Finale svetovnega prvenstva v nogometu sta reprezentanci Hrvaške in Francije odigrali na moskovskem stadionu Lužniki, ki je gostil že kar nekaj pomembnih tekmovanj. Tukaj je bila denimo odigrana tudi finalna tekma Lige prvakov leta 2008, na kateri je Manchester United po enajstmetrovkah premagal Chelsea s 6:5. Pa svetovno atletsko prvenstvo leta 2013, na katerem sta Usain Bolt in Shelly-Ann Fraser-Pryce osvojila vsak po tri zlate kolajne.
Med velikimi športnimi tekmovanji se glavni stadioni velikokrat znajdejo pod drobnogledom. Še pred začetkom tekmovanja se postavljajo vprašanja, ali bodo pravočasno dograjeni in pripravljeni, koliko so bili delavci, ki so jih gradili, izkoriščani in koliko denarja je bilo vloženega v samo izgradno. A zgodovina teh lokacij pogosto ostaja nepojasnjena.
Stadion, ki je pedstavljal moč sovjetskega gospodarstva
Stadion Lužniki ima zelo pestro, a tudi precej tragično zgodovino, ki sega še v čas Sovjetske zveze, s tem pa tudi kulture tistega časa, socializma ter zadnje faze sovjetskega političnega eksperimenta. Prvotno je bil imenovan stadion Vladimir Ilič Lenin, odprli pa so ga 31. julija leta 1956 v jugozahodnem delu Moskve na bregu istoimenske reke. Ime, ki ga nosi danes, je dobil leta 1992 in v grobem prevodu pomeni 'travnik', kar se nanaša na travnike, na katerih je zgrajen. Prvotni stadion je bil načrtovan in zasnovan v vsega 90 dneh leta 1954, njegova izgradnja pa je bila zaključena v 450 dneh.
Cilj tega velikega projekta ni bil samo pokloniti se Leninu, temveč je bil tudi pokazatelj moči sovjetskega gospodarstva in njihovih konstrukcijskih sposobnosti. Tak pristop je v času Stalina industrializiral narod in pomagal zgraditi celo vrsto pomembnih objektov z neverjetno hitrostjo. Vseeno pa so se pri gradnji srečevali s številnimi izzivi. Največjega je verjetno predstavljala podtalnica, zaradi česar je zgrajen na globokih temeljih, ki so ga dvignili za približno 50 centimetrov. Kmalu je postal prepoznavni del moskovske pokrajine, viden z bližnjih gričev, ovekovečen pa je tudi na sliki Konstantina Yuona leta 1956 – Moskva, pogled na Leninov stadion Lužniki. Če primerjamo pogled takrat in sedaj, lahko hitro ugotovimo, kako zelo se je mesto spremenilo v zadnjih 60 letih.
Gostil je številna pomembna tekmovanja
Tekom desetletij je prvotna zgradba stadiona šla skozi vrsto sprememb in modifikacij. Prvič med pripravami na Olimpijske igre v Moskvi leta 1980, nato pa je bila dodana tudi streha, na kateri so se dela zaključila leta 1997. Med nedavno rekonstrukcijo, med katero je bil stadion zaprt štiri leta, od leta 2013 do 2017, je bilo uničene večino prvotne strukture, ohranili so le originalne fasadne stene.
Čeprav se je struktura stadiona Lužniki skozi leta spreminjala, pa je njegov namen vedno ostal enak. Po otvoritvi leta 1956 je postal nacionalni dom nogometa in atletike ter gostitelj večine velikih sovjetskih športnih dogodkov. Stadion je dobil pomembno vlogo tudi v sovjetski družbi za ohranjanje tako imenovane 'mehke moči', to je procesa, v katerem uporabljajo gospodarsko in kulturno moč za vplivanje na diplomatske odnose namesto prisilnih težkih sil. In glede na njegovo bogato zgodovino ter izreden politični ter kulturni pomen, ne čudi, da je igral osrednjo vlogo tudi na otvoritveni in zaključni slovesnosti letošnjega svetovnega nogometnega prvenstva v Rusiji.
Sovjetska saga
Med 14. in 25. februarjem 1956, je v Moskvi potekal 20. kongres sovjetske komunistične partije in najbolj znan dogodek teh desetih dni je verjetno govor generalnega sekretarja partije Nikite Hruščova, ki je prav na stadionu Lužniki prebral govor, v katerem je obračunal s svojim predhodnikom Stalinom. Govor se je uradno imenoval O kultu osebnosti in njegovih posledicah. V njem je Hruščov svojega predhodnika na čelu najmočnejše komunistične partije na svetu obtožil kulta osebnosti ter odgovornosti za krvave množične čistke v partiji in Rdeči armadi. Kritika je bila šok za udeležence kongresa, zlasti za Stalinove občudovalce. Nekaterim med njimi naj bi zaradi razburjenja odpovedalo srce, nekateri naj bi po kongresu storili celo samomor.
Leto pozneje je stadion gostil otvoritveno slovesnost svetovnega Festivala mladih. Več kot 34 tisoč obiskovalcev iz 130 držav sveta ter 120 tisoč sovjetskih obiskovalcev, je prispelo v Moskvo, da bi sodelovali na dvotedenskem festivalu. Tudi v naslednjih letih je stadion Lužniki igral pomembno vlogo v sovjetski družbi in predstavljal simbol njihove 'mehke moči'. Ta je verjetno še najbolj prišla do izraza poleti leta 1980, ko je na stadionu potekala slovesnost ob otvoritvi ter pozneje tudi zaključku olimpijskih iger v Moskvi. A oba velika dogodka je kljub izjemnemu obisku bojkotiralo veliko politikov in družbenih veljakov.
V stampedu je življenje izgubilo 66 ljudi
Stadion Lužniki je bil v preteklosti tudi prizorišče ene največjih nogometnih katastrof. V noči na 20. oktober leta 1982 je bila tu namreč odigrana tekma za pokal UEFA med domačim Spartakom in Haarlemom iz Nizozemske. Po koncu tekme je na na tribunah in izhodih zavladala panika in v stampedu je umrlo 66 ljudi, med njimi kar 45 najstnikov. Resnične razloge, zakaj je do stampeda prišlo, je težko rekonstruirati, a način, na katerega je država pristopila k tej nesreči, je bil milo rečeno šokanten – vsaj toliko kot nesreča sama. Mediji namreč niso komentirali ali raziskali strivnostnosti dogodka ter bornega uradnega odziva. To je bilo po eni strani tudi razumljivo, saj je šlo za tipičen način pristopa Sovjetske zveze k nesrečam in naravnim katastrofam.
Zgodovina tega stadiona, zlasti omenjena tragedija, se tudi med letošnjim svetovnim prvenstvom ni omenila z eno samo besedico. Ruska vlada in nogometni urdniki so poskušali svetu poslati sporočilo o modernizaciji in preoblikovanju države, slike, ki bi lahko metale drugačno, negativno luč na Rusijo, niso smele priti v javnost in biti javno objavljenje. Konec tega turnija pa vendarle dopušča priložnost igralcem, navijačem in milijonom tistim, ki so spremljali prenose tekem preko televizijskih zaslonov, da se vsaj za trenutek spomnijo zapletene, skrivnostne in tragične preteklosti stadiona Lužniki.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV