Mamica že pri dvanajstih

ti kraji v Zambiji znani kot kraji, kjer se deklice najhitreje poročijo. Nekatere so matere pri dvanajstih, trinajstih, ko telo niti fizično ni dovolj zrelo, da bi porod potekal normalno, psihično pa še niso pripravljene skrbeti za otroka. Niso redki primeri, ko so otroci v tej deželi podhranjeni zaradi tega, ker matere niti ne vedo, kako jih pravilno hraniti in kako dolgo jih dojiti.

Večina zgodb mladih poročenih parov se sicer sliši zelo vsakdanje. Fant in dekle sta se spoznala in nehote je ona zanosila. Fant se je odločil, da bo poskrbel za otroka in tako sta zaživela skupaj. Takšno zgodbo mi pove tudi Ester, sedemnajstletnica, ki v naročju pestuje enoletno hčerkico. Pri njenih letih se morda ne zdi, da bi bila močno premlada, da bi ustvarila družino, toda tako ona kot njen soprog, sta morala zaradi tega prekiniti šolanje. On zdaj dela na tujih poljih, kjer dobiva skromno plačilo, ona skrbi za otroka.
’’Oba bi se rada vrnila v šolo,’’ nam pove ob koncu razgovora, ’’ampak kdo bo zaslužil za hrano? Mislite, da je kakšna pot, da bi to lahko storila?’’

Na prvi pogled bi dobrodelne organizacije lahko pomagale neposredno, a to težav ne bo rešilo. Pristop te organizacije je drugačen. Unicef želi, skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami v državi, najprej spremeniti miselnost ljudi.
Bilo je že pred dnevi, v vasici okrožja Petauke, ko sem lahko prvič videl, kako poteka delo na terenu. Ena od domačih uslužbenk Unicefa, Annie, je med našim obiskom preprosto stopila do vaškega učitelja in ga vprašala, ali se morda poroča kaka mlada deklica. Obotavljaje je priznal, da je nekaj slišal o tem.
’’V vaseh imamo svoje somišljenike,’’ so mi kasneje razložili, ’’mnogi ljudje so predani temu, da bi otroške poroke postale preteklost in nam povedo, če se v njihovi okolici dogajajo takšne poroke. Zato je pomembno, da smo ves čas med ljudmi in da nam ti zaupajo, potem lahko interveniramo.’’
In intervencija? Annie je mirno sedela z dekličinim očetom in vaškim poglavarjem. Pogovarjali so se kako uro, izmenjavali mnenja in potem prijateljsko odšli.
’’Z ljudmi se predvsem pogovarjamo,’’ mi je razložila Annie, ’’očetu sem skušala razložiti, da to ni prava pot za današnji čas. Predvsem pa, kaj lahko družina pridobi, če pusti, da deklica dokonča šolanje, kako bo družini lažje pomagala.’’
’’Pa to sploh kaj zaleže?’’ vprašam.
’’Da, zelo pomaga. Sploh, če so na naši strani drugi vaščani. Najpomembneje pa je, da nam pomaga vaški poglavar. Po zakonu nam je sicer dolžan pomagati, ampak nekateri zares tudi mislijo tako kot mi. Nek poglavar na severu je denimo zagrozil, da bo on sam peljal na sodišče vsakogar, ki bi se poročil z mladoletnico.’’

Otroške poroke so gotovo zapletena in kontroverzna tema. Celo v Sloveniji se s pojavom, ki se tudi pri nas dogaja, le stežka soočamo. Unicef, v sodelovanju z nekaterimi drugimi organizacijami, pa vsaj v Zambiji uspeva na poseben način, s predanimi aktivisti, ki jim ljudje zaupajo, skušajo spremeniti miselnost ljudi. A to jim lahko uspe le, če gre takšna pomoč z roko v roki z drugimi oblikami humanitarne pomoči. Tudi tisti starši, ki vedo, da je za otroke bolje, da ostanejo v šoli, bodo razmišljali drugače, ko enostavno ne bo dovolj hrane za vse. Zato kompleksne težave potrebujejo kompleksne rešitve.

Od tistega dne naprej moram priznati, da sem na Annie gledal drugače kot prej. Kolikokrat je morala po prašnih poteh obiskovati vasi, da je dobila dovolj prijateljev za to, da jo podprejo v njenem delu. Kako dobro je morala poznati dušo teh ljudi, da je lahko kakega očeta prepričala, naj hčerko namesto v zakon pošlje v šolanje. Skratka, v Annie sem videl pravo zagnano človekoljubinjo, hkrati strokovnjakinjo, ne pa le uslužbenko Združenih narodov. In Unicef lahko v svetu uspe kaj spremeniti le, če pod njegovim okriljem delajo takšni ljudje.