Tako bi reševali življenja vojakov na bojiščih

Ko vojak na bojišču utrpi hudo poškodbo ali infekcijo, je čas od dogodka do prve pomoči omejen, in pomoč, ki je je deležen v tem času, je ključnega pomena za njegovo preživetje. Prvi odziv je torej najpomembnejši: pomembno je, da se tisti, ki nudi pomoč, odzove hitro in zagotovi najnujnejše, da poveča možnost preživetja, šele nato sledi odločanje, kaj storiti, da bo škoda čim manjša.

Ameriško ministrstvo za obrambo ta kritični čas imenuje 'zlata  ura', v večini primerov pa je časa za reagiranje veliko manj kot 60 minut. Prav to je razlog, da ameriška vojska vlaga veliko sredstev v to, da se žrtev v čim krajšem času lahko pripelje z bojišča do lokacije, kjer nudijo medicinsko pomoč. V resničnem življenju je omejitev veliko in hiter transport včasih ni mogoč. Ameriška vladna organizacija DARPA (Agencija za napredne obrambne analize ZDA) je zato ustanovila program Biostasa, v sklopu katerega namerava razviti novo sredstvo, s katerim bi podaljšali 'zlato uro', a ne z izboljšavo logistike ali povečanja števila prisotnih zdravnikov na bojišču. Izdelujejo sredstvo, ki bi upočasnilo procese v telesu in na ta način podaljšalo kritični čas. V ta namen so k sodelovanju povabili molekularne biologe, ki naj bi razvili sredstvo, ki upočasnjuje biološke procese, ki se v telesu odvijajo ob smrtno nevarnih dogodkih, preden se zgodi kolaps.

"Na molekularnem nivoju je življenje skupek najrazličnejših biokemijskih procesov. Da  te reakcije tečejo, rabijo katalizator," je povedel vodja projekta pri DARPI Tristan McClure-Begley. "V celicah se tej 'katalizatorji' pojavljajo v obliki proteinov in velikih molekularnih aparatov, ki pretvarjajo kemično in kinetično energijo v biološke procese. Naš cilj je z biostazo nadzirati te molekularne aparate, jih upočasniti ter s tem upočasniti celoten proces, da bi posameznik lažje dočakal pomoč."

Nov pristop naj bi vključeval najrazličnejše načine upočasnjevanja biokemijskih procesov. Od preprostih biokemijskih pristopov, kot  je dodajanje protiteles, do bolj holističnih pristopov, s katerimi bomo zajeli celotne celice in tkiva, razvili pa naj bi tudi sredstva, ki bodo učinkovala na celoten organizem. Vse merljive biološke funkcije bi s sredstvi upočasnili toliko, da bi bila škoda tudi ob prehodu na običajno delovanje za celoten organizem čim manjša. "Naše metode morajo upočasniti delovanje vseh funkcij hkrati za enako. Ne moremo se osredotočiti le na upočasnitev nekaterih funkcij," je povedal McClure-Begley. "Naša sredstva morajo delovati na prav vse procese v telesu. Celično dihanje je ključnega pomena pri številnih procesih, a drugi procesi ne morejo teči, če je dihanje blokirano. Posledica bi bila uničenje celice." Kot vzor jemljejo žabe, ki imajo sposobnost, da preidejo v stanje, ko so vsi metabolični procesi ustavljeni, življenje pa zanje še vedno teče dalje. Določeni nevretenčarji so na ta način sposobni preživeti tudi zamrznjenje, totalno dehidracijo in ekstremno sevanje. Živali, sposobne preživetja v tako ekstremnih razmerah, so 'opremljene' za različnimi mehanizmi, vse tem organizmom pa je skupno to, da selektivno stabilizirajo svoje znotrajcelične mehanizme, je razložil McClure-Begley. "Narava je naš navdih."

Pri iskanju rešitve DARPA sodeluje s številnimi drugimi agencijami. V prvi vrsti bi njen nov pristop olajšal delo logistom, ki se spopadajo s številnimi omejitvami pri prevozu bioloških produktov na bojišče. Hkrati bi rešitev lahko pomenila veliko revolucijo v zdravstvu in omogočala preživetje tudi hudo poškodovanim ljudem, ki se znajdejo v kritičnih okoliščinah. To, kar se stori takoj po neki tragediji, je odločilno, ali bo nekdo preživel.