smrt je najpomembnejši dogodek v življenju vsakega Toražanca; o tem se bomo lahko prepričali v naslednjih dneh. Ponovno na zelo krvav način.
In res je tudi, da od treh milijonov Toražancev skorajda dve tretjini živita in delata zunaj – na Javi, v Maleziji in Ameriki. A na svoj dom ne pozabijo nikoli. Tudi z denarjem ne. Zato toliko novih hiš, satelitskih anten in japonskih motorjev, kjer pač je cesta. A poleg vsake še tako moderne hiše stoji tonkonan, tradicionalna lesena hiša z zavito streho. In vsaj dva ali trije alangi, starodavne kašče za riž. Gotovo, napredek prihaja tudi v Tano Toradžo. A duhovi in preteklost so živi bolj kot kdajkoli prej. Počakajte do petka, so mi povedali že v mestu. V Tampan Bongi, vasi na severu, bo velika pogrebna ceremonija. In videli boste, kaj pomeni umreti v Tani Toradži!
Zvonetove dogodivščine s poti po Afriki in Aziji si lahko preberete, ogledate in doživite na spletni strani www.zvoneseruga.com.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV