Zaskrbljujoči podatki o telesnem kaznovanju v Iranu

Glede na poročila mednarodne nevladne organizacije Amnesty International naj bi na stotine Irancev v preteklem letu obsodili na udarce z bičem, večina bičanj je bila javnih. Tudi prisilne amputacije prstov in iztikanje oči naj bi bile še vedno zelo pogoste kazni iranskih sodišč. Zadnja v vrsti je obsodba lokalnega novinarja na 40 udarcev z bičem, ker naj bi javnosti podal napačne informacije o številu zaseženih motornih koles v provinci Isfahan.

V iranskem pravnem sistemu je bičanje sicer zagroženo za več kot 100 kaznivih dejanj, med drugim za krajo, vandalizem ter zunajzakonsko spolno občevanje, prav tako pa tudi za "zlom javne morale"; sem denimo sodijo kršitve posta v času ramadana, devetega meseca v muslimanskem koledarju ali udeležba na zabavi, na kateri sta prisotna oba spola (velja namreč, da so lahko na zabavi bodisi ženske bodisi moški, nikakor pa oboji skupaj).

Prebičani, ker so na zabavi točili alkohol

V poročilu Amnesty International navaja številne primere telesnega kaznovanja, ki so jih v Iranu izvršili leta 2016, med najbolj brutalne pa sodijo naslednji:
- aprila je bil par obsojen na 100 udarcev z bičem, ker sta imela spolne odnose, čeprav nista bila poročena;
- maja je bilo 35 mladih moških in žensk obsojenih na 99 udarcev, ker so organizirali ali se udeležili zabave, na kateri so točili alkohol;
- istega meseca so prebičali tudi 17 rudarjev, ker so protestirali proti slabim delovnim pogojem;
- novembra so nekemu moškemu iztkanili obe očesi, ker naj bi leta 2009 s kislino oslepil deklico. Podobna usoda čaka še precejšnje število zapornikov, saj se iranski moški ženskam v svoji družini za nepokorščino in neupoštevanje njihovih ukazov pogosto maščujejo s kislino;
- V preteklem letu je Amnesty International v Iranu zabeležil tudi vsaj štiri amputacije udov. Izvajajo jih zdravniki, ki jih izberejo iranski pravosodni organi. Gre za pošastno kršitev zdravniškega etičnega kodeksa.

Izmed vseh oblik telesnega kaznovanja je v Iranu sicer najpogostejše bičanje. Pogosto se pod udarci biča znajdejo predvsem novinarji in blogerji. Julija so denimo novinarja Mohameda Reza Fathija obsodili na 459 udarcev z bičem, ker naj bi "objavil lažno informacijo" in s tem povzročil "nemir v javnosti". Večina ljudi, ki jih doleti bičanje, je glede na ugotovitve Amnesty International starih manj kot 35 let.

A organizacija za človekove pravice zaznava tudi veliko število starejših žrtev: tako naj bi na primer lansko poletje 70-letnega očeta obsodili na 74 udarcev z bičem in 91 dni zaporne kazni, ker je od oblasti zahteval informacije o svojem pogrešanem sinu. Z bičanjem ne prizanašajo niti ženskam. Na Facebook strani 'My stealthy freedom' je preteklo leto več žensk poročalo o tem, da so bile prebičane, v dokaz pa jih je nekaj pripelo tudi fotografije, na katerih se jasno vidijo odrgnine in poškodbe, ki so jim jih zadali mučitelji.

Islamska utemeljitev mučenja

Iran sadistične oblike kaznovanja upravičuje z islamsko metodo 'qisas': v šeriatskem pravu 'qisas' pomeni, da je potrebno zločincu soditi s podobnim dejanjem, kot ga je zagrešil sam. Če torej denimo žrtev zaradi zločina izgubi vid, ga mora izgubiti tudi storilec. Tisti, ki komu kaj ukradejo, morajo tudi sami nekaj izgubiti – običajno so to prsti. Samo žrtev ali njeni sorodniki lahko kazen spremenijo in pomilostijo obsojenega.

Eden izmed najvišjih iranskih pravosodnih uradnikov in glavni svetovalec vrhovnega vodje Mohamad-Javad Larijani, zagovarja načelo 'qisas' in nasprotuje kritikam z Zahoda. Še več, pravi celo, da je qisas »lep in pomemben«. Prisilne amputacije udov in bičanje naj bi bile po njegovem prepričanju »pravica« državljanov in se jih ne bi smel sramovati noben zgleden državljan.

Odziv borcev za človekove pravice

»Prisilne amputacije udov, iztikanje oči in brutalna bičanja ne moremo obravnavati kot del pravice,« so zapisali pri Amnesty International. »Iranske oblasti morajo nujno odpraviti vse oblike telesnega kaznovanja in nemudoma sprejeti ukrepe, s pomočjo katerih bodo pravosodni sistem uskladili z mednarodnimi standardi in upoštevali temeljne človekove pravice.«