Prepoznajte in preprečite bolezni penisa!

Penis in testisi so izpostavljeni številnim obolenjem, ta lahko še kako vplivajo na delovanje vašega korenjaka pri posteljnih aktivnostih in na plodnost. Katere bolezni in okvare lahko doletijo penis?

Priapizem

Priapizem pomeni dolgotrajno in pogosto bolečo erekcijo, ki traja dlje kot štiri ure. Ta erekcija ni povezana s spolno aktivnostjo, prav tako pa je ni mogoče omiliti z orgazmom. Vzroki za priapizem so ponavadi zloraba alkohola in prepovedanih drog, zlasti kokaina, določena zdravila, kot na primer antidepresivi in zdravila za uravnavanje krvnega tlaka, težave s hrbtenjačo, poškodbe genitalij, anestezija, terapija za zdravljenje erektilne disfunkcije in nekatere krvne bolezni, na primer levkemija. Priapizem potrebuje takojšnjo zdravniško pomoč, saj lahko poškoduje penis, v primeru nezdravljenja lahko pripelje tudi do erektilne disfunkcije.

Peyronijeva bolezen je stanje, pri katerem se na penisu (zgornjem ali spodnjem delu) oblikuje tvorba, ki povzroči ukrivljanje penisa. Sprva se običajno kaže kot oteklina ali lokalizirano vnetje, ki nato prerase v otrdelo brazgotino – tvorbo. Ta zmanjšuje elastičnost penisa, povzroča bolečino in ukrivljanje penisa, posledično pa povzroči čustveni stres, vpliva na upad libida in funkcionalnost penisa med seksom. Kaj natančno povzroči Peyronijevo bolezen, ni znano. Pri osebah, ki se jim ukrivljenost pojavi nenadoma in hitro izgine, je vzrok ponavadi poškodba penisa med erekcijo, ki povzroči krvavitve znotraj penisa, pri tistih, ki se ukrivljenost razvija počasi, pa so vzrok za bolezen lahko vaskultis (vnetje limfnih ali krvnih žil), okvare veznega tkiva in dednost. Če se bolezen pojavi v blagi obliki, lahko izgine sama od sebe v šestih do 18 mesecih, sicer je potrebno zdravljenje – kirurško ali nekirurško. Na kirurško zdravljenje zdravniki običajno radi počakajo leto ali dve, da spremljajo oteklino, če ta morda izginja sama od sebe ali ne. Kirurško zdravljenje je sicer v večini primerov uspešno, se ga pa zdravniki izogibajo tudi zaradi mogočih zapletov. Običajno ga opravijo le pri tistih moških, pri katerih ukrivljenost onemogoča normalno spolno življenje. Peyronijevo bolezen je mogoče zdraviti tudi nekirurško, in sicer z vbrizgavanjem zdravil naravnost v otrdlino na penisu, ter lasersko, ki pomaga zmanjšati otrdlino.

Balanitis

Balanitis pomeni vnetje glavice penisa, simptomi pa vključujejo otekanje, srbečico, izpuščaje in smrdljiv izcedek. Za balanitisom najpogosteje zbolijo neobrezani moški in tisti moški, katerih osebna higiena ni ravno na visoki ravni, večjemu tveganju pa so izpostavljeni tudi sladkorni bolniki. Vnetje se pojavi, če se občutljivega predela pod kožico na penisu ne umiva redno, če se na tem predelu kopičijo znoj, izločki, odmrla koža in bakterije. Sicer je balanitis lahko tudi posledica dermatitisa, kožnega vnetja, ki izbruhne zaradi alergične reakcije ob stiku s kemikalijami, določenimi mili, detergenti, parfumi in spermicidnimi sredstvi, infekcije, ki je lahko posledica glivičnih vnetij in določenih spolno prenosljivih bolezni, vključno z gonorejo, herpesom in sifilisom. Zdravljenje balanitisa je odvisno od vzroka, vsekakor je ustrezna osebna higiena prvi ukrep za preprečevanje te bolezni.

Rak penisa

Rak penisa je redka oblika raka, ki se razvije, ko se začnejo abnormalne celice v penisu nenadzorovano množiti in razraščati. Izoblikujejo se benigne tvorbe, te pa se lahko nato razvijejo v maligne, torej rakave. Natančen vzrok raka penisa ni znan, sicer pa tveganje za njegov nastanek povečujejo neobrezanost, okuženost s HPV, kajenje, smegma, fimoza, terapija za zdravljenje luskavice in starost – običajno se rak penisa pojavlja pri starejših od 68 let. Simptomi vključujejo rašče in razjede na penisu, neobičajen izcedek in krvavitve. Zdravljenje je največkrat kirurško, poleg tega se pri pacientih velikokrat izvaja tudi kemoterapija ali obsevanje.

Zlom penisa

O zlomu penisa govorimo, ko se zaradi poškodbe med erekcijo raztrga stanjšana membrana, ki ščiti kavarnozno tkivo penisa. Do zloma največkrat pride med vaginalnim spolnim odnosom, simptomi pa poleg močnega poka in bolečine obsegajo še notranje krvavitve v penisu, ki jih prepoznamo po modrici, rahlo deformacijo penisa, oteklino, izboklino na penisu, če poškodba napreduje do sečnice, pa je kri prisotna tudi v urinu. Kadar poškodba napreduje do uretre, so njene posledice vidne tako, da je v urinu prisotna kri. V primeru zloma je treba čim prej poiskati zdravniško pomoč, saj lahko ima v nasprotnem primeru pacient trajne poškodbe, ki vplivajo na kakovost ali celo nesposobnost erekcije.

Povečanje prostate

Povečanje oziroma benigna hiperplazija prostate je normalen pojav pri starejših moških. Simptomi obsegajo vedno šibkejši curek pri uriniranju, čakanje na seč, da priteče, in prekinjanje curka med odvajanjem urina. Pri nekaterih moških se po koncu uriniranja pojavi tudi kapljanje, neredko pa doživljajo tudi občutek, da imajo po odvajanju še vedno poln mehur. Med znake, ki kažejo na povečanje prostate, spadajo tudi odvajanje urina več kot dvakrat na noč in pogostejše tiščanje na vodo, prostata pa postane trša na otip, bolj gladka in elastična. Najnevarnejši simptom benigne hiperplazije prostate, pri katerem je potreben takojšen urološki poseg, je uhajanje seča pri čezmerno napolnjenem mehurju, ki pomeni, da je mehur že močno oslabel, in lahko vodi do okvare zgornjega dela sečil – sečevodov in ledvic. Ker je povečana prostata posledica delovanja hormonov, z njo običajno nimajo težav moški, ki so bili v mladosti kastrirani. Zdravljenje povečane prostate je odvisno od intenzivnosti bolezni. Pri blagih težavah zdravljenje običajno ni potrebno, bolniki naj bi se le izogibali alkoholnih, gaziranih in mrzlih pijač, pravi kavi ter pikantni prehrani, na zdravniškem pregledu pa naj bi se oglasili enkrat letno. Pri manjših in srednje izraženih težavah je bolezen treba zdraviti z zdravili, pri moških s hudo hiperplazijo prostate pa je zdravljenje kirurško. Če benigne hiperplazije prostate ne zdravimo, lahko pride do krvavitev iz prostate, akutnega ali kroničnega zastoja urina v mehurju, okužbe sečil, nastanka kamnov v sečnem mehurju ali okvare ledvic.