Navigacijski sistem iz 11. stoletja!

Čeprav so pogosto veljali za neusmiljene roparje, so bili Vikingi odlični mornarji, ki so bili sposobni prepotovati severni Atlantik v ravni liniji. Nove študije v povezavi s srednjeveškimi kompasi, ki so jih uporabljali Vikingi, pa kažejo na to, da so ti morski roparji znali za delovanje kompasa spretno uporabljati sonce, tudi ko je to zašlo.

Raziskovalci iz madžarske univerze Eötvös Loránd pa so se lotili podrobne študije predmeta. Prišli so do zaključka, da je se ploščica, čeprav bi lahko delovala tudi samostojno, uporabljala v kombinaciji z drugimi orodji. Vključno z dvema kristaloma in ravno leseno ploščo, ki je pomagala pri navigaciji po sončnem zahodu. "Ko je sonce nizko nad obzorjem, so sence veliko daljše. Da bi skrajšali senco, so si Vikingi po vsej verjetnosti pomagali z nižje ležečimi kupolastimi predmeti v sredini kompasa, ki so ustvarili krajši in širšo senco," je povedal soavtor študije Balázs Bernáth. "Široka luknja v sredini ploščice, ki so jo prej povezovali z oprijemom kompasa, bi lahko služila kot držalo za tako imenovan osrednji gnomon."

Raziskovalci menijo, da so Vikingi po sončnem zahodu za določanje smeri pomagali s posebnimi kristali iz kalcita, ki ob izpostavljenosti polarizaciji UV žarkov sončne svetlobe proizvajajo posebne vzorce. Če kristale držite proti nebu, vzorci v kristalu tako pomagajo določiti položaj sonca pod obzorjem. Ker so znali določiti lego 'skritega' sonca, so Vikingi po vsej verjetnosti uporabljali tudi leseno paličico, s katero so simulirali senco gnomona ter tako natančno določali smer plovbe.

Starodavno napravo so raziskovalci testirali in ugotovili, da je naprava izjemno natančna. Odstopanja so bila manjša od štiri stopinj, kar pomeni, da je naprava povsem primerljiva z današnjimi magnetnimi kompasi, je prepričan Bernáth. Raziskovalci so še ocenili, da je takšen kompas lahko deloval še približno 50 minut po sončnem zahodu okoli spomladanskega enakonočja.