VIDEO: Slovenec s 112 km/h po planiški velikanki

Ko vas človek takole gleda, ima občutek, da ste se rodili zraščeni s kolesom. Od kdaj in od kod ta ljubezen do kolesa?

Kot otrok sem imel ogromno energije in starša sta bila mnenja, da bi bilo najbolje, če se lotim kakšnega športa. Prva ideja je bila kolesarstvo. V trenutku sem ga vzljubil in še danes je moja velika strast.

Pa je šlo v začetku bolj za gorsko ali za cestno kolesarstvo?

Večinoma je šlo za gorsko kolesarstvo: najprej 11 let 'cross-country', potem 4 leta 'downhill', sedaj pa se večinoma udejstvujem samo še v projektih, v katerih neizmerno uživam.

Kdaj ste prišli do točke, ko vam navadni downhill spusti niso bili več dovolj velik izziv? Na kateri točki je prišla želja po več?

Pri 'downhillu' je potrebnega zelo veliko treninga in na koncu vedno tekmuješ s časom. Imeti moraš res veliko časa, da lahko izpelješ vse potrebne treninge. Pri takih projektih, ki se jih lotiš sam, pa si lahko tudi malo prilagajaš časovnico in sam določaš, kako in v kakšnem času boš vse skupaj izpeljal, zato je to veliko lažje. Poleg tega so mi taki projekti tudi v izjemno zadovoljstvo in sproščajo neverjetne vrednosti adrenalina. In vse to je tisto, kar me vleče na konce, kamor ljudje ponavadi ne gredo.

Domača in tuja javnost je na vas postala pozorna po objavi posnetka adrenalinskega spusta na kolesu po Savskem jezu pri Žirovnici. Od kod pravzaprav ideja za tako 'nore' podvige?

Ponavadi gre za željo, da bi ustvaril nekaj drugačnega, nekaj svojega. Da bi spisal neko drugačno zgodbo, se lotil drugačnih podvigov, kot večina kolesarjev in to potem vodi iz želje oziroma ideje v resničnost. Marsikatera ideja je precej nevarna, ampak sam sledim načelu, da ni nič nemogoče. Vse se da, če imaš voljo in če se stvari lotiš z glavo.

Zadnji v nizu vaših dosedanjih projektov se je uresničil pred nekaj dnevi, ko ste se s kolesom spustili po doskočišču zasnežene planiške velikanke. Kako se je v vaših očeh ta izziv razlikoval od tistega v Savskem jezu?

Po moje se teh dveh izzivov ne da primerjati, ker gre za dva popolnoma različna projekta. Eno je bil jez, kjer je bilo vse skupaj nekoliko bolj rizično zaradi vode spodaj, v Planici pa je bila celotna zadeva sicer morda res nekoliko lažja, ker je bila spodaj ravnina, na kateri se da normalno ustaviti, a ima tudi naša velikanka svoje zanke. Ena izmed njih je denimo kompresija. Zelo sem vesel, da sem to preizkusil, saj sem dejansko videl, v kakšno kompresijo morajo skočiti skakalci, ki letijo 250 metrov. Mi kolesarji recimo letimo po zraku kakšnih 15, 20 metrov, ti fantje pa 250 metrov. Če mene vprašate, so v primerjavi z nami oni še vedno večji 'norci' (smeh).

Je potem sedaj vaše spoštovanje do skakalcev še toliko večje?

Da, sigurno.

Kako pa so potekale priprave na planiški izziv?

Ni bilo enostavno. Za tem podvigom se skriva veliko izkušenj in spoznanj, ki sem jih nabral do sedaj. Vsaj približno je potrebno vedeti, kaj narediti, predvsem pa se ne smeš ustrašiti, ko si enkrat na štartu. Spustil sem se običajnem kolesu za downhill, nekoliko so bile prilagojene samo gume, da sem lahko dosegel višjo hitrost in da sem se spodaj lažje ustavil. To pomeni, da so imele profil samo ob strani, v sredini pa so bile porezane, tako da so bile ravne.

Kateri so še drugi vaši najbolj 'nori' izzivi? Katerih je vaših 5 najljubših?

Izziv na planiški velikanki je bil v bistvu dvoletno lovljenje magične meje hitrosti 100 kilometrov na uro. Nekaj preizkusov tega smo že imeli na Voglu, pa na tromeji in v Avstriji, ampak nikoli niso bile popolne razmere, teren ni bil najbolj ugoden ... Planiška velikanka je bil tako sedaj res en tak super primer, kjer se je to dalo preizkusiti, v razmeroma varnem okolju.

Na vašem Youtube kanalu sem zasledila tudi, da se redno udeležujete 'Ride Hard on Snow' tekmovanja. Za kakšno tekmovanje gre? Na prvi pogled je videti kot smučarski kros na kolesu ...

Da, teren bi v bistvu lahko primerjali s kakšno 'ski-cross' progo. Veliko je skokov, ovinkov in ko se enkrat dva kolesarja srečata na taki progi, je kar borba na nož, kateri bo prej prišel do cilja. Predvsem v Avstriji je proga 'Ride Hard on Snow' zelo specifična, vedno odlično pripravljena in omogoča hitrosti čez 60 kilometrov na uro ter skoke tudi do 10 metrov, kar je res izziv. Tekmovanje se začne s kvalifikacijami in tisti, ki se kvalificirajo na glavno tekmo, v dvojicah tekmujejo na izpadanje. Potrebno je imeti kar nekaj sreče, ker so borbe ponavadi zelo hude.

Je kolo za vas prevozno sredstvo ali delovni pripomoček?

Mislim, da je kolo veliko več, kot samo kolo. V mojem primeru je zagotovo način življenja.

Da, bili so zlomi, zvini, odrgnine ... Kar nekaj poškodb se najde na mojem seznamu, a to je čisto normalno. To je pač davek, ki ga moraš plačati, da lahko počneš to, za kar živiš.

Se da od tovrstnih izzivov pri nas tudi živeti?

Ne, pri nas se od tega zaenkrat še ne da živeti. Gre bolj za hobi in zadovoljevanje potrebe po adrenalinu. V tujini pa je zgodba drugačna: kar nekaj fantov živi na tak način, tam je to to kar stalna praksa.

Ste že začeli pripravljati kakšen nov podvig? Kakšno adrenalinsko poslastico si lahko obetamo v prihodnje?

Nekaj je v načrtu, ampak še ne vemo, kako in kdaj bomo idejo lahko izpeljali, ker bo vzelo nekaj več časa, kot smo najprej pričakovali. Podrobnosti pa vam ne morem izdati, saj se striktno držim reka, da vse pride ob svojem času.