Ena izmed eksplozij, imenovana "Baker", je radioaktivno vodo raznesla po bližnjih ladjah.

Skrivnosti

Eksplozije, ki so spremenile svet

N.J.

28. 12. 2018 13.18

Operacijo Sandstone je sestavljala serija nuklearnih testiranj leta 1948. Bila je tretja serija testiranj, za Trinity leta 1945 in Crossroads leta 1946, po Sandstone pa je sledila še operacija Ranger. Prvi test v sklopu Sandstone se je začelo pred točno 70 leti.

14. aprila 1948 so izvedli prvo testiranje v sklopu te operacije. FOTO: Profimedia

Operacija Crossroads ("križišče") je leta 1946 vključevala serijo jedrskih eksplozij na atolu Bikini, ki pripada zgoraj omenjenim Maršalovim otokom. Ena izmed eksplozij, imenovana "Baker", je radioaktivno vodo raznesla po bližnjih ladjah, ki so jih morali nato skrbno dekontaminirati.

V sklopu operacije Sandstone leta 1948 so se testiranja izvajala na področju Pacifika, namesto atola Bikini pa so testiranja potekala nad atolom Enewetak (ali Eniwetak) v Maršalovem otočju. Za razliko od Crossroads, so bila ta testiranja izvedena pod okriljem leta 1946 ustanovljene ameriške vladne agencije US Atomic Energy Commission, oborožene sile pa so bile le v vlogi podpornikov. Med aprilom in majem 1948 so tako izvedli tri testiranja. Izvedla jih je bojna skupina Joint Task Force 7, ki je štela 10.366 članov osebja, med katerimi je bilo kar 9.980 pripadnikov vojske.

Cilj operacije Sandstone je bil med drugim preizkusiti atomska jedra in iniciatorje, izboljšati teorijo in znanja o orožju, ki deluje po principu implozije, preizkusiti levitirajoča in kompozitna jedra ter določiti načrte za najbolj ekonomično in učinkovito uporabo fisijskega materiala.

14. aprila 1948 so izvedli prvo testiranje v sklopu te operacije. Drugo testiranje so izvedli 30. aprila in nato 14. maja še tretje. Testiranje novih jeder se je izkazalo za uspešno in posledica je bila, da je Amerika po operaciji Sandstone povečala zalogo ameriškega jedrskega orožja povečala iz 56 bomb junija leta 1948 na 169 bom junija 1949.

Ivy Mike in Castle Bravo

Prvo testiranje temonuklearne bombe z vodikovim izotopom v tekočem stanju, so izvedli v okviru operacije s tajnim kodnim imenom Ivy Mike na območju Eniwetok Atoll v južnem delu Pacifika v noči na 1. november 1952. Marca leta 1954 so ZDA na majhen otoček odvrgle tudi prvo vodikovo bombo (tokrat izotop ni bil v tekočem stanju, kar je pomenilo precejšnje zmanjšanje teže bombe in velikosti) na svetu na kopno (operacija Castle Bravo), ki je hkrati povzročila tudi najmočnejšo eksplozijo, kar so jih kdaj koli sprožile ZDA.

Radiacija se je razširila precej dlje, kot so napovedovali znanstveniki, saj je radioaktivni oblak dosegel tudi vsaj eno japonsko ribiško ladjo s 23 mornarji. Radijski operater te ladje, Aikiči Kubojama, je prva znana smrtna žrtev poskusov Bravo, ki je sedem mesecev po eksploziji umrl zaradi akutne odpovedi telesnih organov. Še 15 članov posadke je umrlo pozneje, večinoma zaradi raka in drugih s sevanjem povezanih težav.

Bomba, odvržena v sklopu operacije Castle Bravo je bila tudi prva tovrstna bomba, ki jo je bilo mogoče dostaviti na kraj eksplozije, kar je pomenilo velik preskok v razvoju nuklearnega orožja. Bila je 1.000-krat močnejša od bombe, odvržene na Hirošimo (če sta imeli ti dve bombi učinek 15.000 ton TNT, je ta imela 15 megaton oziroma 15.000.000 ton TNT). Do napake pri izračunu, ki je privedla do tako hude eksplozije in posledic, je prišlo, ker znanstveniki niso dovolj upoštevali dejstva, da bo 'suhi' vir fuzijskega goriva, litijevega deuterida s 40-odstotno vsebnostjo izotopa litij-6, tako močno vplival na skupni donos detonacije. Sunek je bilo čutiti tudi 200 kilometrov daleč, šestkilometrska ognjena krogla pa je za seboj pustila kilometer in pol širok in 73 metrov globok krater.

Ameriški jedrski poskusi na Maršalovem otočju so se po 67 testih uradno končali leta 1958. ZDA so nato financirale 45 milijonov dolarjev vreden program čiščenja, v sklopu katerega so očistili 60 prizadetih otokov. Leta 1968 je ameriška vlada otok razglasila za varnega, a so se Američani seveda ušteli. Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA) je v svojem poročilu iz leta 1997 navedla, da hoja po otoku ni več nevarna, kljub temu pa bo otok še precej časa neposeljen.