Življenjski slog šahistov je vse prej kot običajen, že od nekdaj pa so jim pripisovali spretnost logičnega razmišljanja, predvidevanje nasprotnikovih potez in seveda inteligenco. »Za stereotipnega šahista velja, da je zelo pameten, ima odlične ocene, ampak nima dobrih socialnih vrlin.« Več o tem, kakšna je ena od naših najboljših šahistk, pa si lahko preberete v nadaljevanju.

Kaj te je navdušilo, da si vzljubila šah?

S šahom sem se spoznala v tretjem razredu osnovne šole, torej pri približno osmih letih. Šah mi je takrat predstavil dedek, ki je vsak dan igral (in še danes igra) proti računalniškemu programu. Predstavil mi je šahovski program, moj oče pa ga je nato naložil na računalnik še pri nas doma. Tako je prišlo do tega, da sem vsak dan pred šolo igrala šah, ker se mi je zdel zanimiv in ker mi je dal veliko veselja, ko sem zmagala. Ne vem, kaj me pri osmih letih navdušilo pri šahu, vendar predvidevam, da mi je bilo všeč razmišljanje vnaprej – kako bom igrala, kako bo igral moj nasprotnik –, nešteto možnih potez in kompleksnost igre; pa sem kljub vsemu lahko premagala računalnik. Morda mi je bila všeč moč, ki sem jo pridobila z zmago.

Kako je videti življenje šahistke oziroma kakšen je tvoj življenjski slog?

Zdi se mi, da je moj življenjski slog kompleksen, tako kot igra, vendar tudi zelo lep. Kompleksen zato, ker že 12 let združujem šah in izobrazbo. To pomeni treninge, državna, evropska in svetovna tekmovanja, ki trajajo 7–12 dni, z izpiti, ocenjevanji in učenjem. Med tekmovanjem sem vedno zamudila ogromno učne snovi in sem se vedno morala učiti sama, ne pa pri pouku, kot večina učencev. Lep pa je za življenjski slog zato, ker lahko potujem na vse kraje sveta, kjer lahko spoznavam kulturo, naravo, znamenitosti in ljudi. Zaradi šaha sem obiskala že Brazilijo, Južno Afriko, Kitajsko, Islandijo, Francijo, Španijo, Tunizijo in še bi lahko naštevala. Čeprav je včasih treba vložiti več truda, da nadoknadim študij, se je za tako življenje vredno potruditi.

Na katere svoje uspehe si najbolj ponosna? Kaj vse je v ozadju uspeha, kot je biti svetovno priznana šahistka?

Najbolj sem ponosna na naziv svetovne prvakinje med dekleti do 18 let v Urugvaju, kjer sem postala prvakinja že eno partijo pred koncem. Bil je neverjeten občutek, počutila sem se močno in neustavljivo. Prav tako sem ponosna na svoj prvi naziv svetovne prvakinje v kategoriji do 16 let v Južni Afriki, kar je bila prelomna točka v moji karieri. Nikoli prej nisem namreč mislila, da bi lahko bila profesionalna šahistka. Kaj vse je v ozadju? Dober trener, šahovski velemojster Matej Šebenik, mi na moji poti pomaga že od leta 2013. Seveda tudi brez trenerjev pred tem ne bi bila, kjer sem sedaj. Odlična kluba ŠK Komenda (2007–2015) in ŠK Ljubljana (2015–sedaj) sta izjemna kluba, ki sta mi omogočala lažje nastope na najboljših svetovnih tekmovanjih. Podpora staršev, ki so me že od mladih leta vozili po tekmovanjih in čakali ves dan, da sem jaz končala z igranjem. Pa seveda moja malenkost in moja ljubezen do šaha.

Kako potekajo treningi in kaj vse naredi dobrega šahista? Na kaj prisegaš sama?

Trening pogosto poteka tako, da se najprej ogrejem z enim ali dvema težkima šahovskima primeroma. Po napenjanju možgančkov nato sledi učenje, kaj je novega v šahu, katere otvoritve so popularne, česa novega se moram naučiti. Trener pripravi zame nekaj novega, kar bom lahko uporabila kot orožje proti nasprotnikom na tekmovanjih. Razloži mi ideje, jaz pa si jih moram zapomniti. Če trener ugotovi, da imam kot šahistka kako slabost, na primer slabo računanje ali slabo tehniko v končnicah, potem vadiva tudi to, da se lahko izboljšam. 
Mislim, da kar dobrega šahista naredi malo talenta in veliko ljubezni do šaha, pa seveda trdo delo. Ampak če imaš šah rad, se ni težko uriti v njem, tako da se to vse povezuje. Potrebnega je tudi veliko potrpljenja, saj se šaha ne da razumeti kar naenkrat. Razumevanje pozicij pride šele z izkušnjami, napakami in treningi.

Kaj misliš o stereotipu, da lepe ženske niso najbolj pametne? Si bila tudi sama kdaj deležna takšnih in drugačnih opazk oziroma podcenjevanja, na primer s strani šahovskih nasprotnikov? In jih potem premagala?

Mislim, da so takšni stereotipi del družbe in da družba brez njih težko obstaja. Ko sem bila še deklica, sem tekmovala na različnih tekmovanjih z igralci vseh starost in seveda sem bila kdaj deležna tudi podcenjevanja. Preden sem postala dobra šahistka, sem izgubila veliko šahovskih partij, a ko enkrat začneš zmagovati, te igralci že poznajo in si le še zelo redko deležen podcenjevanja.

Med drugim moraš skrbeti tudi za formo, tako fizično kot mentalno. Kaj vse vpliva na to, da si sposobna odigrati vrhunsko partijo? 

Standardni šah, ki ga igram najpogosteje, je seveda fizični in mentalni zalogaj. Tekmovanje pogosto sestavlja 9 partij; vsaka partija lahko traja od dveh do sedmih ur, včasih pa moramo odigrati tudi dve takšni partiji v enem dnevu, kar včasih pomeni tudi do 12 ur šaha! Fizična forma vpliva na možgane, posledično pa na koncentracijo in miselne sposobnosti. Pomembno je, da je šahist spočit in dobro odigra celotno tekmovanje, saj se pogosto zgodi, da šahist proti koncu tekmovanja čuti izčrpanost in tako dela napake in spreglede. Spočitost pa ne pomeni, da ves dan spi, saj to pravzaprav pripelje do še večje utrujenosti med igro, zato tukaj igra vlogo tudi fizična aktivnost. Zelo pomembna pa je tudi mentalna moč – ne samo da moraš prenesti poraz, pripravljen moraš biti tudi tako, da poraz ne vpliva na tvoje naslednje igre. Na tekmovanjih, na katerih sem dosegla najboljše rezultate, je moj dan potekal nekako takole. Vstajanje okoli devetih, kava, priprave na nasprotnico, fitnes (10 minut teka in druge vaje), kosilo ob 13. uri, zadnje priprave in ponavljanje otvoritev, partija ob 15. uri, večerja ob 20., večerni sprehod in potem kakšen dober film. Mislim, da je za šahiste pomembnejše ustvarjanje rutine kot pa odločanje, kaj jesti in kdaj, saj je to odvisno od posameznika.

Imaš kakšne rituale pred samo partijo? Imaš tudi kakšne predmete za srečo – si kaj vraževerna?

Pred nekaj leti sem bila kar vraževerna, morala sem imeti denimo srečni svinčnik za zapisovanje partije ali pa nositi določen nakit. Če sem ugotovila, da sem kaj pozabila, sem pri sebi praktično že izgubila partijo. Vraževernost ima velik vpliv na psihologijo in zelo sem vesela, da sem se tega odvadila. Pri šahu ni važno, kakšno opremo imaš, važno je samo, da ne pozabiš pameti.

Koga bi izzvala na šahovski dvoboj oziroma s kom bi si želela odigrati partijo šaha, če bi lahko izbrala kogar koli?

Za odgovor na to vprašanje sem porabila največ časa. Odkrito povedano, ne vem, s kom bi si želela igrati partijo šaha. Seveda bi rada spoznala najboljše šahiste v zgodovini, kot so Fischer, Kasparov in Polgar, vendar jih ne bi želela izzvati na partijo šaha, saj imam do njih preveč spoštovanja. Izzvati nekoga na partijo šaha zame pomeni, da si želiš z njim tekmovati, tega pa si s svojimi idoli ne želim.

Imaš kakšno zabavno anekdoto? Na primer s kakega turnirja? Morda kdo ni prenesel poraza, si slišala za kakšno šahovsko stavo v krogu prijateljev ali kaj podobnega?

Od nenavadnih dogodkov mi je morda najbolj ostala v spominu zadnja partija na svetovnem prvenstvu do 16 let leta 2014 v Durbanu v Južni Afriki. Igrala sem s šahistko iz Irana in na drugi šahovnici sva se borili za naslov svetovne prvakinje. Ker takrat voditeljica turnirja ni zmagala, sva vedeli, da bo zmagovalka te partije postala svetovna prvakinja. Moja nasprotnica je prišla na zadnjo partijo dobro opremljena – s štirimi čokoladami ter dvema pločevinkama sprita in kokakole. Velja, da mora biti med šahovsko partijo čista tišina, ona pa je za šahovnico začela odpirati pločevinko in odvijati čokoladice – morda je bilo to nenamerno, a proizvajala je veliko zvoka, kar je pri šahistih videti kot namerno motenje. Seveda lahko ješ in piješ med partijo, vendar iz prijaznosti do nasprotnika stopiš stran od šahovnice, da ga ne motiš. Mislim, da je bilo jasno, da je moja nasprotnica želela narediti vse, da bi postala svetovna prvakinja, vendar neuspešno, saj sem to vzela kot izziv in na koncu le dobila partijo ter osvojila naslov.

Kakšni ljudje so šahisti? Kako bi jih opisala? Po čem se na primer razlikujejo od ostalih?

Šahisti so si med seboj zelo različni: eni so zelo družabni, drugi manj, eni so zelo pametni, če ne celo geniji, drugi manj. Pravzaprav gre za raznoliko skupino in težko je opisati, kakšen je tipičen šahist. To, kar nam je skupno, so morda tekmovalnost, sposobnost koncentracije in dolgega razmišljanja v tišini ter ljubezen do te igre. Spoznala sem že ogromno šahistov, tudi profesionalnih, in res ne vem, kako bi se lahko razlikovali od ostalih. Obstajajo skrajni primeri, ko šahisti res ves dan preživljajo ob šahu, pa vendar ne zato, ker bi jih gnal uspeh, ampak ker obožujejo to igro in želijo vedeti vse o njej.

Zakaj je šah »kul« in komu vse bi ga priporočala? Kaj je šah dal tebi? Zakaj imaš rada to kraljevo igro?

Šah je zelo zanimiva igra, zelo vesela in hvaležna sem, da sem postala šahistka. Vse, česar se naučiš v šahu, preneseš v realnost. Razmišljanje vnaprej, sposobnost koncentracije, računanje variant na pamet (matematika), predvidevanje potez (dogodkov), logično razmišljanje, vsega tega te lahko nauči ena sama črno-bela igra na 64 poljih. Najbolj pa sem vesela, da sem zaradi šaha postala samostojna. Naučila sem se biti neodvisna: sama potujem na tekmovanja, sama se pripravljam, sama se odločam, kaj bom počela in kdaj, in sama odločam o svojem uspehu ali neuspehu. Šah lahko priporočam čisto vsem, je pa res, da so naše učne sposobnosti veliko večje v mladosti, zato šah najbolj priporočam mladim, saj jim bo to v življenju pomagalo. Zame je še vedno skrivnost, zakaj imam rada šah, saj je le igra. Odkrito povedano, so trenutki, ko šah sovražim, in trenutki, ko je najboljša stvar na svetu. V vsakem primeru pa je elegantna igra, ki je ne bom mogla nikoli nehati igrati in brez katere si življenja sploh ne predstavljam.