Dnevnik Zvoneta Šeruge: A vsega lepega je enkrat konec

Balikpapan 24. december – Pomotoma končal v zanikrni luknji od hotela, preganjal pol noči komarje in švical kot mlado prase, blodil naslednji dan po mestu in se spraševal, čemu je vse zaprto in zakaj je angleščina eden od eksotičnih jezikov v galaksiji Xy425Z. Bil je praznik in bil sem na koncu sveta, tako se je zdelo.

Le kaj, zaboga, sploh počenjam tukaj?
In zdaj sem spet tukaj, že četrtič – vse poti vodijo v Balikpapan. Pred dobro uro sem priletel iz Makassarja na Sulavesiju, jutri zjutraj letim v Singapur. Deset ur čakanja na letališču, preden nadaljujem proti Frankfurtu. Dovolj, da grem z vlakom lahko v mesto, čas zabijat. A se ne veselim, povsem odveč mi je. Davni so časi, ko je Singapur predstavljal gusarsko gnezdo, ki bi mi bilo gotovo všeč. Danes je le BTC x 100 in šoping me celo pred 30 leti, ko sem bil prvič tam, ni pretirano vznemirjal.

Veselim se doma, familije in goveje župce. Vračanje mi je z vsakim letom bolj najlepši del poti – ki pa ga ne bi znal uživati, če ne bi vedno znova tudi odhajal. In prav mi je tako. Dokler to pomeni, da nisem izgubljena duša, ki tava po svetu v iskanju smisla. Kdor ga ne najde doma, ga bo nekje bogu za ritjo še veliko teže. Potovanja so služba in viharno morje. In dom je dopust ter kičasto miren pristan. Tako pač je. Bogovi me imajo radi.

In tako sedim ob mrzlemu bintangu – da, tudi pivo se najde tukaj – za malo mizo na obali, valovi pomalem pivkajo pod mano, malo stran mi pečejo krasnega zobatca in sosedje so še kar vedno prijazni: hello, mister … Bistveno bolje od prvega večerja. In zaslužim si. Naredil sem vsaj toliko in več, kot sem pričakoval. Nikoli me niso okradli, ničesar nisem izgubil in celo kake omembe vredne neumnosti nisem naredil. Zaslužim si še enega. Bintanga. Za popolnost večera.

Na Borneo sem prišel, da pripravim novo pot za skupine, ki jih občasno vodim po svetu. Od nečesa je treba živeti in otroka soma sta lepo ješča; ne bi ju bilo lepo stradati.

Mi je uspelo?
Yessss!! Če samo na hitro pogledam nazaj … nekaj krajev je, ki so celo mene zadeli. In verjemite mi, zelo utrjen odvisnež sem in zelo solidno porcijo nečesa novega rabim, da to sploh začutim. Diamantna polja v Martapuri, recimo. Kot pretirana kulisa filma z Indiana Jonesom v glavni vlogi. Izčrpani obrazi, jame, vročina, znoj in blato ter voda do pasu. Vmes pa morda vsakih nekaj dni droben kamenček, običajno manjši od pšeničnega zrna. Za ene simbol lepote in ljubezni. Drugim le kruta možnost preživetja.

Orangutani kot drugo. Rad imam živali, od nekdaj. Ne morem mimo psa, ne da bi ga pobožal. In mimo komarja, ne da bi mu ploskal. A po tistih dveh dneh v džungli Tanjung Putunga orangutanov nikoli več ne bom mogel zmerjati z živaljo. Celo z opico ne. Kot ne tako daljna žlahta so mi postali. Bratranci, recimo. Le bistveno bolj človeški in simpatični kot vsaj eden od njih.

Ozki prehodi in kanali, ki pomenijo glavne ulice koliščarjem na reki Martapura. A ne gre le za tisto čisto veselje do življenja, ko otroci, zaripli od sreče in smeha, skačejo v umazano rjavo vodo, odrasli pa vedno znova širokih nasmehov mahajo: hello, mister! Pravzaprav … popravljam, ker prav za to v bistvu gre! Reka in kolibe in čolni in palme in riževa polja v ozadju so sicer krasna in eksotična kulisa – a na koncu gre vedno znova za ljudi. Veliko krasnih in dobrih ljudi poznam – a Borneo me kljub temu vedno znova razneži. Zelo lahko jih je imeti rad.

In potem … aha, spet reka, Mahakan više na severu. Ozek čoln se prebija skozi ozke pragozdne prehode, nad nami se režijo opice in tam, v dajaškem naselju lesenih kolib vzdolž reke cela vas vso noč pleše in poje okoli bolnika. In vrači pripravljajo peteline in prašiče na ritualno smrt, ki bo osrečila duhove in pregnala bolezen. Je nekdanjost lahko še bolj prepričljiva od tega?

Otoček Derawan … Emma in Lianne sta prispevali k lepoti, a tisti koralni grebeni, bele plaže in plavanje med milijoni meduz bi bili celo brez dodatne lepote dokaj blizu popolnosti. Prihodnjič bodo med nami plavale tudi mante, la začasno so menda odšle po svojih ženitnih poteh.

In Tana Toradža na Sulavesiju, s potoki krvi naravnost iz vratov žrtvovanih bivolov? Da, gotovo … a zgodb in spominov je preveč. In prostora premalo. H koncu gremo. In junija, ko se spet odpravim v tiste kraje, bom krvave ceremonije hribovcev raje zamenjal s plažami in mehkobo balijskega otoka. Nekako bolj humano se mi zdi za zaključek potovanja.
Aha, le še to: in včasih po teden in več nisem videl tujca. Belega obraza. Turista. Temu se reče ekskluzivnost. Biti nekje med prvimi. Ne prvi – takih krajev na tem svetu žal ni več. A tudi med prvimi šteje.

Konec maja odhajam znova v taiste kraje, s skupino največ 15 sopotnikov. Prijave že sprejemam na zvoneseruga@siol.net – si upate z mano na pot?

Zvonetove dogodivščine s poti po Afriki in Aziji si lahko preberete, ogledate in doživite na spletni strani www.zvoneseruga.com.