Osebnost tedna: napisal je preroško pesem o Soči

Gregorčič je otroštvo v glavnem preživel kot pastirček in po nekaterih virih naj bi prav med tem opravilom postal navdušen nad pisanjem in slovenskim jezikom. V šoli je bil priden in je gimnazijo končal z odlično. Pozneje se je odločil za duhovniški poklic, a po nekaterih virih s srcem ni bil pri stvari. Ko je leta 1972 v Kobarid, kjer je Gregorčič opravljal kaplansko službo, prišla pesnica Dragojila Milek (Črnogorka), se je Gregorčič vanjo zaljubil in zaradi nje so ga prestavili v današnji Branik (Rienberg). 
Jeseni 1877 se je na skrivaj vpisal na dunajsko univerzo in takrat naj bi precej premišljeval, da bi zapustil duhovniški poklic, a se je nato odločil, da bo vendarle vztrajal. Konec leta 1882 pa je zaradi bolezni vendarle odšel v začasni pokoj. Med svojim življenjem se je nenehno zavzemal za slovenski jezik in za to, da ne bi bilo potujčevanja med mladimi. 

Neenotnost Slovencev
Po nekaterih zapisih lahko vidimo, da je Gregorčiča najbolj bolel razkol med Slovenci (s čimer se lahko nekako poistovetimo tudi danes). Pozival je k narodni slogi in zedinjenju vseh Slovencev. Treba pa je tudi poudariti, da ni čutil sovraštva do avstrijskega cesarstva, sovražnike je bolj videl v Italijanih, ki so z naseljevanjem in vsiljevanjem svojega jezika in kulture resno ogrožali Primorce. Kot je povedal Igor Grdina: "Gregorčič je s svojo poudarjeno narodnoobrambno pesmijo močno okrepil slovenski emancipacijski naboj in ga pomagal vzdrževati vse do prve svetovne vojne."
Gregorčičeva dela krasijo uglajenost, preprostost in so prepredena z njegovim mehkim karakterjem, kar ga naredi edinstvenega. 

Delo  
Njegove prve pesmi (Iskrice domorodne) je objavil Anton Janežič v dveh številkah Slovenskega glasnika leta 1864. Nato ga je pod okrilje vzel Josip Stritar, ki je izdajal revijo Zvon. Najpomembnejša dela je spisal v Rihenberku, kjer se je njegova poezija poglobila, postala bolj tehtna in predvsem izvirna. Nekatere njegove zbirke so veljale celo za krivoverske, protikatoliške in nevarne. Te kritike so ga precej strle in v določenem obdobju (do leta 1901) ni spisal skoraj ničesar. Nato pa je tega leta napisal Predsmrtnice in Posmrtnice. In tudi to zbirko so kritiki sprejeli zelo slabo, saj so pričakovali bolj konzervativne spise.  
Poezije I so bile prodane v orjaški nakladi 2.000 izvodov. Knjiga je bila razprodana v nekaj mesecih. Fran Levec jo je razglasil za zlato knjigo in Gregorčič je bil razglašen za najboljšega še živečega pesnika. Ker je bil tako rekoč slaven, njegove pesmi pa so bile pred časom, je bil trn v peti vladajoči duhovščini. Anton Mahnič, ki je ostro kritiziral tudi Prešerna in Stritarja, mu je celo pripisal rušenje krščanske vere in mu očital moralno nepoštenost. A to ni omajalo njegovih oboževalcev in oboževalk, ki so Poezije II razgrabili v 3.000 nakladah. Zbirka je bila bolje sprejeta pri duhovniških kritikih, pri ljudeh pa nekoliko manj. Podobno je bilo s tretjo zbirko Poezij, ki vendarle vsebuje legendarne pesmi (Kropiti te ne smem, Pri morju, Kje skopljem si grob …).

Preroškost pesmi Soči
V pesmi Soči je Gregorčič napovedal, kaj se bo ob reki dogajalo med prvo svetovno vojno. Pesem je izšla že leta 1879. Pesnik je predvidel vojno in jo opisal tako:
"Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!"

V pesmi nato Gregorčič poziva reko, naj se razlije prek bregov in uniči tujce, ki so lačni slovenske zemlje. Čeprav so nekateri poudarili, da je imel Gregorčič jasnovidne lastnosti, je vendarle treba poudariti, da so bila trenja v Evropi močna že v njegovem času in da so vsi vedeli, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo izbruhnila vojna. Tega se je zagotovo zavedal tudi Gregorčič, ki je svoje strahove vpletel v hvalnico čudoviti Soči. 

Smrt
Gregorčič je umrl 24. novembra 1906 zaradi pljučnice in kapi. Ker je bil zelo priljubljen še za časa svojega življenja, so mu pripravili slovesen pogreb, čeprav naj bi si v resnici želel skromnega. Množica je pospremila njegovo krsto od Gorice do cerkvice Sv. Lovrenca, kjer je pokopan.