Hellcats: ''Ljudje niso bili navajeni, da ženske 'žagajo' na kitare in igrajo bobne''

''V tujini je vse več glasbenic, ki igrajo metal. Pri nas zaenkrat tega še ni zaslediti. Zakaj? Ne vemo,'' povedo Hellcats, ki bodo jeseni ''žagale'' v slovitem klubu The 100 Club v Londonu, kjer so v preteklosti nastopala imena, kot so Jimi Hendrix, The Rolling Stones, Bob Dylan, Oasis ipd.

Kaj vas dela drugačne, če izvzamemo to, da ste vseženski metal bend?

Sonja: Predvsem naša glasba. Pišemo svojo glasbo, ki bi jo težko primerjali s kakšno drugo, saj izhaja iz nas samih, iz naših življenj in izkušenj. Smo pozitivno naravnane in se predvsem ne pretvarjamo. Smo takšne kot smo, vztrajne in vemo, kaj hočemo. 

V vašem žanru prevladujejo moški. Zakaj menite, da je temu tako? Se ženske težje poistovetijo s tovrstno glasbo?

Saša: Ženske se enako poistovetijo s tovrstno glasbo kot moški in vse več je žensk, ki poslušajo metal. V tujini je tudi vse več glasbenic, ki igrajo metal. Pri nas za zdaj tega še ni zaslediti. Zakaj? Ne vemo.

Prav tako je s heavy metalom težko uspeti. Kako težko se je obdržati na sceni?

Sonja: Če želiš biti dolgo prisoten, je treba delati. Delati na prepoznavnosti. Ne smeš zaspati. Drugače te hitro pozabijo. To je enako v vseh zvrsteh glasbe.

Kakšno krvno sliko ima trenutno heavy metal v Sloveniji?

Saša: Imamo nekaj heavy metal bendov, vendar primanjkuje mladih. 

Še vedno povsem same ustvarjate glasbo?

Saša: Seveda. Prav zdaj se odpravljamo v studio k producentu Dejanu Radičeviču, kjer bomo posnele novo skladbo. Izražanje skozi naše pesmi je za nas pomembo. Takrat vidite, kdo smo.

Z vsežensko zasedbo ste verjetno naletele tudi na številne stereotipe v svoji glasbeni karieri. Kaj so nekateri, s katerimi ste se morda soočali? Vas ljudje jemljejo resno, sodijo enako kot moške kolege? Metalsko občinstvo je vendarle zelo zahtevno. Si je zaradi tega, ker ste ženske, težje izboriti spoštovanje?

Sonja: Na začetku je bilo težko, saj ljudje niso bili navajeni, da ženske 'žagajo' na kitare in igrajo bobne. Takrat smo bile deležne raznovrstnih opazk. Z leti se je to spremenilo. Sprejeli so nas. Videli so, da smo resne v tem, kar počnemo, in da to počnemo dobro.

Koliko sicer date na svoj videz, tudi na odru?

Saša: Videz je v današnjem času pomemben. Za nas je bil vedno. Tudi v zasebnem življenju smo urejene. Nimamo pa narejenega stila posebej za na oder. Me smo takšne tudi v zasebnem življenju. To je naš način življenja.

Skupino sta ustanovili sestri, v tako podhranjenem žanru v Sloveniji pa je bilo težko najti še druge članice. Se je od tedaj na sceni kaj ''popravilo'', ko gre za ženske predstavnice?

Sonja: Bi z veseljem rekle, da ja, ampak žal je Slovenija še vedno podhranjena z ženskimi izvajalkami v rocku in metalu. Žensk, ki bi igrale električne kitare, bobne in imele rokerski vokal, je še vedno premalo. Vseženskih skupin pa ne bi mogle prešteti niti na prste ene roke.

Zadnje čase glasbo tudi ali predvsem gledamo. Moški ženske izvajalke bolj gledajo, kot poslušajo. Če je to nekoč veljalo v pop glasbi, zdaj nekatere kitaristke rušijo tudi ta ''zid'', kot npr. Sophie Lloyd. Je to po vaše pravi način promocije glasbe, žanra?

Saša: Lita Ford je že desetletja pred tem rušila zidove z virtuoznostjo na kitari ter izzivalnim videzom, predvsem pa z odlično avtorsko glasbo. Je pa res, da je s pojavom socialnih omrežij – predvsem Instagrama in Tik Toka – videz postal vse pomembnejši. Zato si dekleta, ki se s čim ukvarjajo, želijo izstopati. Žal je to pripeljalo tudi do tega, da nekatere videz postavljajo v ospredje.

Pravite, da je heavy metal način življenja. Zakaj vam je ta žanr tako blizu? Tako všeč? Kaj je posebnega na njem in kako se to odseva v vsakdanjem življenju? Verjetno ne zgolj skozi slog oblačenja ...

Sonja: S sestro sva vedno čutili to zvrst glasbe. Našli sva se v njej. Daje nama moč. Daleč od samo sloga oblačenja. Vedno sva radi hodili na metal koncerte. Vse metal zvrsti, ne samo heavy metal. Metalci smo med sabo povezani. Razumemo se. Glasba vzbuja posebna čustva. Nekatere pomiri, druge spodbudi, da so boljši ljudje. Ljudje, ki poslušajo metal, so večinoma umirjeni – nasprotno od tega, da vzbuja agresijo. Na metal koncertih in festivalih je najmanj izgredov.

Kako se je skupina v vsem tem času spremenila?

Saša: Z leti se glasbeno razvijamo. Imamo veliko izkušenj in redko nas kakšna situacija preseneti. 

Kateri nastop vam je do zdaj najbolj ostal v spominu in zakaj?

Sonja: V teh letih se je nabralo veliko nastopov, ki so nam ostali v spominu. Nepozaben je bil koncert v Moskvi leta 2012, ko smo bile na turneji, ali pa nastop pred kontrolorji letenja iz vsega sveta v Kranjski Gori leta 2013, ali pa 2017 v razprodanih Stožicah, kjer smo igrale na 40-letnici Pankrtov. Ali pa lansko leto na turneji po Angliji. Še bi lahko naštevala. Vsak dogodek je bil nekaj posebnega. Dogodivščine in izkušnje so nekaj, kar za nas šteje. Veliko smo jih že doživele in še več nas jih čaka v prihodnosti.

Na kaj pa ste kot skupina najbolj ponosni? Morda, boste letos nastopile v slovitem klubu The 100 Club? S kom bi se sicer najraje pojavile na odru, če bi bila meja nebo?

Saša: Najbolj smo ponosne, da smo vedno to, kar smo, da smo mlajšim zgled, da imamo čudovito publiko in oboževalce po vsem svetu, ki imajo radi našo glasbo in nas. Na Facebooku nam sledi skoraj 100.000 ljudi. Ko smo bile lani na turneji po Angliji, so nam oboževalci rekli, da so nas čakali več kot 10 let. Poznali so naše pesmi. Prav zato se res veselimo povratka v Anglijo. V jeseni gremo v sloviti klub na Oxford Street v Londonu, kjer bomo zaigrale z bobnarjem skupine Blondie, Clemom Burkom. Veliko je imen, s katerimi bi bile ponosne, če bi se pojavile na odru. Od Metallice, Judas Priest, Doro, ACDC, ...