Ko se prostata močno poveča ...

Prostata je moška spolna žleza, ki leži pod sečnim mehurjem. Njena oblika spominja na kostanj, njen volumen pa znaša 25 mililitrov. Glavna funkcija prostate je proizvajanje bistre tekočine, ki omogoča prehranjevanje semenčic in tvori semensko tekočino ter skladiščenje cinka, ki ima protibakterijsko vlogo in ščiti prostato pred vnetji. Prostata brez ustreznih hormonov ne more delovati, zato sta pomembni modi, ki te hormone (testosteron in prostaglandin) proizvajata. Blizu prostate poleg tega ležita mišici zapiralki sečnega mehurja, ena nad in druga pod žlezo, ki uravnavata odtok seča iz sečnega mehurja in sodelujeta pri izlivu semena.

Nenevarno povečanje prostate ...

Prostata se začne običajno povečevati pri moških, ki so starejši od 50 let. Povečanje je posledica delovanja moškega spolnega hormona testosterona, zaradi katerega začnejo celice v delu prostate nabrekati. S povečano prostato se sreča večina moških nad 80 let, polovica od njih pa ima tudi posledične težave. Povečanje ni življenjsko ogrožajoče, res pa je, da povzroča težave pri odtekanju urina iz sečnega mehurja. Ker sečnica, po kateri moški izločajo seč in semensko tekočino, poteka skozi prostato, povečanje prostate lahko povzroči zoženje sečnice in ovira odvajanje urina.

Težave s prostato se ne pojavijo z danes na jutri, temveč jih moški zaznavajo postopoma, lahko tudi več let. Oženje sečnice je namreč počasen proces. Prviznaki in simptomi rasti prostate so vedno šibkejši curek pri uriniranju, čakanje na seč, da priteče, in prekinjanje curka med odvajanjem urina. Pri nekaterih moških se po koncu uriniranja pojavi tudi kapljanje, neredko pa doživljajo tudi občutek, da imajo po odvajanju še vedno poln mehur. Med znake, ki kažejo na povečanje prostate, spadajo tudi odvajanje urina več kot dvakrat na noč in pogostejše tiščanje na vodo.

Ker je povečana prostata posledica delovanja hormonov, z njo običajno nimajo težav moški, ki so bili v mladosti kastrirani. Benigno povečanje se začne v sredini prostate, razraščanje tega dela pa pritisne preostanek žleze ob ovojnico. Ker prostata leži tik ob danki, je potreben rektalni pregled, prostata pa postane trša na otip, bolj gladka in elastična.

Zdravljenje povečanja prostate je odvisno od intenzivnosti bolezni. Pri blagih težavah zdravljenje običajno ni potrebno, bolniki naj bi se le izogibali alkoholnih, gaziranih in mrzlih pijač, pravi kavi ter pikantni prehrani, na zdravniškem pregledu pa naj bi se oglasili enkrat letno.

Pri manjših in srednje izraženih težavah je bolezen treba zdraviti z zdravili, ki jih delimo v dve skupini. Hormonska zdravila, finasteridi, zavirajo delovanje testosterona. Zdravilo je treba jemati v obliki tablet, enkrat dnevno, in neprekinjeno dlje časa, četudi ne opazite takojšnjega napredka. Poznamo pa še drugo obliko zdravil, zaviralcev alfa receptorjev, ki sproščajo gladke mišice, kar zmanjša pritisk prostate na sečnice in odpravi odtočno oviro. Učinek teh tablet je hiter, pojavijo pa se lahko omotica, šibkost in slabost. Nekateri moški doživljajo tudi izgubo izliva, ker se začne semenska tekočina izlivati v mehur.

Pri moških s hudim povečanjem prostate je treba opraviti kirurški poseg. Včasih je edino možnost predstavljal poseg skozi trebušno steno in odstranitev povečanega dela prostate. Vendar pa se je po drugi svetovni vojni pojavila transuretralna resekcija prostate (TUR), poseg, pri katerem skozi sečnico uvedejo posebni inštrument, ki ga imenujemo resektoskop. Urolog nato z električno zanko ali s strgalom odstrani povečani del prostate. Obstajajo pa še drugi načini zdravljenja, kot na primer laserski poseg, ki je podoben TUR, le da gre za uporabo laserja namesto električne zanke, zdravljenje z ultrazvokom in transuretralno odstranitev povečane prostate z uporabo mikrovalov.

Pri nezdravljenju lahko pride do zapletov ...

Če povečanja prostate ne zdravimo, lahko pride do krvavitev iz prostate, akutnega ali kroničnega zastoja urina v mehurju, okužbe sečil, nastanka kamnov v sečnem mehurju ali okvare ledvic. Tudi nasploh pa se je (predvsem po 50. letu) priporočljivo vsako leto oglasiti pri zdravniku specialistu na pregledu, ne samo zaradi povečanja, temveč tudi zaradi povečanja možnosti za nastanek raka prostate. Če namreč dovolj hitro prepoznate prve znake bolezni in pravočasno poiščete zdravniško pomoč, je delež ozdravljivosti visok – okoli 80 odstotkov.

Kako prepoznamo raka prostate?

Najpogostejši znaki, ki spremljajo raka prostate, so naslednji:
– pogosto uhajanje urina, še posebej ponoči;
– težave na začetku uriniranja in boleče uriniranje;
– šibek ali prekinjen curek;
– motnje erekcije;
– bolečine pri ejakulaciji;
– kri v urinu ali spermi.

Če se je rak prostate razširil tudi na okoliška tkiva ali celo v oddaljena tkiva in organe, pa se pojavljajo še drugi simptomi:
– bolečine v trebuhu in kosteh – najpogosteje v hrbtenici, bokih in zgornjem delu stegen;
– otekanje mod in spodnjih okončin;
– utrujenost;
– pomanjkanje teka in hujšanje;
– včasih tudi kašelj in celo dušenje.

Dejavnika tveganja sta dednost in starost

Raziskave kažejo, da so raku prostate bolj podvrženi tisti, pri katerih se bolezen pojavlja v družini, in da se s starostjo odstotek obolelih občutno povečuje. Sprva se rak pojavi znotraj ovojnice prostate in če se ga ne odkrije v tem začetnem stadiju, preraste ovojnico ter vdre v okoliško tkivo in bezgavke v mali medenici. Lahko pa rak zaseva v bolj oddaljena tkiva in organe, kot sta na primer hrbtenica in medenica. In ravno od razširjenosti bolezni ter splošnega stanja pacienta je odvisen tudi potek zdravljenja.

Če se bolezen odkrije dovolj zgodaj, je delež ozdravljenih visok – okoli 80 odstotkov

Če se rak še ni razširil izven prostate, se zdravnik po navadi odloči za kirurško odstranitev prostate in bezgavk v mali medenici ter za obsevanje. Če rak prerašča v sosednje organe ali pa če je že zajel področne bezgavke, se bo zdravnik najverjetneje odločil za obsevanje in hormonsko zdravljenje, katerega namen je zmanjšati vsebnost spolnega hormona testosterona, ki spodbuja rast rakavih celic prostate. V primeru, da so rakavi zasevki prisotni v oddaljenih organih in tkivih, pa prideta v poštev hormonsko zdravljenje in kemoterapija.