Res uničujejo planete ali omogočajo življenje?

Magnetno polje planeta izhaja iz njegovega jedra in njegova naloga naj bi bila odbijanje nevarnih nabitih delcev zvezdnega vetra in zaščita atmosfere pred tem, da bi se porazgubila v vesolju. Magnetna polja so prisotna le pri planetih, ki so dovolj hladni, kot pravijo, pa je njihova naloga tudi ta, da varujejo življenje na površju planeta pred škodljivimi sevanji.

Zvezd z manjšo maso je v vesolju največ. Za znanstvenike je še najlažje opazovati in preučevati planete, ki potujejo po orbiti blizu teh zvezd, saj ustvarijo, ko potujejo mimo te manjše zvezde, relativno večjo senco, kot če bi krožili mimo velikih zvezd. Ker so takšne zvezde manjše in temnejše, je območje, kjer je mogoče življenje, relativno blizu te zvezde, saj le na tistem območju planet, ki kroži okoli te zvezde, dobi dovolj toplote, da lahko ohranja življenju prijazne razmere in tekočo vodo.

Na planet, ki se nahaja blizu matične zvezde, vpliva sila gravitacije, ki lahko povzroči, da se planet ne more vrteti okoli svoje osi in je tako ves čas z eno stranjo obrnjen proti soncu (t.i. plimna priklenjenost), tako kot je recimo Luna ves čas z eno stranjo obrnjena proti Zemlji. Ista gravitacijska privlačnost s strani zvezde povzroči tudi plimno segrevanje v notranjosti planeta. Takšnoplimno segrevanje je recimo razlog za aktivnost najbolj vulkanskega telesa v našem osončju, Jupiterjevega satelita Io.

Pri raziskavi so združili modele orbitalnih interakcij in plimnih segrevanj Roryja Barnesa, docenta astronomije, in model toplotne evolucije planetarnih notranjosti, ki ga je izdelal Driscoll. Njihove simulacije so obsegale raziskave planetov z večjo zvezdno maso (kot recimo naše Sonce), pa vse do tistih z desetkrat manjšo maso. Z združitvijo obeh modelov so si obetali, da bodo lahko dobili bolj realistično sliko dogajanja znotraj teh planetov.

Barnes je pojasnil, da je do sedaj veljalo prepričanje, da planeti, ki ne rotirajo okoli svoje osi, nimajo magnetnih polj in so tako prepuščeni na milost in nemilost matičnih zvezd. A raziskava je pokazala, da to ne drži. Plimna segrevanja naj sploh ne bi bila škodljiva za planete in naj ne bi onemogočala ustvarjanje magnetnih polj. Ta naj bi v resnici na nek način pomagala planetom, da se na njihovih površjih ustvarijo razmere za morebiten razvoj življenja. Več plimnih segrevanj kot nek planet doživi, bolj se ohlaja njegovo jedro in ko je dovolj ohlajeno, se lahko ustvarijo magnetna polja, pravi Kot je pojasnil Barnes, jim je s simulacijami uspelo ustvariti magnetna polja pri večini teh planetov, ki so jih proučevali. »Zanimivo se mi zdi, da plimna segrevanja dejansko rešujejo planete v smislu, da omogočajo ohlajevanje njihovih jeder. To pa je poglavitno za ustvarjanje magnetnih polj.«

Glede na to, da so z zvezde z manjšo zvezdno maso v bistvu še relativno mlade, tedaj pa so tudi najbolj aktivne, so tako »magnetna delovanja prisotna tedaj, ko jih življenje najbolj potrebuje,« pojasnjuje Barnes.

Driscoll in Barnes sta še ugotovila, da je proces plimnih segrevanj bolj ekstremen pri planetih v območju okoli manjših zvezd, tudi tistih, pol manjših od našega Sonca, kjer je potencialno mogoča naselitev.

Raziskavo je s pomočjo Virtual Planetary laboratorija opravila skupina raziskovalcev univerze v Washingtonu, ki jih financira Nasin Inštitut za atrobiologijo. »Trenutni izsledki so obetavni, a zaenkrat še ne moremo vedeti, kako bi se dogajalo recimo v primeru Venere, kjer počasno ohlajanje planeta že dejansko ovira proces ustvarjanja magnetnih polj,« je dejal Driscoll. »V prihodnosti bi lahko opazovali eksoplanetarna magnetna polja in upamo, da bo narasel interes za proučevanje te tematike.«