To so najhujši zgodovinski uporniki

Guillaume Cale

Zgodovinski viri pravijo, da je bil Cale preprost kmet iz mesta Mello v regiji Beauvais severno od Pariza. Pariz je bil leta 1358 na nogah, saj je bila država povsem izčrpana zaradi več desetletij trajajoče vojne z Angleži. Demonstracije so kmalu prerasle v oborožen in organiziran upor. Ko se je slednji razširil tudi na regijo Beauvais, ki je kljub visokim davkom zaradi vojne ostala relativno uspešna, je Cale takoj prevzel vodstvo. Zbral je okoli 5000 ljudi, med drugim tudi nekaj vojaških nižjih plemičev, ki so njegovo vojsko organizirali. Cale je hitro prevzel nadzor nad regijo in pobil več sto plemičev. Potem se je utrdil na hribu blizu Mello in počakal na vojsko kralja Karla II. iz Navarra. 10. junija istega leta je kralj Karel predlagal pogajanja za premirje. Cale je pobudo sprejel, organiziral svojo vojsko ter odšel na poganja v Karlov tabor, iz katerega se ni več vrnil. Kralj Karel je dal uporniškega poveljnika mučiti, nato pa ga je skupaj s preostankom njegove vojske obglavil na mestnem trgu.

Walter (Wat) Tyler

Walter je bil krovec iz Kenta pokrajini Essex. Upor se je začel 30. maja 1351, ko je takrat 14-letni kralj Richard II. hotel uvesti davek na volitve. Junija se je upora krepko razširil, vodstvo pa je prevzel Tyler. Uporniška kmečka vojska, ki naj bi štela okoli 50.000 mož je 14. junija med pogajanji s kraljem napadla London in v znamenitem londonskem stolpu ubila več pomembnih plemičev, med drugim tudi nadškofa. Naslednji dan, ko bi se moral začeti naslednji krog pogajanj, pa je Tylerja ubil William Walworth. Kljub porazu vodje upora je kralj Richard obljubil, da bo izpolnil zahteve upornikov, a je svojo besedo prelomil. Vse, kar so uporniki dosegli, je bilo to, da se izraz volilni davek ('poll tax') ni več uporabljal.

Jakob Rohrbach

Jakob (nemško Jäcklein Rohrbach) je bil rojen v vasici Bockingen v Nemčiji. Življenje je sicer začel v nižjem sloju, a se je vseeno uspel dokopati do ugleda in bogastva, kljub temu da je bil vseskozi v sporu s svojim gospodom. Ko je leta 1525 izbruhnil veliki nemški kmečki upor ('kmečka vojna'), je Jakob kmalu postal vodja enega izmed oddelkov uporniške vojske. Na vrhuncu moči je imel pod svojim poveljstvom kar 8000 mož. Ko je fevdalna vojska premagal slabo oborožene in organizirane upornike, je enaka usoda čakala tudi Jakoba. Med bitko so ga namreč ujeli sovražniki in ga živega zažgali.

Yemelyan Pugachev

Pugachev je bil ruski kozak, ki je leta 1773 dobil genialno idejo. Odločil se je namreč, da se bo izdajal za prestolonaslednika Petra III., ki ga je sicer umorila njegova žena Katarina II. Nič presenetljivega za Rusijo, ki je že pred njim videla kar nekaj prevarantov. Pugachev pa je vse skupaj vzel zelo resno in okoli sebe zbral 100.000 kozakov ter začel svoj pohod proti prestolu. Ker je svojo vojsko precej dobro opremil, je napredoval s precejšnjo lahkoto, vse dokler mu leta 1774 strahovitega poraza ni zadal general Michelsohn. Po tem je bilo kozakom dovolj vladavine lažnega prestolonaslednika, zato so ga sami zajeli in dostavili v Moskvo, kjer so ga javno usmrtili. A tu maščevanja še ni bilo konec, saj se je oblast kruto znesla nad uporniškimi regijami in pobila dve tretjini prebivalcev.

Stenka (Stepan) Razin

Še en ruski kozak, ki je leta 1670 v južnem delu Rusije sprožil upor zaradi ruske birokracije v tistem obdobju. Razin je okoli sebe zbral okoli 7000 mož ter skupaj z njimi zavzel mesta Cherkassk in Tsartsyn. Nato se je odpravil proti Volgi, kjer je na hitro pokoril še utrdbo Cherny Yar, ki je ležala med mestoma Tsartsyn in Astrakhan. Osvojeno ozemlje je za kratek čas spremenil v kozaško republiko. Leta 1671 so njega in njegovega brata Frola ujeli carjevi vojaki ter ju prepeljali v Moskvo, kjer so Stenka po grozovitem mučenju živega razčetverili na Rdečem trgu, kot opozorilo ostalim upornikom.

Giuseppe Garibaldi

Garibaldi je bil rojen v trgovski družini, sprva pa je postal kapitan ladje. Leta 1834 je sodeloval v spodletelem uporu, zato je moral pobegniti v Južno Ameriko. Tam je sodeloval v nekaj uporih v Braziliji, čez nekaj let pa je postal poveljnik urugvajske flote, s katero je sodeloval v uporu proti bivšemu urugvajskemu predsedniku. Leta 1848 je sodeloval pri revoluciji v rodni Italiji in branil Rim pred francoskimi vojaki. Ko se je revolucija let 1850 končala, se je odpravil v ZDA, v rodno Italijo pa se je vrnil šele devet let pozneje, ko je umrl njegov brat. Med drugo italijansko vojno za neodvisnost, v kateri se je Italija spopadla s Francijo in Avstrijo, se je 11. maja leta 1560 z okoli 1000 prostovoljci izkrcal na Siciliji, ki jo je hitro osvojil. Na celini je njegova vojska narasla na okoli 25.000 mož, ki jih je vodil še do mnogih zmag. Pozneje so ga sicer med bitko ujeli, a je bil kmalu izpuščen. Sodeloval je še v kar nekaj vojaških kampanjah, izvoljen pa je bil tudi v parlament. Kot izjemno spoštovan mož je umrl leta 1882.

Zhu Yuanzhang

Eden izmed najbolj uspešnih upornikov v zgodovini. Zhu je bil iz revne kmečke družine, ki jo je za nameček še izgubil, ko je bil star 16 let. Nekaj časa je Zhu nato preživel na ulici kot berač, pri 20 pa je dom dobil v samostanu. Slednji je bil leta 1352 uničen, ker so se lokalni vojaki uprli mongolski dinastiji Yuan. Zhu se je uporu seveda takoj pridružil ter do leta 1357 zbral ogromno vojsko, s katero je osvojil prestolnico Nanjing. Pod imenom Hongwu je bil okronan za cesarja, bil pa je tudi ustanovitelj slovite dinastije Ming. Obdobje njihove vladavine še danes velja za enega izmed vrhuncev kitajske kulture.

Pancho Villa

Njegovo pravo ime pa je bilo José Doroteo Arango Arámbula, vzdevek pa naj bi dobil od svojega dedka. Bil je najstarejši sin v revni kmečki družini. Pri 16 letih je ustrelil Lopeza Negreja, enega izmed lastnikov haciende, v kateri je služila njegova družina. Lopez naj bi poskušal posiliti njegovo sestro. Doroteo je nato pobegnil in se pridružil tolpi razbojnikov. Ko se je leta 1910 začela mehiška revolucija, je Doroteo postal poveljnik konjenice. Sodeloval je z generalom Huerta, ki pa je v njem videl morebitnega tekmeca in se ga poskušal znebiti. Ko je Villa že stal pred strelskim vodom, je od mehiškega predsednika Madere prišla pomilostitev in moral je v zapor, iz katerega je kmalu pobegnil. Po porazu Huerte je Villa postal guverner mehiških provinc. Zapletal se je tudi v boje z ZDA in napadel nekaj obmejnih krajev v Novi Mehiki in Teksasu. Pancho Villa je bil leta 1923 umorjen v svojem avtomobilu med obiskom banke.

William Wallace

Po zaslugi filma z Melom Gibsonom v glavni vlogi Wallace pozna praktično vsak. Spadal je med nižje škotske plemiče, zaradi osebnih razlogov pa je prišel navzkriž z Angleži. Potem ko je ubil šerifa Lanarka Williama de Heselriga, je postal upornik in velik trn v peti kralja Edwarda. Oborožen upor se je začel leta 1297. Pod Wallacovim poveljstvom so uporniki kljub številčni premoči dobili dve veliki bitki. Zaradi izdaje so Williama ujeli Angleži in ga v Londonu mučili, obesili in razčetverili.

Spartak

O njegovem življenju sicer ni znano prav veliko, ve pa se, da je gladiatorsko šolo obiskoval blizu Kapue v Italiji. Leta 73. pr. n. št. je skupaj z okoli 70 gladiatorji pobegnil iz šole ter porazil majhno skupino vojakov, ki so jo poslali za njim. Okoli sebe je zbral na tisoče sužnjev in dosegel več velikih zmag nad rimsko vojsko. Po dveh letih bojevanja je doživel strahovit poraz proti rimskim legijam. V bitki so Rimljani ubili veliko večino uporniške vojske, v njej pa naj bi življenje izgubil tudi sam Spartak.