To je poslednje domovanje najhujših zločincev

Do popolne potankosti zavarovan zapor v Florenceju v ameriški zvezni državi Colorado, ki nosi okrajšavo ADX, je najbolj zastražen zapor v celotnih Združenih državah Amerike. V njem zaporno kazen denimo prestajajo Ramzi Yousef, ki je bil obtožen načrtovanja bombnega napada na Svetovni trgovinski center leta 1993, pa Zacarias Moussaoui, eden izmed načrtovalcev napada 11. septembra leta 2001, Theodore Kaczynski, znan tudi kot Unabomber in Richard Reid, tako imenovani bombni napadalec s čevlji.

Slovo od življenja

Območje 24 ur na dan nadzirajo do zob oborožene patrulje. Iznad opečnate stavbe se dviga dvanajst velikih stolpov, na katerih se na straži menjavajo oboroženi policisti, medtem ko se nad zidovi razteza bodeča žica z britvicami, ki delno zakriva pogled na bližnje zasnežene gore. »V trenutku, ko kaznjenci stopijo skozi vodna vrata, lahko vidite, kako se spremeni izraz na njihovih obrazih ... To je trenutek, ko se zavejo, kaj jih čaka. Pred vhodom so deležni čudovitega razgleda na Rocky Mountains, a ko vstopijo, jim postane jasno, da so jih videli zadnjič,« je pred časom za ameriški CNN spregovoril nekdanji paznik v ADX Robert Hood.

»ADX je življenje po smrti. To je nekaj, kar traja do konca življenja. In po mojem mnenju je to veliko hujša kazen, kot bi bila smrt,« je dejal Hood, ki je v zaporu delal med letoma 2002 in 2005. Večina izmed 400 zapornikov, kolikor jih prestaja kazen v tem zaporu, 23 ur dneva preživi v mali betonski celici. Obroke dobivajo skozi majhne reže v vratih. Postelja je iz betona, na njej pa sta le tanka vzmetnica in odeja. V celici imajo eno okence, ki omogoča nekaj malega dnevne svetlobe, a zaporniki skozenj ne morejo videti ničesar, razen zidov okrog ustanove. V celicah so tudi nepremični betonski stoli in miza, debele stene pa zapornikom preprečujejo, da bi lahko na kakršen koli način komunicirali med seboj.

Popoln nadzor nad vsem

»Arhitektura te stavbe omogoča 24-urni nadzor dogajanja za zidovi ustanove. Zasnovana je tako, da zaporniki ne morejo videti neba. Namenoma. Žice so napeljane tako, da helikopterji ne morejo pristati na dvorišču zapora,« je pojasnil Hood. Zaporniki praktično ne komunicirajo z nikomer, razen s čuvaji in osebjem zapora. Ko zapuščajo svoje celice, morajo imeti vklenjene roke in noge ter verigo okoli trebuha, ki je pritjena na čuvaja. Kot da bi čuvaji peljali nevarne pse na sprehod.

Rekreacija v posebni kletki na prostem je zapornikom omogočena eno uro na dan, a poteka v prostoru, ki ni nič večjih od njihovih celic. Razlikuje se torej le v tem, da je na prostem in da je iz te kletke mogoče videti nebo. Da bi prišli do tam, morajo zaporniki mimo več sto kamer, s pomočjo katerih nadzorniki odpirajo in zapirajo kovinska drsna vrata na poti.

V nekaterih celicah imajo radijske sprejemnike in črno-bele televizorje, na katerih lahko gledajo verske in izobraževalne programe ter vsebine javnega interesa. Prejeta pisma varnostniki preberejo in podrobno analizirajo, preden jih predajo zapornikom, ves čas se spremljajo tudi pogovori kaznjencev s komer koli, ki ni uslužbenec zavoda, zaporniki pa lahko ob vzornem vedenju po določenem času v zaporu dobijo delo, kot je denimo čiščenje prh ali pomivanje tal. Stopnjo svobode za težke kriminalce določa ameriško ministrstvo za pravosodje in agencije, ki so proučile profile kaznjencev ter vložile obrožnico, ne pa tudi osebje zapora.

Poslednji dom teroristov

Najhujši zločinci so nameščeni v oddelku H, kjer veljajo posebni varnostni ukrepi. Tam je strogo omejena vsa komunikacija z zunanjim svetom, zapornike pa lahko obiskujejo samo njihovi odvetniki in najbližji družinski člani – po eden naenkrat. Kaznjence od gostov med obiskom ločijo neprebojna debela steklena okna, komunikacija pa poteka preko telefona. Vsi osebni pogovori so pod strogim nadzorom, brez prisotnosti kamer in čuvajev se zaporniki lahko pogovarjajo samo z odvetnikom.

Zaporniki v ADX vejajo za najbolj nasilne na svetu, zato ne čudi, da tam domujejo številni teroristi. A v zloglasno ustanovo za prestajanje kazni pogosto premestijo tudi prestopnike z drugih zaporov po združenih državah – zlasti tiste, ki se v matičnem zavodu ne obnašajo vzorno, napadajo druge zapornike ali osebje in za katere posebna komisija presodi, da so preveč nevarni, da bi lahko ostali v zaporu, v katerega so bili prvotno dodeljeni. Ti 'srečneži' si s tem zaslužijo, da pridejo v ADX in tam preživijo preostanek svojega življenja.