Jana Krivec: »Pazite se šaha, kajti ko ga enkrat spoznate, vas bo začaral.«

Jana Krivec je šah začela igrati že kot majhna deklica, ko je imela komaj devet let.  V svoji šahovski karieri je dosegla toliko odmevnih zmag, da velja za eno od najboljših šahistk v Sloveniji. Med drugim je tudi velemojstrica, kar je najvišji naziv, ki ga lahko šahist sploh doseže. Ob šahu je študirala še psihologijo in doktorirala na področju kognitivne psihologije v domeni šahovske igre, zato ni presenetljivo, da je pred kratkim napisala knjigo z naslovom Kako vam šah lahko izboljša življenje. Več o tem in o tem, kako deluje šahovski um, pa si lahko preberete v nadaljevanju. 

Kaj nam sporoča citat – šah je življenje v malem? 

Čeprav je na prvi pogled omejen s 64 polji, je šah tako bogata igra, da se v vsaki partiji odvija paleta različnih življenjskih zgodb. Čeprav naivni gledalec vidi le končno potezo, vsak šahist s figurami na tej majhni plošči prikazuje, kaj se je naučil med treningom in kakšen je kot oseba, pri tem pa doživlja vihar čustev in se sooča s situacijami, ki jih lahko preslikamo na različna življenjska področja, ter razvija znanja, ki oplemenitijo nabor življenjskih modrosti. Šah vključuje prvine umetnosti, igre in športa. S šahovsko partijo šahist kot umetnik izraža samega sebe in ustvarja unikatne izdelke, ene lepše, druge manj lepe. Šah bi bil lahko igra, ki služi kot zabavno preživljanje prostega časa. Šah nas resda zabava, še zdaleč pa to ni le zabava med prostim časom, ampak je za marsikoga to danes poklic, s katerim si služi kruh. Na svetu šah igra okrog 285 milijonov ljudi, 7,5 milijona jih je članov nacionalnih šahovskih federacij, ki obstajajo v 160 državah širom po svetu. Igro, v kateri nastopajo izurjeni igralci in pri kateri je tekmovalna narava primarna, zmaga pa najvišji cilj, že opredeljujemo za šport. Največkrat »športniki« šaha ne sprejmejo medse zaradi premajhne količine telesne aktivnost kot primarne značilnost športa. Te pri šahu resda ni toliko kot denimo pri nogometu. Je je pa gotovo toliko kot pri streljanju z zračno puško ali pri formuli ena, za katera se nihče ne trudi dokazati, da nista športa. Mogoče bi kdo našel argument, da je za šport potreben fizični trening. A tudi pri vrhunskem šahistu je ta neizbežen. Zdržati 10 ali več stresnih dni in po 10 ur na dan razmišljati na visokem nivoju je skoraj nemogoče, če nimaš dobre telesne kondicije. Bivši svetovni prvak Kasparov je pretekel okrog 10 kilometrov na dan. Leroy Dubek, profesor fizike na Temple University, je leta 1970 ugotovil, da je med dvobojem za svetovnega prvaka Fisherju in Spaskemu ugotovil, da so igralcema krvni pritisk, dihanje in srčni utrip med partijo narasli na nivo, ki je primerljiv s profesionalnim nogometašem med igranjem nogometne tekme. Med peturno partijo lahko šahist izgubi več telesne teže kot boksar v 12 rundah dvoboja.

Šahiste pogosto označujejo kot nadpovprečno inteligentne. Koliko resnice je v tem in kako delujejo možgani vrhunskega šahista? Zakaj so posebni?

Najprej bi bilo treba definirati inteligentnost. Je inteligentnejši znanstvenik v svojem izoliranem laboratoriju, bogataš ali nekdo, ki najde srečo v življenju? Zame predstavlja inteligentno vedenje to, da znamo v aktivnosti, ki jo počnemo, in v situacijah, s katerimi se soočamo, razbrati ključne vzorce informacij, ki nam osmislijo našo aktivnost. Iskanje ključnih vidikov življenja, tistega, kar je v resnici pomembno, je zame inteligentno. Brez vzorcev se nimamo na kaj nasloniti. Tavamo v vesolju posameznih podatkov, s katerimi nimamo kaj početi. To lahko vidimo že pri delovanju osnovnih gradnikov prenosa informacij – nevronov. En sam nevron je nemočen. Ko pa se poveže v nevronsko mrežo, oživi. To je iskanje in osmišljanje zakonitosti v podatkih. To predstavlja razumevanje, v kakšni medsebojni povezanosti se stvari pojavljajo, in na osnovi tega lahko napovedujemo prihodnje vedenje. Če prevedem v šahovski jezik – iskanje vzorcev je povezovanje figur in potez v šahistom smiselne konstrukte (otvoritve, motive) na osnovi katerih predvidimo potek igre in se odločimo o primerni potezi. Izkušen šahist lahko skoraj opazi sile med figurami, območja nevarnosti, kamor jih je neustrezno premakniti. Velikokrat je ta vzorec implicitno vkodiran v možgane – npr. tega, kakšen vzorec definira slabega lovca, ne znamo opisat z besedami, ga pa hitro prepoznamo, ko vidimo ustrezno kombinacijo figur na šahovnici. Lahko rečem, da mora dober šahist znati oziroma se naučiti na osnovi predhodno videnih partij in načrtov igre v določenih postavitvah figur konstantno razbirati ključne značilnosti pozicije, na osnovi katerih si zastavi načrt in izračuna varianto (sekvenco logičnih potez). Marsikdaj je prisotno zmotno dojemanje računanja šahovskih variant kot nekaj nadinteligentnega. Resda gre za neke vrste procesno moč našega kognitivnega aparata, za kar je resda potrebno urjenje. Vendar menim, da bi bila tega sposobna početi večina ljudi, če bi se dlje časa ukvarjali s šahom. To ni najtežja stvar v šahu. Najtežje je razpoznati prave vzorce v konfiguraciji figur in ugotoviti, katere poteze in dolgoročnejši načrt igre so tisti, ki so optimalni. Tega še računalniki niso do popolnosti optimizirali. V kolikšni meri so omenjene šahovske spretnosti prirojene oz. stvar nekih dispozicij, koliko pa je odvisno od treninga, je precej jasno: 5 % talenta, 95 % dela.

 Koliko resnice je v prikazih šaha v filmih in serijah? Kaj ste na primer opazili do zdaj – kako se pozicionira in s kakšnimi liki ga najpogosteje povezujejo?

Šah je neizmerno lepa igra. Njen "problem" je, da zaradi svoje kompleksnosti ostane velikokrat nerazumljena, saj se ljudem ne ljubi poglabljati v šahovsko "podzemlje". Mojstrom zabavnih produkcij pa šah velikokrat pride prav, ker splošna javnost v njem najde nekakšno misterioznost. Šahisti so velikokrat predstavljeni kot nadinteligentni ljudje s kančkom čudaškosti v sebi. Vprašanje je, koliko resnice je v tem, je pa tovrstna popularizacija šaha vsekakor neizmerno dobrodošla, saj približa šahovsko igro ljudem, popularizira ukvarjanje s šahom in privabi kakšnega novega sponzorja. Lep primer sta film Iskanje Bobbyja Fischerja ali trenutno zelo odmevna serija Damin gambit. Jasno je,  da v vseh tovrstnih primerih vsebino popestrijo z začinjenimi detajli, ki pritegnejo gledalce. Precej idilično sta navadno predstavljena sam vložek dela in krivulja napredovanja. Tako kot sama šahovska partija je to v resničnem življenju precej bolj krut in dolgotrajen proces, ki zahteva ure in ure dela, odrekanja in soočanja z bolečimi porazi. Moram pa reči, da večkrat kar dobro zajamejo duh šaha in šahovskih tekmovanj, doživljanje pomembnosti same šahovske partije s strani igralcev, angažiranost v sami igri ter zatopljenost vanjo. Šahisti se najprej zapičimo v postavljene pozicije in velikokrat začudeno ugotovimo, da so šahovsko nepravilne. Tudi nekatere teatralne geste, kot so podiranje kralja ob porazu, glasno vzklikanje »šah« ali »mat« in buljenje v nasprotnika, nikakor niso prisotne v tekmovalnem šahu.

Kdo so trenutno najbolj priljubljeni šahisti in s čim so se proslavili?

Trenutno je daleč najpopularnejš šahist Magnus Carlsen, ki se je uveljavil najprej s svojim superiornim šahiranjem, dodatno pa tudi z medijskim izpostavljanjem, poslovno žilico in prispevkom k promociji šaha. V preteklosti so bili najpopularnejši šahisti povezani bolj s političnim vrhom, danes pa so to prej posamezniki na vrhu zabavne industrije in poslovneži. Carlsen je sodeloval v reklamni kampanji za G-Star z Liv Tyler, igral z Markom Zuckerbergom in začel tekmo Reala Madrid (mimogrede, kot velik navdušenec nad nogometom je bil v nekem trenutku tudi najboljši v virtualni igri Fantasy Footbal). Ob vsej slavi in tudi bogastvu (samo z nagradami je zaslužil že več kot 10 milijonov dolarjev) pa je Magnus zelo dostopen in nič zvezdniški, kar se tiče odnosa z ostalimi šahisti. Morda bi od trenutno najboljših šahistov izpostavila še Američana Hikaruja Nakamuro, ki kraljuje v šahovskih oddajanjih na kanalu Twitch s 650 tisoč sledilci. Ponudili naj bi mu že 6-mestno pogodbo za dogovor o oglaševanju. O njegovemu kanalu je NY Times nedavno napisal članek »Chess (Yes, Chess) Is Now a Streaming Obsession«. Koronski čas je še dodatno pospešil razcvet internetnega šaha. Po podatkih analitične spletne strani SullyGnome so ljudje od marca do avgusta na Twitchu šah spremljali 41,2 milijona ur. Amaterski turnir PogChamps je s sočasnimi 63.000 ogledi postal najbolj obiskan šahovski dogodek na Twitchu.

Kateri mentalni procesi se odvijajo med šahovsko igro? Kaj je sposobnost strateškega razmišljanja in katere so njene prednosti?

V fazi otvoritve pridejo do izraza naše spominske tehnike in repertoar začetnih potez, ki smo se jih naučili med treningom. Sledi prehod v središčnico, ko moramo najti nek smisel pozicije in zasnovati plan igre, ki ga bomo poskušali uresničiti. Vso partijo je treba vzdrževati visok nivo koncentracije, ki zajema celotno šahovnico. Za šahiranje je zelo značilno sistematično razmišljanje, ki vključuje ustrezno definiranje problema z izpostavitvijo močnih in šibkih točk v poziciji ter iskanje in ovrednotenje različnih možnih rešitev. Na šahovnici laži ne zdržijo dolgo, zato je objektivnost nekaj, česar se moramo naučiti. Ne moremo se izogniti sprejemanju odločitev, pri čemer je zelo pomembno razumevanje razporeda elementov glede na pomembnost. Ohranjati moramo rdečo nit in vizijo cilja. Nemalokrat pa se naučimo, kakšna je moč naše intuicije, ki jo začnemo uvrščati v svoje miselne strategije. Zelo pomembno je tudi, da znamo priznati napako, ko jo storimo, in da ne rinemo z glavo skozi zid. Ves čas urimo aktiven pristop, izkoriščanje danega časa, a z zdravo mero potrpežljivosti. Vsekakor pa dober igralec ne more biti nekdo, ki ne razmišlja ustvarjalno, fleksibilno, pogumno in optimistično. Nenazadnje pa je šahist borec do zadnjega.

Nekateri šahisti zmorejo igrati »na slepo«, v čem je njihova skrivnost? 

Zdi se, da šahiranje na slepo (brez gledanja na šahovnico) zahteva nadnaravne vizualno-prostorske sposobnosti in izjemen spomin, a več znanstvenih raziskav (Bineta, Finea, ipd.) je pokazano, da temu ni tako. Na splošno raziskave kažejo, da je za šah na slepo ključnega pomena tako znanje, ki so ga šahisti pridobili, kot njihova sposobnost izvajanja vizualno-prostorskih operacij v miselni predstavi. Po eno partijo lahko brez težav odigra vsak resen šahist. Timur Gareyev, 28-letni ameriški velemojster uzbekistanskih korenin, je igral slepo simultanko na 48 šahovnicah s solidnimi nasprotniki in dosegel 80-odstotni uspeh (35 zmag, 7 remijev in 6 porazov). Zadnjega udeleženca je premagal po 19 urah igre. Igranje na slepo je lahko atraktivna verzija za gledalce in sponzorje, zato jo načeloma uporabljajo predvsem za ekshibicijske dogodke, odvijal pa se je tudi turnir na najvišji ravni, ki je vključeval tudi krog slepega igranja.

Kaj izstreli šahista med najboljše – kaj je v ozadju talenta? Katere posebne veščine in navade ga ločujejo od povprečnih igralcev?

Kot sem omenila, je 95 % uspeha delo. Delo pa omogočajo različne okoliščine in osebnostne značilnosti. Pomemben je že izbor aktivnosti, ki posamezniku odgovarjajo, ki se mu zdijo zanimive in ga motivirajo. Seveda je nekaj odvisno od okolja in od možnosti, toda idealno je izvirati iz sebe, ne iz okolja. Vestnost, motiviranost, ambicioznost, sposobnost odloženega nagrajevanja, pogum … Še zelo dolgo bi lahko naštevali. V procesu rasti in izpopolnjevanja je pomembna dejanska in zaznana podpora bližnjih, ki morajo stati ob strani vsakega športnika v razvoju in ga bodriti v težkih trenutkih, ko mu stvari ne grejo po načrtu in ko upadeta volja in motivacija. Pomembno je tudi, kakšni trenerji spremljajo športnika na njegovi poti. Menim, da to ne more biti le ena oseba, ampak da vsaka razvojna faza potrebuje druge stvari, ki mu jih ne more dati isti trener. Sama sem imela vrhunskega trenerja, ki pa se ni skladal z mojo takratno stopnjo šahovskega razvoja, in stvari so šle samo na slabše. Na turnirjih se šahist sooča z velikim pritiskom – način, kako se z njim sooča, njegova psihološka čvrstost in to, kako prebrodi poraze, so zelo pomembne odlike najboljših. Zmožnost učenja iz svojih in tujih izkušenj je prav tako neprecenljiva lastnost najboljših. Znebiti se strahu pred spremembami, sprejemati konstruktivne kritike in iz njih črpati znanje, ki ga preizkusiš v novih izzivih – to je gonilo vrhunskih šahistov. Na koncu pa je tisti faktor X, ki ločuje vrhunske šahiste od recimo Carlsena in ki ga je težko besedno opredeliti. Nekatere stvari v šahu so mu enostavno jasne bolj kot drugim.

Spremembe se dogajajo tudi na področju šaha, pri čemer so trenutno v ospredju predvsem spletni turnirji. Ali je kakšna razlika?

Trenutna koronska situacija je večino šahovske karavane preselila v virtualni svet. Seveda so se šahisti temu brez pretiranega pompa prilagodili. Želja po šahiranju, ki že meji na zasvojenost, je enostavno premočna, da bi usahnila. Pa vendar se zdi, da je šah drugačen. Že pristop in motivacija za igranje iz domačega naslanjača nista enaka kot za šahovnicami, morda je manj zavzetosti. Pojavljajo se prvi primeri goljufij, ko se posamezniki uporabljajo računalniške programe ali ko namesto ene osebe igra druga. Ob izgubljenih partijah, predvsem s slabšimi igralci, se pojavijo sumi o uporabi nedovoljene pomoči. Razmerje šahovskih moči se je spremenilo. Niso vsi šahisti enako vešči računalnika in igranja preko njega. Sprašujem se, ali bodo »spletni« olimpijski prvaki res enako »težki« kot »realni« in ali je oziroma bo to postala nova realnost. Na najvišjem nivoju smo spletnih turnirjev že kar navajeni. Glede na denarne nagrade lahko trdimo, da ne gre le za eksperimentalno uvajanje novih šahovskih izpeljav, ampak za resno prilagoditev oz. dopolnitev klasičnega šahiranja. V moderni šah vstopa tudi nov način marketinga, saj sponzorje privabijo gladiatorski mesečni dvoboji najboljših, visok nivo komentiranja in kratek igralni čas, ki zabava. Reklame in marketing so dosegli tudi šah. Moramo priznati, da ima modernizacija svoje prednosti. Danes šah gleda in igra veliko več ljudi kot včasih. Veliko več ljudi se tudi preživlja z igranjem šaha.

V svoji knjigi povezujete šah in psihologijo. Lahko na kratko opišete, kako ste to dosegli?

Novost in glavni prispevek knjige vidim v tem, da sem v smiselno celoto povezala različne teoretične koncepte s področja psihologije in jim določila mesto v procesu izpopolnjevanja določenega življenjskega področja. V knjigi želim predstaviti psihološke vidike pristopa k kakršni koli aktivnosti, ki so po mojem mnenju nujni za uspeh. S primeri iz procesa šahovskega treniranja, turnirske igre in analize partij sem ponazorila aplikativno vrednost posameznih konceptov. Ključne ugotovitve so izpostavljene in podprte s citati mnogih modrecev iz bližnje in daljne preteklosti. Bralec pa dobi tudi priporočila oziroma primer za vadbo določene sposobnosti. Knjiga sledi toku razvoja kariere od obdobja treninga do preizkušanja naučenega v realnosti (igranju turnirja) in soočanja z bojnimi ranami.

Naslov vaše knjige je Kako lahko šah izboljša vaše življenje. Kakšen je vaš odgovor, če ga povzamete v nekaj stavkih? 

Katere splošne modrosti v svojem razvoju osvaja šahist? V okviru treninga se nauči motivacije, postavljanja ciljev, pomnilnih tehnik, vztrajnosti in odloženega nagrajevanja. Vedno ostaja radoveden raziskovalec in išče smisel v delu, ki ga opravlja. Z igranjem turnirjev šahist razvija sistematičnost razmišljanja, podprto z visoko koncentracijo v kombinaciji z ustvarjalnostjo in fleksibilnostjo. Uri se v odločanju in konstruktivnem načinu soočanja s preprekami, sprejemanjem posledic svojih odločitev in prevzemanjem odgovornosti. Nauči se loviti ravnovesje med aktivnostjo in potrpežljivostjo. Konstantno igro v času turnirja pogojuje ustrezno soočanje s čustvi v stresnih okoliščinah. Šahist mora razumeti, da je življenje konstantno učenje ter da so volja do učenja, sprejemanje konstruktivnih kritik in spremembe del vsakdana, ne pa nekaj groznega, od česar je treba bežati. Vzpostaviti mora pozitiven življenjski nazor z zdravo mero ambicioznosti. Nenazadnje pa je šahistova osebnost oplemenitena z visokim etičnim in moralnim nivojem. Vse te spretnosti so nepogrešljive na različnih življenjskih področjih: na poslovnem, športnem področju, v medosebnih odnosih in pri splošnem usmerjanju svoje življenjske poti. Zato je bil že včeraj čas, da se zavemo, kaj in zakaj počnemo, zbudimo sposobnosti povezovanja znanj in spremenimo življenjske aktivnosti v vseživljenjske modrosti. In šah kot življenje, skoncentrirano na majhni plošči, nam ponuja idealen poligon za to. V resnici pa so to stvari, ki jih lahko razvijamo v vsaki aktivnosti, če se le zavedamo, kaj počnemo in česa se naučimo. Veliko ljudi vsakodnevno počne stvari, ne da bi se vprašali, katere spretnosti so potrebne za izvedbo neke aktivnosti, česa se morajo še naučiti in zakaj sploh nekaj počnejo. Koliko razmišljate o tem, kar mislite, čutite, doživljate? Pogled nazaj, na naše pretekle izkušnje, nam osvetli osvojena znanja in spretnosti, ki jih lahko prevedemo na različna življenjska področja, jih razširimo z ene aktivnosti na splošne življenjske modrosti, ki jih lahko apliciramo povsod, in tako obogatimo svoj repertoar odzivov.

Kako sami gledate na šah glede na to, da ste tudi vrhunska šahistka? Kaj vam je šah »podaril« oziroma kako je vplival na vaše življenje?

Šah je iz mene napravil to, kar sem! Omogočil mi je razvoj mnogih za življenje koristnih kompetenc. Najbolj sem hvaležna za to, da me je šah oblikoval v aktivno osebo, ki se ne boji soočati z izzivi, kajti s šahom sem zgradila znanje o tem, kako prenehati prežvekovati negativne misli. To nas lahko pobere s tal, ko pademo. Razumem, da so porazi in slaba presoja del izkušenj, ki nam predstavljajo svet – če smo se le pripravljeni učiti, bomo preko porazov dosegli zmago. Če se osredotočimo na bolečino, bomo vedno trpeli, če se osredotočimo na lekcijo, bomo vedno rasli. Nenazadnje se mi zdi pomembna sposobnost za življenje prilagodljivost. Že Darwin je ugotovil, da v evoluciji ne preživi niti najmočnejša vrsta niti najinteligentnejša. Preživijo tisti, ki se jim uspe najbolje prilagoditi spremembam. In življenje je tudi v tem smislu kot šahovska igra – spreminja se z vsako potezo. Zaradi prilagajanja na nenehne spremembe, ki prežijo med partijo samo in v času celotnega kariernega razvoja, lahko rečem, da kot šahistka razumem Heraklitovo modrost, da je sprememba edina stalnica življenja. Prožen in svoboden um mu odpira nove priložnosti, s katerimi lahko ustvari nove poti in se prilagodi novim situacijam, ki jih ponuja življenje. In nenazadnje: šah mi je prinesel ogromno veselja, prijateljev za vse življenje, obisk novih dežel in spoznavanje raznolikih kultur. Zato bom zaključila nekoliko cinično. Pazite se šaha, kajti ko ga enkrat spoznate, vas bo začaral, zasadil v vas svoje kremplje in vam za vedno obogatil življenje.