Za preživetje so storili vse mogoče!

Človek, ki se znajde v smrtni nevarnosti v naravnem okolju, ima večje možnosti za preživetje, če pozna in se ravna po treh ključnih pravilih preživetja: možnosti preživetja po treh dneh brez vode so takorekoč nične, bivanje več kot tri ure v ekstremno nizkih temperaturah pomeni skoraj gotovo smrt, enako pa velja, če je oseba več kot tri tedne brez hrane. So pa izjeme in te izjeme so preživeli posamezniki, ki imajo zgodbe, vredne filmskega scenarija.

Preživetje v ledenem oklepu

“Potrebujemo ljudi za nevarno potovanje. Varna vrnitev je malo verjetna. Čast in slava zagotovljena v primeru vrnitve.” Takšen oglas je objavil Ernest Shackleton, priznan angleški raziskovalec v začetku dvajsetega stoletja. Antarktična ekspedicija Ernesta Shackletona leta 1914 je sicer propadla, a ekipa, ki jo je uspel sestaviti, je požela čast in slavo. Člani odprave so namreč preživeli več kot dve leti v neverjetnih antarktičnih razmerah.

Shackleton je s svojo ekipo želel prehoditi Antarktiko, vendar je ladjo Endurance, s katero so se odpravili proti Antarktiki, zdrobil led, zato so morali načrt opustiti. Odločili so se, da zapustijo ladjo in odidejo do bližnjega Slonjega otoka (Elephant Island), ki leži ob obali Antarktike, in ki je daleč od običajnih poti kitolovcev in pustolovcev. Shackleton se je odločil, da bo rešitev iz ledenega objema poiskal z manjšo ekipo, zato je večji del ekspedicije ostal na otoku. Njihova edina dostopna hrana je bila meso in mast tjulenjev.

Šesterica je odšla proti severu otoka, od koder so z majhnim čolnom pripluli do 1300 kilometrov oddaljenega otoka South Georgia. Po več kot 36 urah hoje so nazadnje prišli do kitolovske postaje. Čeprav je skupina takoj obvestila reševalce, da so v divjini ledu ostali sotrpini, je trajalo še tri mesece, preden so preostanek ekspedicije na Slonjem otoku tudi rešili.

Izgubljen v amazonski džungli

 „Bil sem obseden z raziskovanjem,“ je Yossi Ghinsberg povedal novinarjem. Yossi se je leta 1981 s tremi tovariši odpravil v bolivijsko džunglo. Kmalu so ugotovili, da so preslabo opremljeni za takšno potovanje, poleg tega so se izgubili. Razdelili so se v pare in odšli vsak svojo pot. Dveh niso nikoli več videli.

Yossi in njegov prijatelj Kevin sta izdelala splav, po katerem sta se želela spustiti po Amazonki, vendar se je razbil na skalah. Kevina je odneslo nižje s tokom, kjer so ga našli domorodci in mu pomagali iskati prijatelja. Medtem je Yossi kar 19 dni taval po džungli, preden so izmučenega in na smrt utrujenega našli.

Življenje na vrvi

Alpinista Joe Simpson in Simon Yates sta se spuščala iz Siule Grande, šesttisočaka v perujskih Andih. Ob sestopu je Joe padel in si zlomil nogo. Simon je naredil navezo, da bi prijatelju pomagal na poti navzdol, vendar je pri spustu z vrvjo Joe zdrsnil čez prepad. Simon ga je sicer uspel zadržati na vrvi, vendar ga je počasi začelo vleči za Joejem. Držal ga je kakšno uro, a ko so mu moči pošle, je moral prerezati vrv, kar je sicer v nasprotju s plezalnim kodeksom. Simon je nato varno sestopil z gore. Joe, ki se je v mislih že poslovil od življenja, pa je imel neverjetno srečo, saj je padel na previs. Njegovo preživetje je bilo čudežno. Močno poškodovan je nato uspel priti do baznega kampa.

Ujet v steni

Aron Ralston je plezal po kanjonu v Utahu, ko mu je roko na steno stisnila 400 kilogramska skala, ki je ni mogel premakniti. Po petih dneh je vedel, da pomoč ne bo prišla, zato je z žepnim nožem odrezal lastno roko in splezal iz stene. Na poti do avta so ga našli pohodniki in poklicali reševalno ekipo. Aron še zmeraj pleza, o dogodku je napisal tudi knjigo.

Dva tedna v ledeni votlini

Leta 1982 sta Mark Inglis in Phil Doole plezala na goro Mt. Cook na Novi Zelandiji. Sredi plezanja ju je ujel snežni vihar in zgradila sta si snežno votlino, v kateri sta čakala, da bo vihar minil, ta pa se je umiril šele po 13 dneh. Preživela sta le zato, ker sta imela dovoljšno zalogo hrane. V majhni votlini, pri globokem minusu, so jima zmrznili udi, za njune noge ni bilo več rešitve in morali so jih amputirati. Kljub temu pa izguba nog obeh alpinistov ni odvrnila od plezanja in oba sta kasneje osvojila vrh Mt. Cooka. Inglis je leta 2006 kot prvi človek, ki so mu amputirali obe nogi, osvojil vrh najvišje gore na svetu, Mt. Everest. Pri tem je izgubil še pet prstov.

Preživeli in zasloveli

Naslednja resnična zgodba je navdušila vrsto knjig in tudi Hollywood, ki je posnel film. V Andih se je leta 1972 zrušilo letalo, na katerem je bila tudi ekipa urugvajskih nogometašev. Od 45 ljudi jih je 12 umrlo med nesrečo, šest jih je od poškodb umrlo v naslednjem mesecu, še osem pa v plazu, ki je zasul letalo. Preostalih šestnajst ljudi je vztrajalo v ekstremnem mrazu skoraj brez hrane, dokler se niso zatekli h kanibalizmu. Ko je postalo očitno, da pomoč ne bo prišla, sta Nando Parrado in Roberto Canessa odšla v upanju, da bosta našla pot iz Andov. To jima je uspelo, reševalci pa so rešili preostale preživele.

Orkan sredi Pacifika

Jadranje po južnem Pacifiku se je za Američanko Tami Oldham Ashcraft in njenega fanta Richarda Sharpa spremenilo v nočno moro. Namenjena sta bila od Tahitija do San Diega, ko ju je med potjo presenetil orkan. Tami je bila pod palubo in je zaradi udarca ob steno izgubila zavest. Ko se je 27 ur zatem zbudila, Sharpa ni bilo več na barki. Njegova rešilna vrv je bila pretrgana.
Tami se ni predala. Zgradila je zasilen jambor in jadra, glavni jambor je bil namreč uničen v orkanu. Štirideset dni kasneje je prispela na Havaje.

Tri mesece v avstralski divjini

35-letnega Rickyja Megeeja iz Avstralije naj bi omamil avtoštopar in ga pustil v divjini, kjer se je deset tednov prebijal nazaj v civilizacijo. Preživel je tako, da je ostal blizu vode in jedel pijavke, kobilice ter žabe. Policija mu sicer ni verjela glede avtoštoparja, saj je imel Megee v preteklosti težave z drogami, vsekakor pa ni bilo nobenega dvoma, da se je izgubil v avstralski divjini.