"Če se iz zgodovine ničesar ne naučimo, je naša usoda, da se zgodovina ponovi. Z dokumentiranjem torej želim ljudem prikazati razsežnosti katastrof, koliko življenj je bilo uničenih in koliko družin je razpadlo," je povedal in dodal: "Želel sem ustvariti nepristranske posnetke. Pri fotografiji in filmu obožujem to, da je vsaka slika vredna tisoče besed. Rad imam, če si oseba, ki gleda posnetke, sama ustvari svoj film v glavi."
Grossman je za potrebe snemanja vstopil tudi v nadzorno sobo četrtega reaktorja, kjer se je katastrofa, ki se je zgodila 26. aprila 1986, pravzaprav dejansko začela. Soba je še vedno močno radioaktivna, zato osebam vstop vanjo ni dovoljen. "Uspelo nam je vstopiti v sobo. Bil sem navdušen, ko smo končno dobili dovoljenje. Sicer nismo imeli na razpolago veliko časa. Stal sem sredi sobe, fotografiral in snemal in se šele čez kakšnih 30 sekund zavedal, kje dejansko stojim," je povedal.
S pomočjo drona je skušal prikazati tudi velikost nekoč modernega mesta Pripjat, kjer so živeli zaposleni v Černobilski jedrski elektrarni in njihove družine. Mesto je imelo približno 50 tisoč prebivalcev, njihova povprečna starost pa je bila 25–26 let, kar pomeni, da je med njimi ogromno otrok. "Med hojo po ruševinah sem na tleh opazil veliko otroških igračk. Najbolj me je prizadelo, ko sem zagledal otroške posteljice. To je bil nekoč kraj, kjer so bili otroci veseli in nasmejani, danes pa ni več tako."
Američan je v Černobilu in Pripjatu preživel 34 dni, posnel pa je za 30 ur materiala. Trenutno išče televizijsko hišo, ki bi bila zainteresirana za njegove posnetke in predvajanje dokumentarnega filma, ki si ga želi ustvariti.
Radio Active Basement from Philip Grossman on Vimeo.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV