Na severnokorejskih vojaških paradah vodja države Kim Džong Un na rdečo preprogo redno izstopa iz najbolj luksuznih mercedesov. To seveda ne bi bilo nič nenavadnega, saj gre v končni fazi za vrhovnega poveljnika nacije, a v primeru tako izolirane države, kot je Severna Koreja, se človek vpraša, od kod mu taki avti? In vse ostale luksuzne dobrine zahodnega sveta? Severna Koreja je že dalj časa pod hudim pritiskom mednarodnih sankcij, Kim Džong Unu pa to ne preprečuje skrajno luksuznega življenja. Pred nedavnim naj bi kupil celo prestižno veliko belo jahto ter vso potrebno opremo za ureditev luksuznega smučarskega letovišča.
V letu 2012 je Severna Koreja uvozila za kar 645,8 milijona ameriških dolarjev luksuznih dobrin, kar je skoraj petina celotnega uvoza. Če od tega odštejemo uvoz iz Kitajske, ugotovimo, da je Severna Koreja iz celega sveta uvozila več luksuznih dobrin kot vseh ostalih dobrin skupaj. Kako je mogoče, da si vodja države, ki je marca lani državaljane opozoril, naj se pripravijo na morebitno lakoto, privošči tako razkošje?
Droga, ponarejanje, orožje ...
Strokovnjaki pravijo, da Un denar za svoje razkošno življenje črpa iz državne, torej svoje lastne banke, ki je kot nekakšen hranilnik, v katerega se steka dobiček od nezakonitih poslov Pjongjanga po vsem svetu. Severno Korejo obtožujejo, da vdira v bančne sisteme po svetu, da prodaja orožje, preprodaja drogo, ponareja denar, celo da tihotapi ogrožene živalske vrste, vse našteto pa prinaša na stotine milijonov dolarjev nelegalnega dobička. Ta denar naj bi služil za plačevanje nacionalnega jedrskega in raketnega programa, za katera Pjongjang meni, da sta nujno potrebna, saj da se bo z njuno pomočjo Severna Koreja lahko obranila pred morebitnim poskusom ZDA, da strmoglavi režim.
Kljub temu je kongresna služba, zadolžena za raziskovanje, ugotovila, da Severna Koreja z nezakonitimi posli na leto zasluži med pol in eno milijardo ameriških dolarjev. »Severna Koreja bo prodala vse, komur koli, ki je za to pripravljen dobro plačati,« je ob nedavni priložnosti dejal Anthony Ruggiera, nekdanji namestnik ameriškega finančnega ministra. S tem denarjem država financira jedrski program in razkošno življenje družbene elite ter jo ohranja zadovoljno kljub sankcijam, s čimer Un preprečuje poskuse svoje zrušitve in cementira svojo moč v državi.
»Izkupiček od nelegalnih poslov gre neposredno na bančni račun vodstva Severne Koreje, torej na račun Kima Džong Una. Če bi se ta denarni tok prekinil, bi bil to nesorazmerno močan udarec glede na količino denarja, ki ga dobiva,« pravi Sheena Greitens, profesorica na univerzi v Missouriju, ki zadnje desetletje in pol proučuje problematiko v Severni Koreji. Analitiki menijo, da bi ameriški predsednik Donald Trump Una lahko prisili v pogajanja samo tako, da bi šel po sledeh denarja, ki se steka v Severno Korejo. Ampak pri tem bi se lahko hitro zapletlo.
»To je režim, ki je zelo spreten pri iskanju novih, inovativnih načinov za nezakonito služenje denarja. Včasih enostavno najdejo nove posle, včasih se samo preselijo drugam po svetu. Če želite pritisniti na Severno Korejo, morate v prvi vrsti uničiti njihovo sposobnost prilagajanja,« je prepričana Greitensova. A Kim Džong Un je na svoji poti povsem brez milosti in ne izbira sredstev – niti, ko gre za člane lastne družine. Sosednja Južna Koreja denimo poroča o usmrtitvah s protiletalskimi topovi, zapletenih zarotah in skrivnostnih umorih – o stvareh, ki jih je po njihovem prepričanju sin podedoval od svojega očeta Kima Džong Ila.
Po vzoru Jamesa Bonda?
Starejši Kim je bil velik filmoljubec, oboževalec Jamesa Bonda. Analitiki pravijo, da je prav v vohunskih trilerjih iskal ideje, kako se najlažje znebiti sovražnikov. In to mu je očitno odlično uspevalo, sinu pa uspeva še danes. Administracija Baracka Obame je poskušala s svojimi sankcijami onemogočiti Severno Korejo, a je ni uspela zaustaviti. Ameriški državni tajnik Rex Rillerson je po neuspehu dejal, da bodo ZDA poskušale udariti tako, da bodo kaznovale tretje države, torej tiste, ki pomagajo Pjongjangu kršiti globalna pravila politične igre.
Tillerson ni natančno opisal, kako namerava te tretje države prisiliti, da bodo sodelovale, del strategije pa vključuje nagovarjanje držav po vsem svetu, da prekinejo diplomatske odnose s Pjongjangom. »Severna Koreja je v številnih državah po svetu prisotna veliko bolj, kot bi bilo objektivno potrebno,« je dejal Patrcik Murphy, namestnik pomočnika sekretarja urada za vzhodnoazijska in pacifiška vprašanja State Departmenta. Severnokorejske diplomate po vsem svetu krivi, da diplomatske privilegije izkoriščajo za tihotapljenje zlata in orožja. Tudi Združeni narodi so potrdili, da je veleposlaniško osebje koristno, saj je fleksibilno, mobilno in zaščiteno z diplomatsko imuniteto.
Izmed 10 držav, ki so vključena v to skupnost, jih ima osem severnokorejska veleposlaništva. Poleg tega ima Severna Koreja svoja predstavništva še v 39 državah po svetu. Greitensova pravi, da se morajo, če hočejo obračunati z nezakonitimi posli Severne Koreje, ZDA in zaveznice osredotočiti posebno na mesta, ki so izven radarja. »Jugovzhodne azijske države ohranjajo povezave s Severno Korejo zaradi številnih razlogov: diplomatskih, kulturnih, ekonomskih,« je dejala, prepričana, da bi bilo potrebno začeti prav pri njih.
Bo Kitajska pomagala ZDA?
A analitiki pravijo, da bodo ZDA morale storiti več kot samo priti v jugovzhodno Azijo. Priti bodo morale tudi na Kitajsko. Na Peking se namreč nanaša kar 85 odstotkov celotnega uvoza Severne Koreje. To je za to državo in njeno gospodarstvo življenjskega pomena, saj preprečuje, da bi jo ZDA s svojimi sankcijami uničile. Če bi Kitajska sprejela odločne ukrepe proti Severni Koreji, bi s tem oslabila lastna podjetja in obenem zrušila ravnotežje moči v regiji, zato je ne bo zlahka mogoče prepričati, da bi to tudi dejansko storila, pravi David Cohen, nekdanji namestnik direktorja CIA-e.
Kitajsko zelo skrbi nevarnost destabilizacije na Korejskem polotoku. Pjongjangova odvisnost od Kitajske namreč ni najbolj občutljiva točka. Od leta 2013 do leta 2016 je 5.233 kitajskih podjetij uvažalo ali izvažalo v Severno Korejo, kar je občutno manj kot v njeno južno sosedo, ki pa bi bila v primeru destabilizacije prav tako na velikem udaru. Leta 2016 je denimo v Južno Korejo izvažalo kar 67.163 podjetij iz Kitajske, zato bi z vidika ZDA ciljanje specifičnih vozlišč zagotovo imelo najbolj vplivno moč na Severno Korejo. A da bo Kitajska kar tako pristala na to, ni povsem verjetno.
Ameriški predsednik Donald Trump si v času predvolilne kampanje namreč ni nabral ravno veliko plus točk pri Kitajski, ki ji je očital, da s svojo poceni delovno silo in megalomanskim izvozom posiljuje ZDA. A po izvolitvi je precej omehčal svojo retoriko proti azijski velesili, še posebej po sestanku v Trumpovem luksuznem resortu na Floridi. Kitajskega predsednika Xia Jinpinga je tako že prosil, naj pomaga omejiti moč Severne Koreje in s tem pomiriti strah pred jedrskimi napadi, s katerimi grozi. Pa mu bo Kitajska po vseh izrečenih besedah dejansko priskočila na pomoč? To bo pokazal čas – in po vsej verjetnosti tudi diplomacija pod mizo.
