Žene naročajo kar po pošti

Vitalina Wilson si niti v sanjah ni mislila, da se bo poročila s skorajda popolnim neznancem, ki ga zaradi drugačnega jezika ni niti razumela. Prav tako ni načrtovala, da se bo zaradi zakona preselila 10 tisoč kilometrov stran od svoje družine v državo, o kateri do zdaj ni vedela popolnoma ničesar. A je vse to vendarle storila.

Nekoč je imela dobro službo na oddelku računovodstva enega izmed velikih podjetij v Ukrajini. Pri 21 letih se je poročila z moškim, za katerega danes pravi, da »ni bil ustvarjen za družinsko življenje«, zato sta se čez nekaj let ločila. Njen nekdanji soprog je bil vedno brez službe in ji je močno oteževal življenje. Po ločitvi je znova začela hoditi ven, želela je najti novega partnerja – v Ukrajini. A kaj, ko njene poti v barih, lokalih in diskotekah ni prekrižal noben, ob katerem bi ji začelo znova hitreje biti srce.

Zmenkarije z Američani

Nekaj prijateljev ji je svetovalo, naj se udeleži dogodkov, ki jih organizirajo mednarodne agencije za zmenkarije, specializirane za združevanje lepih mladih Ukrajink z Američani, ki se mudijo na obisku v Ukrajini. Ti moški naj bi namreč pripotovali ravno zato, da bi našli sorodno dušo. V desetih dneh naj bi obiskali tri ukrajinska mesta in spoznali na stotine lepih deklet ter žena. Ker nikakor ni mogla najti nove sorodne duše, se je Vitalina odločila, da se s prijateljicama udeleži nekaj takih mednarodnih zmenkarij. Nikakor ni bila navdušena nad idejo in dogajanjem. Trdi, da si ni mogla zamisliti, da bi bila nekoč s kakšnim starim tujcem, ki jih je spoznavala na teh srečanjih.

Od risanja na prtičke do poroke

Čez nekaj dni se je vrnil v Združene države Amerike, stik pa sta ohranjala prek elektronske pošte in Skypa ter ob pomoči prevajalnika strica Googla. Čez nekaj mesecev se je Američan vrnil v Ukrajino z zaročnim prstanom in le osem mesecev zatem sta se poročila, Vitalina pa se je preselila k svojemu novemu soprogu v Ameriko. Danes živi v Kaliforniji in počasi se navaja na tamkajšnje življenje. Na začetku je imela nekaj težav predvsem s prehrano, ki je bila v Ameriki preveč začinjena za njen okus, prav tako ji ni bilo všeč, da ljudje prepogosto jedo v restavracijah s hitro prehrano, a po drugi strani se ji je zdelo fino, da na drugi celini smeti odvažajo veliko pogosteje kot v njenem domačem kraju v Ukrajini. Čimprej se je želela naučiti angleščine, saj ni razumela, kaj ji novopečeni soprog govori.

Med Vitalino in njenim sopogom je 20 let razlike in pripadata različnima generacijama, a on se ves čas trudi, da ji nič ne manjka in da vedno ve, kako zelo ljubljena je. Potrudil se je celo tako zelo, da ji je našel prijatelje, da ne bi bila povsem odvisna od njega, kupil ji je psa in ji na vsakem koraku daje vedeti, da je ob njem lahko točno to, kar je in se ne potrebuje pretvarjati.

Danes, ko se je povsem navadila na ameriško življenje in se naučila jezika, bi se Vitalina rada vrnila v šolske klopi in dobila ameriški certifikat za računovodjo, da bi lahko tudi na tujih tleh začela delati v svoji stroki. Po selitvi namreč ni želela ždeti doma in umirati od dolgočasja, zato je začela paziti na mačke in pse drugih ljudi, ko se ti med prazniki odpravijo na počitnice. To bi sicer rada nadaljevala, saj obožuje živali, vseeno pa pogreša tudi svet številk, razpredelnic in tabel.

Ženske iščejo boljšo prihodnost

Marcia Zug s pravne fakultete v ameriški zvezni državi Južna Karolina se je v svoji stroki specializirala prav za družinsko pravo in v teh dneh ravno končuje svojo knjigo o mednarodni industriji porok. Razlog, zakaj so v Ameriki danes še vedno priljubljene žene, ki jih moški praktično naročijo po pošti, se po besedah Zugove skriva v dejstvu, da ženske v nekaterih državah sveta še vedno nimajo nikakršne možnosti za normalno življenje – na vseh področjih. In če ne najdejo pravega 'materiala' za srečno zvezo doma, ga bodo poiskale drugje in si tam ustvarile družino ter skupno življenje. Pa čeprav gre za neznanca in čeprav ne govorita istega jezika.

'Naročniki' se po besedah pravnice večinoma ukvarjajo s fizičnimi deli in so zato tudi sami na začetku svoje kariere nezainteresirani za družinsko življenje. Ker se morajo v zadnjih letih na vseh področjih dela boriti ne samo z moško, temveč tudi z vedno bolj uspešno žensko konkurenco, ki se vztrajno vzpenja po lestvici uspeha, moški pozabljajo na družino in tako sredi štiridesetih ali še pozneje ugotovijo, da so na račun kariere ostali sami. Poleg tega si niti ne želijo biti v zvezi z ženskami, s katerimi so se leta borili za boljši položaj v poslu. Prav zato morajo ti moški, če ne želijo ostati sami, ženske, pripravljene za poroko, najti drugje.

Soproge iščejo moški vseh slojev

A nikakor ne gre samo za fizične delavce, ki se mučijo z ustvarjanjem družine, trdi Jonathon Narducci, režiser dokumentarca o naročenih soprogah z naslovom 'Love me' (Ljubi me), v katerem nastopa tudi Vitalina. Narducci pravi, da je pri svojem raziskovanju naletel tudi na številne moške iz srednjega ali višjega družbenega razreda, prav tako tudi bogataše, ki na ta način najdejo partnerice za skupno življenje. Večina moških v teh zvezah in zakonih je po njegovih ugotovitvah občutno starejša od svojih žena (mladi Američani si namreč ne morejo privoščiti potovanja v tujino ter plačila agenciji za zmenkarije za vse njihove usluge).

Večina deklet prihaja iz vzhodne Evrope, jugovzhodne Azije in Kitajske, a v Združenih državah Amerike najvišje kotira ponudba deklet iz vzhodne Evrope, torej iz Belorusije, Bolgarije, Češke, Moldavije, Poljske, Romunije, Rusije, Slovaške in Ukrajine. Čeprav v javnosti velja prepričanje, da je tako sklepanje zakona že vnaprej obsojeno na propad, statistični podatki razkrivajo, da delež ločitev med takimi pari ni nič večji kot med drugimi, 'običajnimi' pari v Združenih državah Amerike. Obstajata torej dve teoriji: ali ljubezen res ne pozna meja ali pa je nekoliko težje prekiniti zvezo, ko si na tisoče kilometrov stran od doma in družine.