Te bitke se boste verjetno spomnili iz filma Braveheart (Pogumno srce), ki pa ni bila ravno predstavljena po čisto resničnih dogodkih. Bitka se je zgodila 11. septembra 1297 med škotsko vojno za neodvisnost. Škote sta v boj peljala Andrew Moray in William Wallace. Slednji je tako sovražil Angleže, da je poiskal podpoveljnika angleške vojske Hugha de Cressinghama in ga osebno obglavil, kasneje pa si je iz njegove kože izdelal pas za meč.
Film je bitko prikazal na bojnem polju, v resnici pa se je odvijala na ozkem stirlinškem mostu, ki stoji še danes. Prečkata ga lahko le dva vojaka na enkrat, če sta na konju, ali po štirje pešaki.
Angleži so bili zaradi svoje številčne premoči samozavestni. Imeli so namreč okoli 10.000 vojakov, škotska vojska pa je štela le okoli 2000 mož. Poleg tega so se Angleži zanašali na težko konjenico, ki pa jo je Wallace premagal s steno sulic, podobno kot pri grški falangi.
Škoti so pustili, da je angleška konjenica prekoračila most, nato pa so jo strli s postavljeno obrambo sulic. Wallace je napadel sovražnika na mostu in mu zaprl izhod, Moray pa je z lahko konjenico prekoračil reko in napadel Angleže v bok. S tem je zaprl še zadnji izhod in padlo je več kot 7000 angleških vojakov.
Pomorska bitka pri Gibraltarju
Okoli leta 1568 je imela Španija največjo pomorsko floto na svetu, ki je štela 21 galej. Filip II. jo je želel poslati nad Nizozemsko, ki se je uprla njegovi tiraniji. Filip je bil namreč znan po velikem sovraštvu do protestantov. Veliko ladjevje je Špance uspavalo in 25. aprila je 26 manjših nizozemskih bojnih ladij ter štiri ladje za oskrbovanje presenetilo špansko floto pri Gibraltarju in jo v štirih urah potopilo do zadnje ladje. Nizozemci pri tem niso izgubili niti ene ladje, na njihovi strani je umrlo le 100 mož, na španski strani so bile, poleg ladij, tudi izgube mornarjev velike. Med bitko je umrl tudi nizozemski poveljnik flote Van Heemskerk, ki mu je topovski strel odtrgal nogo. Po bitki sta Španija in Nizozemska podpisali premirje, ki je trajalo dvanajst let, nato pa so Španci ponovno napadli Nizozemce in spet izgubili.
Bitka je znana tudi kot 12. soška bitka, ki je potekala na slovenskem ozemlju med prvo svetovno vojno. Spopadli sta se avstroogrska in nemška vojsko na eni ter italijanska vojska na drugi strani. Napad na italijanske položaje se je začel 24. oktobra 1917 z močnim topniškim in plinskim napadom. Temu je okoli osme ure zjutraj sledil napad pehote. Do konca dneva je italijanska fronta od Bovca vse do Tolmina razpadla, italijanski vojaki pa so se pognali v beg. Zaradi tega poraza je morala Italija začasno izstopiti iz prve svetovne vojne. Da bi se obranila napadalcev, pa je morala za pomoč zaprositi zaveznike. Fronta se je z njihovo pomočjo ustalila šele na reki Piavi. Nemci so v tej bitki preizkusili tudi izpopolnjeno taktiko bliskovitega napada, ki so jo neuspešno izvedli že leta 1914 ob napadu na Francijo.
Bitka pri Salaminu
Medtem ko je špartanski kralj Leonid zadrževal kopensko vojsko perzijskega kralja Kserksesa I. v Termopilah, je ta poslal približno tisoč ladij (v resnici naj bi jih bilo okoli 700) proti jugozahodni obali Grčije.
Grško ladjevje je vodil Temistokles, ki še danes slovi kot eden najboljših pomorskih taktikov vseh časov. S precej manjšo floto je počakal Perzijce, ki so opogumljeni zaradi številčne premoči napadli. Grki so se umaknili, kar so Perzijci pripisali strahu, zato so jim sledili. Temistokles pa jih je zvabil v ožino, kjer perzijska številčna premoč ni imela nobene veljave. Grki so nato s svojimi ladjami trčili v Perzijske in jih potopili. Poleg tega so imeli Grki na ladjah hoplite (dobro oborožene pešake), medtem ko so bili perzijski mornarji slabo oboroženi. Veliko perzijskih ladij je nasedlo, tiste, ki so se uspele rešiti, je nato pričakala še flota Aeginetancev, tako da je bilo uničenih okoli 300 perzijskih ladij, Grki naj bi jih izgubili le štirideset.
Ko so Grki porazili perzijsko floto, se je moral Kserkses umakniti, naslednje leto pa je poskusil znova. Tokrat se mu je zoperstavilo 40.000 grških vojakov in Kserkses je ponovno izgubil.
Bitka za Britanijo
Bitka za Britanijo je trajala kar tri mesece in pol. Od 10. julija do 31. oktobra 1940 so angleški piloti branili Anglijo pred Göringovo Luftwaffe, ki je imela na voljo precej več letal. Angleži so imeli 1963 letal, Nemci pa 4074, vendar so imeli Angleži zelo dober radarski sistem, tako da so lahko nemška letala prestregli že nad Rokavskim prelivom.
11. avgusta so Nemci že napadali obalne regije in do septembra je bil angleški RAF na kolenih. Takrat je Hitler, prepričan, da ne bo mogel poraziti angleških zračnih sil, spremenil taktiko in začel bombardirati London, da bi uničil angleško moralo. Taktika se ni izplačala in RAF si je opomogel ter dosegel premoč nad zračnim prostorom.
Bitka pri Trafalgarju
Morda je bil Napoleon eden najboljših generalov na kopnem, na morju pa je poveljevanje prepustil Pierru Villeneuvu. Francoska in španska flota, združeni pod njegovim poveljstvom, sta se spopadli z angleško floto 21. oktobra 1805. Zmaga Francozov bi vodila do izkrcanja francoskih kopenskih sil, kar je preprečil legendarni kapitan Nelson.
Angleži so imeli 27 ladij, nasprotniki pa 33. Glavna pomanjkljivost francoske in španske armade je bila v njihovih topovih, česar se je Nelson zelo dobro zavedal. Španci in Francozi so uporabljali topove z zažigalno vrvico, kjer je potrebno nekaj trenutkov čakati, da vrvica dogori do smodnika, medtem ko so imeli Angleži topove na kresilni kamen. Angleški admiral Nelson je bil v spopadu ubit, Angležem pa je vseeno uspelo razbiti sovražno floto in jo obkrožiti. Angleži so zajeli 21 francoskih ladij. Več kot 3000 nasprotnih vojakov je bilo ubitih, 7000 pa ujetih. Na angleški strani je padlo nekaj več kot 400 vojakov.
Bitka za Stalingrad
Bitka za Stalingrad je bila ena najhujših, najbrutalnejših bitk v človeški zgodovini. Trajala je od 17. julija 1942 do 2. februarja 1943. Nemci so imeli na razpolago 1.011.000 vojakov, Sovjetska vojska pa 1.103.000 vojakov.
V kopenskih in zračnih napadih je bilo porušenega 90 odstotkov mesta, kar pa se je Nemcem maščevalo, saj na takšnem terenu niso mogli uporabljati tankov, ki so bili ključnega pomena za njihov »blitzkrieg«. V tej bitki so Sovjeti začeli izvajati svoj moto »niti koraka nazaj«. Oficirji so postrelili vojake, ki so bežali ali se v boju umaknili. Tudi zato so se bili krvavi boji za vsako ulico, tovarno, hišo ali klet. Bojevali so se tudi v kanalizacijskih tunelih, zato so Nemci bitko poimenovali »Rattenkrieg« – podganska vojna.
V kaosu, ki je vladal v Stalingradu, so bile zabrisane vse bojne linije in večina bojev je potekalo na blizu, celo tako, da so se vojaki med seboj streljali skozi luknje v stropih in stenah. Pogosti so bili boji z bajoneti, vojaki so svoje nasprotnike metali celo skozi okna stavb. V tej grozljivi moriji je bila pričakovana življenjska doba sovjetskega nabornika v Stalingradu samo 12 ur.
Nemška šesta armada se je čez zimo tako izčrpala, da so nekateri vojaki jedli svoje lastne prste, ki so jim zaradi nizkih temperatur odpadli, Sovjeti so bili po drugi strani bolje pripravljeni na zimo in to je na koncu pokopalo nemško vojsko.
Eden najbolj zagrizenih bojev v stalingrajski bitki je potekal za hrib Mamajev Kurgan, kjer sta obe vojski želeli postaviti svoje topništvo. Obe vojski sta pošiljali valove mož v spopade, enkrat je ena zasedla vrh, drugič druga. Leta 1954 so na tem hribu izkopali ruskega in nemškega vojaka, ki sta drug drugega zabodla z bajoneti, nato pa ju je zasula granata.
Ruski armadi je uspelo obkoliti nemško vojsko in jo odrezati od okrepitve in oskrbe. Luftwaffe, ki bi morala z letali dostaviti opremo, tega ni zmogla in nazadnje se je nemška armada morala predati.
Poraz v Stalingradu je bil začetek poraza nemške vojske, kjer naj bi umrlo okoli 850.000 nemških vojakov, na ruski strani je, vključno s civilisti, umrlo približno 1,7 milijona ljudi.
KOMENTARJI (9)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV