Wimbledonska ''sveta trava'' je izjemno zahtevna za vzdrževanje. Ker se je v odprti eri tenisa (od leta 1968) teniška igra precej spremenila, je trava danes deležna nekoliko drugačnega tretmaja kot nekoč. Pred desetletjem in pol je tako prevladovala igra servis-vole, ki jo je izpopolnil Pete Sampras, v zadnjih 15 letih pa se je preselila na osnovno črto. ''V zadnjih letih se je veliko spremenilo. Servis-vole je izgubljena umetnost, nihče več je ne prakticira. Vsi stojijo na osnovni črti in udarjajo po žogici, kar je sicer zabavno gledati. Poglejte Wimbledon, kako je postal enodimenzionalen. Tenisači so navajeni, da jim ni treba odigrati voleja,'' je pred leti nekoliko razočarano dejal ''Pistol Pete'', zmagovalec 14 turnirjev za grand slam, od tega jih je sedem dosegel na Wimbledonu.

Osrednje igrišče (Central Court) Wimbledona, ki je zrastlo leta 1922, velja za teniško svetišče, kjer med točkami vlada smrtna tišina, gledalci pa so omikani in ravno prav glasni s svojim navijanjem. Ima premično streho, leta 2012 pa je gostilo olimpijski turnir. Prav tako igrišči št. 1 in 2, ki sta skoraj tako slavni kot osrednje. Št. 1 se je rodilo leta 1997 in je za osrednjim drugi največji stadion. Današnje igrišče št. 2, ki je na svet privekalo leta 2009, pa velja za ''pokopališče nosilcev'', saj so se morali tu mnogi favoriti obrisati pod nosom.

Na travnatih površinah igrišč All England Cluba se žoge odbijajo nižje in so hitrejše, tekmecu je zato težje odvzeti servis, zaradi nepredvidenih odbojev pa je velikokrat treba improvizirati. Kot ustvarjen za to podlago je Roger Federer, ki je nesporni vladar Wimbledona, saj je tu slavil že osemkrat. Na drugi strani je Serena Williams dobila sedem final.

Ker je travnata površina nekaj posebnega in težka za vzdrževanje, le redko vidimo, da se kateri izmed tenisačev nad njo znese. Če, ga organizatorji za nespametno početje pošteno udarijo po žepu. To je nazadnje izkusil ruski tenisač Daniil Medvede, ki se je trave lotil z loparjem in moral kasneje plačati kazen v višino skoraj 5.000 evrov. Še slabše jo je odnesla Williamsova, ki je bila kaznovana z 9.000 evri kazni, potem ko se je dan pred začetkom turnirja med treningom na enem izmed vedbenih igrišč nad travo prav tako znesla z loperjem. To pa ni bilo prvič, da so jo organizatorji kaznovali, saj je morala v žep seči že leta 2016, ko je merila moči s Christino McHale.

Naravno površino začnejo organizatorji pripravljati že mesec pred začetkom turnirja. Izbira vrste trave je izjemno pomembna. Do leta 2001 je šlo za preverjeno kombinacijo trajnice ljuljke in rdeče bilnice, in sicer v razmerju 70/30, danes pa uporabljajo zgolj ljuljko s tremi različnimi kultivarji – za boljši odboj in obstojnost. Pod travo je prodnata drenaža, drobni kamenčki, odtoki in prst. Od leta 1995 jo kosijo do višine 8 milimetrov (prej 13 mm), kar je višina, ki se je izkazala za najbolj odporno. Višina tudi vpliva na hitrost in višino odboja žogice. Danes je površina počasnejša kot nekoč, kar je med igralci, ki imajo močan začetni udarec in se pogosto preselijo na mrežo, izzvalo negodovanje, a ti so, kot rečeno, v zadnjem času ''ogrožene vrste''. Pred vsakim turnirjem igrišča testira kvartet teniških igralcev.

Organizatorju mora v času turnirja bdeti nad travo na 41 igriščih. V tem času med drugim preverjajo raven klorofila – pomemben podatek za količino večernega zalivanja – vlažnost tal ipd. Vsako jutro travo pokosijo s cilindrsko kosilnico. Za risanje 50- (stranske) oz. 100-milimetrskih (osnovna linija) belih črt, uporabljajo titanijev dioksid. Če je v preteklosti travnata površina zdržala največ pet dni, zdaj zdrži skoraj dva tedna (od 11 do 12 dni). To želijo organizatorji še izboljšati, a nimajo lahke naloge, saj igralci postajajo vse močnejši in igra vse agresivnejša, četudi se je slog igre povsem spremenil.

Edinstvena trava je kriva za še en teniški fenomen, to je tako imenovani Middle Sunday oz. vmesna nedelja, ko imajo igralci v slogu kolesarjev na tritedenskih dirkah, ''dela'' prost dan. V primeru Wimbledona je razlog, da si trava nekoliko opomore in lahko vzdrževalci opravijo nujna vzdrževalna dela. Za razliko od Roland Garrosa med dvobojem organizatorji ne popravljajo igrišča, s pokritjem ukrepajo samo v primeru dežja.