Že dalj časa delate na otroku, pa ne uspe? To je lahko vzrok!

Doživljanje neplodnosti se razlikuje glede na spol. Moškim problem neplodnosti predstavlja neko nesrečno okoliščino, ki jo je moč premagati, medtem ko ženske doživljajo problem kot grožnjo svoji identiteti in ga pogosteje jemljejo kot nepremagljivo oviro. O neplodnosti sicer govorimo takrat, ko par ne zanosi po letu dni rednih nezaščitenih spolnih odnosov.

Kdo je kriv?

Iskanje krivca za to, da par ne more spočeti otroka, je sila nehvaležno delo, a le tako se lahko strokovnjaki lotijo reševanja problema. Glede na statistike naj bi bila krivda na strani ženske v 30 odstotkih, v prav toliko primerih naj bi bili neplodni tudi moški. Kaj pa preostalih 40 odstotkov? 30 odstotkov parov naj ne bi moglo zanositi zaradi tako imenovane nekompaktibilnosti oziroma kombinacije težav pri obeh spolih, v 10 odstotkih pa naj neplodnost ne bi bila pojasnjena.

Kaj je krivo za neplodnost?

Pri ženskah je za neplodnost lahko kriva okvara ali neprehodnost jajcevodov, endometrioza, izostanek ovulacije, hiperprolaktinemija oziroma povišana raven hormona prolaktina, ki je pomemben za proizvajanje mleka, policistični jajčniki, zgodnja menopavza, nezdrav življenjski slog, težave s ščitnico, rakava obolenja in zdravljenje le-teh ter fibroidi, to so nenormalne rašče v materničnem tkivu, ki lahko zamašijo jajcevode, poškodujejo jajčece ali preprečijo, da bi se po oploditvi ugnezdilo v endometriju.

Pri moških pa so vzroki za neplodnost lahko sledeči:
- nepravilna oblika in zmanjšana gibljivost spermijev;
- zmanjšano število semenčic v izlivu, ki je običajno posledica izpostavljenosti določenim dejavnikom v okolju (estrogen v hrani, kajenje, alkohol, stres, kava, droge);
- nespuščeno modo v otroštvu;
- pomanjkanje testosterona;
- oslabljeno prehajanje semenske tekočine iz penisa v vagino, ki je lahko posledica težav v spolnosti in jih je mogoče odpraviti;
- retrogradna ejakulacija (izliv semena po spolnem odnosu v mehur);
- blokada obmodka ali semenovoda;
- semenska tekočina brez semenčic (običajna pri moških s poškodovano hrbtenjačo);
- hipospadija, prirojena okvara, pri kateri se izvodilo sečnice ne razvije na konici penisa;
- imunološke motnje (moško telo ustvarja protitelesa, ki napadejo semenčice in zmanjšajo njihovo sposobnost za oploditev);
- cistična fibroza;
- slaba kakovost življenja (stres, podhranjenost, prekomerna telesna teža, rakava obolenja, kemoterapija in obsevanje, uživanje drog ali alkohola ter nekaterih zdravil, kajenje, starost, jemanje zdravil, sladkorna bolezen, bolezni ščitnice, starost, pretiravanje s športnimi aktivnostmi ...)
- genetske napake ali okužbe s katero od spolno prenosljivih bolezni;

Kako prepoznamo Klinefelterjev sindrom?

Sindrom lahko zdravniki odkrijejo s hormonskimi testi in kromosomskimi analizami, sicer pa so vidni tudi določeni simptomi. Pri številnih dojenčkih in dečkih so simptomi sindroma dokaj neopazni, zato je bolezen običajno odkrita v odrasli dobi. Kljub temu lahko okvara opazno vpliva na rast in videz prizadetega. Sindrom lahko prav tako povzroči težave z govorom in učenjem. Kakor koli že, se znaki in simptomi kažejo različno pri različnih starostih.

Pri dojenčkih lahko starši opazijo šibkost mišic, počasnejši motorični razvoj, kar pomeni, da otrok potrebuje več časa, da se postavi na svoje noge, se začne plaziti in hoditi, počasnejši razvoj govora, tiho in ubogljivo osebnost ter težave pri porodu (na primer testis se ne spusti v mošnjo).

Pri dečkih in najstnikih so simptomi naslednji:
- višja rast,
- daljše noge, krajši trup in širši boki,
- odsotna, zapoznela ali nepopolna puberteta,
- po puberteti manjši razvoj mišične mase in manjša poraščenost,
- manjši in čvrsti testisi,
- manjši penis,
- ginekomastija (povečano prsno tkivo),
- slabša gostota kosti,
- manj energije,
- sramežljivost,
- težave pri izražanju čustev ali v socializaciji,
- težave pri branju, pisanju, črkovanju in matematiki,
- težave z ohranjanjem pozornosti.

Pri odraslih moških se pojavijo neplodnost, majhni testisi ali penis, slabša gostota kosti, višja telesna rast, manjša poraščenost, ginekomastija in upadla spolna sla oziroma težave v spolnosti.

Kakšni zapleti lahko nastanejo?

Številni zapleti, ki lahko nastanejo pri Klinefelterjevem sindromu, so posledica pomanjkanja testosterona. Testosteronska terapija tako lahko zmanjša tveganje za določene zdravstvene težave, še posebej, če jo začne prizadeti prejemati še pred puberteto. Zapleti so sicer naslednji:
- povečano tveganje za določene napake ob rojstvu (ukrivljeni mezinci, volčje žrelo),
- zakasnela puberteta,
- drugačne fizične lastnosti (višja rast, manjša poraščenost, dolge okončine, manj razvita mišična masa, povečano prsno tkivo),
- težave pri učenju, ohranjanju pozornosti in v socializaciji,
- neplodnost,
- osteoporoza,
- povečano tveganje za nastanek krčnih žil,
- povečano tveganje za raka prsi, kostnega mozga, limfnih vozličev in krvnega raka,
- povečano tveganje za pljučne bolezni, predvsem kronični bronhitis,
- povečano tveganje za avtoimunske motnje, predvsem diabetes tipa 1 in lupus,
- več maščobnega tkiva okoli trebuha, ki lahko vodi v druge zdravstvene težave,
- težave v spolnosti.

Če je sindrom dovolj zgodaj odkrit in zdravljenje čimprejšnje, je na ta način mogoče zmanjšati tveganje za razvoj zapletov. Torej, prej kot je diagnoza postavljena, večji bo učinek zdravljenja. Kljub temu ni nikoli prepozno, da bi poiskali pomoč. Če sumite, da ima vaš otrok Klinefelterjev sindrom, se o tem posvetujte z endokrinologom, pomoč pa lahko poiščete tudi pri govornem terapevtu oziroma logopedu, pediatru, fizioterapevtu, strokovnjaku za genetiko, reproduktivno medicino ali neplodnost in psihologu.

Čeprav kromosomske spremembe ni mogoče odpraviti, lahko zdravljenje zmanjša posledice okvare.

Zdravljenje obsega:
- testosteronsko nadomestno zdravljenje, ki dečku omogoča normalen razvoj v času pubertete (razvoj glasu, poraščenosti, mišične mase in penisa), preprečuje nastanek ginekomastije, izboljša gostoto kosti in zmanjša tveganje za osteoporozo. Kljub terapiji testisi ne zrastejo večji, prav tako pa se ne izboljša niti plodnost,
- odstranitev odvečnega prsnega tkiva pri moških z ginekomastijo,
- govorno in fizično terapijo za izboljšanje govora in zmanjšanje šibkosti mišic,
- učno podporo pri tistih, ki imajo težave s pomnjenjem,
- zdravljenje neplodnosti pri moških, ki ne proizvajajo sperme,
- psihološko svetovanje.

S pomočjo zdravljenja in podpore bližnjih lahko moški s Klinefelterjevim sindromom živijo popolnoma normalno življenje, saj sindrom povzroči razvoj simptomov, ki so praktično neopazni za okolico. Večini mladih je v veliko pomoč tudi povečana fizična aktivnost, ki pomaga izboljšati mišično moč in motorične spretnosti. Odrasli moški naj redno obiskujejo zdravnika, kar bo pomagalo ohraniti psihično in fizično zdravje ter preprečiti razvoj kasnejših zapletov, kot je na primer osteoporoza. Raziščejo pa naj tudi, kakšne so možnosti načrtovanja družine. Pomemben je odprt dialog s partnerico, njena podpora in seveda strokovno svetovanje specialista.