Umrlo je že 1,4 milijona ljudi – gre za biološki napad?

Takšen virus bi potencialno lahko zdesetkal človeštvo, še posebej če bi se znašel v rokah napačnega človeka – kar je potencialno vsak. A H5N1 niti slučajno ni edini. Preberite o petih boleznih, ki so jih v nekaterih primerih tudi uporabljali kot biološko orožje.

Črne koze so imele v zgodovini smrtnost sicer "le" okoli 30 do 35 odstotkov, vendar je bila smrtnost več kot 90-odstotna pri populaciji, ki ni imela imunskega sistema prilagojenega na to bolezen (ameriški domorodci). Koze se prenašajo po zraku in tudi z dotikom. Obstajajo štiri vrste koz in od tega so tri vrste smrtonosne. Vendar naj bi koze do danes izumrle. Zadnji ugotovljen primer je bil leta 1977. A jih imajo še zmeraj v laboratorijih v ZDA in Rusiji. Znanstveniki namreč domnevajo, da naj bi bila sedaj smrtnost več kot devetdesetodstotna, saj nimamo nobene odpornosti več. To v primeru, da bi se virus ponovno razširil. Kot orožje so jo uporabljali ameriški priseljenci, ki so domorodcem prodajali ali podarjali okužene odeje.

MRSA se prenaša s fizičnim stikom in večinoma ostane v koži. Pri nekaterih ljudeh napade notranje organe, najpogosteje srce. Nekatere vrste povzročajo razkrajanje tkiva. Sprva so jo brez težav zdravili z antibiotiki, sedaj pa je ena vrsta postala odporna in znanstveniki vedo, da bi izbruh bolezni povzročil veliko smrtnih žrtev.

Yersina Pestis, bolje poznana pod imenom črna smrt, je v 14. stoletju pobila okoli tretjino prebivalcev Evrope. Kugo so uporabljali kot biološko orožje skozi vso zgodovino. Z njo so Mongoli uničili mesto Crimea. V mesto so namreč s katapultom metali trupla okužencev. Eden večjih izbruhov je bil še leta 1900 v ZDA, kjer se je v San Franciscu okužilo 121 ljudi, 113 pa jih je umrlo. Kugo naj bi prenašale uši. Bakterija namreč prepreči pretok krvi v želodec bolhe, zato se ta hrani še bolj agresivno in pri tem v telo "žrtve" izbljuva bakterijo. Smrtnost je okoli 50-odstotna, če se ne zdravi. Najbolj nevarna je okužba pljuč, pri čemer je smrtnost brez zdravljenja blizu 100 odstotkov. Kugo je mogoče pozdraviti z antibiotiki, a se znanstveniki bojijo, da bodo naleteli na odpornejšo vrsto.

Antraks je verjetno ena najbolj zloglasnih bolezni, ki jo povzroča bakterija Bacillus anthracis. Antraks se prenaša prek spor, ki lahko v različnih razmerah preživijo tudi več let. Okužimo se lahko tako, da vdihnemo spore, jih pojemo ali pridejo v stik s krvjo na rani. Najbolj smrtonosno je, če jo vdihnemo. Bakterija se namreč množi v telesu, pri tem pa izloča strupe, ki uničujejo celice. Smrtnost je 90-odstotna, če bolezni ne zdravimo, in kar 50-odstotna, tudi če jo zdravimo. Sama bolezen ni nalezljiva, spore pa se lahko pošljejo v obliki bombe, pisma in tako naprej. Sama bolezen je v začetnih stadijih zelo podobna gripi, in ko zdravniki ugotovijo zmoto, je navadno že prepozno. Le redko kateri zdravnik bo testiral nekega povprečnega bolnika na antraks. A ker se ne prenaša z osebe na osebo, proizvajalci biološkega orožja niso pretirano navdušeni nad njim. Poleg tega je v zgodnjih fazah precej slabo odporen na antibiotike. Okoli leta 1972 so se z razvojem odpornejšega antraksa ukvarjali tako Američani kot Rusi, Angleži pa so leta 1942 testirali antraks kot biološko orožje na enem od škotskih otokov, ki jim ga je nato uspelo dekontaminirati šele leta 1990.

Največji problem pri bioorožju je ta, da je po besedah vodilnih strokovnjakov mogoče bakterije sorazmerno preprosto pripraviti do mutacije ali jih narediti odporne proti antibiotikom. In res se zdi, da je samo še vprašanje časa, ko bo kateri od "poskusov" ušel izpod nadzora. Seveda je treba v isti sapi omeniti, da je nadzor nad tovrstnimi virusi izjemno strog. Tako vsaj zatrjujejo vodilni strokovnjaki.