Sloveniji ste se predstavil kot igralec in pevec oz. glasbenik. Zdaj vas je poklicna pot zanesla v lutkovne vode. Kako je prišlo do serije poučnih epizod Babica in Erik? Kaj vas je navdahnilo za to? Kdaj se je porodila ideja in kako ste jo pripeljal do izvedbe?

Z umetnostjo lutkarstva se nisem soočil prvič. Leta 2010 sem na velikem odru Lutkovnega gledališča Ljubljana kot gost igral v muzikalni predstavi Avenija Q. V tej fantastični komediji smo operirali z lutkami pod okriljem mojstra lutkovne animacije Braneta Vižintina in se soočili z režijsko smernico, da je bila lahko lutka naš lik ali pa celo naš alter ego. Ravno v tej predstavi sem tudi stkal prijateljstvo s fenomenalno igralko Alenko Tetičkovič, ki uprizarja vlogo babice v naših epizodah, zbranih na spletni strani spletnioder.si. No, dve leti nazaj sem razmišljal, kako bi med koronskimi časi pomagal gledališču. Padla je ideja o medmrežni platformi, kjer bi združili vsa gledališča in neodvisne produkcije in tako omogočili nadaljnjo funkcioniranje gledališč. Vendar niso bili vsi naklonjeni tej ideji in bilo je ničkoliko komplikacij. Idejo sem obdržal, ker sem si neizmerno želel nekaj ustvariti za splet in potrpežljivo počakal na razpis ministrstva za kulturo, ki je podprl vsaj fragment moje ideje. In tako je nastala ideja o Babici in Eriku, ki prikazuje kako se vnuček Erik čuva pri babici Oliviji in prinaša vsakdanje probleme iz vrtca, ki jih potem rešujeta skozi pogovor ali igro. Želel sem, da moja kreativa ustvari nekaj, kar je dostopno, simpatično, polno topline ter glasbe in seveda poučno. Moram priznati, da je bila izvedba kljub napornemu organizacijskemu delu mačji kašelj, saj so vsi povabljeni izkazali veliko veselje do projekta, ko sem jim razložil koncept in dal v branje sveže spisane scenarije. Lutke smo si sposodili pri rocnelutke.si, snemali smo pri igralki Luciji Grm, ki je tudi igrala v eni od epizod, pri izvedbi so nam pa pomagali še Lara Bunta, Toja Tetičkovič ter Jošt Strgar, glasbeno pa je projekt oplemenitil poskočni Dejan Krajnc, ki se tudi pojavi v eni od epizod kot on sam in Erika poduči o lepoti glasbe.

V čem sami vidite čarobnost lutkarstva? 

V prvi vrsti v tem, kako preprosto lahko zanimiraš otroka z njo, saj je lutka lahko že nogavica nataknjena na roko. Ves čar je potemtakem v lastni domišljiji, ki se nagradi z otroško radostjo. Kot izvajalec pa lahko rečem, da je lutka velik izziv. Gre za ne tako preprosto tehniko – čeprav na videz je – ki ti dodobra stestira telesno kondicijo. Med snemanjem Babice in Erika sem tako iskal načine, kako sebe skriti v kadru in še vedno upravljati in igrati glavnega junaka Erika. Hrepenel sem po izzivu, zadal sem si cilj in ga z odlično ekipo izpeljal.

Kakšen pa je vaš prvi spomin na lutke? Katere predstava in lik vam je najbolj ostala v spominu? 

“Imela sva boben in laaaaaajno…” Žogica Marogica kakopak, ki sem si jo pred našim snemanjem šel po treh dekadah ponovno ogledati. Željo imam, da si ponovno ogledam tudi Sapramiško. Naravnost obožujem dela Svetlane Makarovič. Komaj čakam, da se na odru zopet pojavi Korenčkov palček. Podoba njega spečega na visoki sončnici je še vedno živa v meni. Se pa spominjam, da sem bil zvesti gledalec ameriškega Muppets Showa. Od tu tudi ideja glasbenih gostov in metoda snemalne tehnike za Babico in Erika. 

Kako pa so nastajali poučni scenariji za Babico in Erika? Kje ste dobili ideje zanje? Ste izhajali iz lastnega otroštva in tem, ki so vas zanimale tedaj? 

Scenarije sem pisal podobno, kot pišem glasbena besedila. Začnem z naslovom, ki deluje navsezadnje kot povzetek oziroma skupni imenovalec tega, kar v delu sledi. Ker sem vztrajal, da bodo epizode poučne, sem temu primerno izbiral tematike. Tako je nastalo devet epizod z naslovi: lepo vedenje, potrpežljivost, reciklaža, laganje, strah, meditacija, kratkočasenje in čar glasbe. Pri vsaki sem se držal dramatično amplitudnega trikotnika; torej zaplet, vrh in razsnova. Cilja sta mi tudi bila, da poučno tematiko prikažem na malo drugačen način in pa da vsaj za četrt ure razbremenim starše pred otrokovim spanjem in tako malčkom omogočim zabavne vsebine za lahko noč. Ideje so padale same, večji izziv je bil, kako jih zapakirati v vsakdanjo otroško tematiko in temu primerno vse odigrati. Nekaj avtobiografske esence se najde v vsaki epizodi, sem se pa trudil, da je znotraj tudi uk, ki ga ni v šolskih učnih načrtih. Se pravi, obče znanje, ki ga skozi prijazno repeticijo lahko vgraviramo v otroško podzavest in tako vzgojimo ponosa vredne nove generacije.

Kdo pravzaprav je Erik? Kdo je lutki dal ime in ali lahko otroci naročijo svojo?

Ko sem se odločil, da bo rdeča nit vseh epizod vsakdanji pogovor med babico in vnučkom, sem želel slednjega poimenovati Bine. To ime opazujem na sinovih etiketah, ker je bil njihov prejšnji lastnik prav on. Njegovo ime pa sem želel počastiti tudi zato, ker je Bine kot malček igral mlajšega mene v enem izmed mojih filmskih projektov. Potem sem se povezal s čudovitim podjetjem ročnelutke.si, kjer sem si izposodil okoli dvajset lutk za snemanje. Ko sem izbiral glavnega junaka, mi je v oči najbolj padel Erik. 65-centimeterskega Erika lahko naročite na rocnelutke.si s sedežem v Mariboru. Najdete ga pod rubriko ‘’velike lutke’’. Tam boste našli tudi najrazličnejše fantastične lutke, ki so bile idejni povod za kar nekaj epizod. Sam sem bil sila navdušen nad pestrostjo strašnih, a prikupnih lutk in tako se je rodila epizoda ‘Strah’, ki se začne z Erikovo nočno moro. Ko sem pa zagledal, da so človeške lutke tudi v temnopoltih različicah, sem nemudoma dodal eni od epizodi tudi malo note o človeških predsodkih.

Z epizodami ste obenem poskrbeli, da si bo marsikateri otrok želel imeti lutko naslovnega junaka. Kateri junak pa je bil vaš ''idol'', ko ste bili mlajši?

Upam, da bo sleherna uporabljena lutka našla svoje nove lastnike. Ena meni ljubših je bila psička Lulu. Sam sem bil in vedno bom ljubitelj Tim Burtonovih zgodb in filmov Jima Carreyja. Ace Ventura, Maska in Batman so mi kreirali otroštvo. Slednji zaradi svoje mogočnosti in veličastnosti, prva dva pa zaradi obilja humorja, ekscentričnosti ter docela dodelane igre. Če boste povprašali moje prijatelje z otroštva, boste izvedeli, kako sem znal popolnoma na pamet oba dela detektiva za hišne ljubljenčke in kako sem prepeval pesmi Hey Pachuco in Cuban Pete.

Vajeni ste velikih odrov – nenazadnje ste bili glavni igralec v muzikalu Briljantina. Tukaj se skrivate, a vendar ste v lik prav tako zlili dušo (in telo). Ne pravijo zastonj, da je v lutki duša človeške roke. Kako naporno oz. drugačno je animirati lutko? Na videz se zdi preprost, a resnica je verjetno daleč od tega ...

Velike odre v zadnjih mesecih predvsem nazarensko pogrešam. Zelo si želim, da se svet zaceli in da kultura zopet zacveti. Veseli me, da imamo nekaj materiala na spletu, a nič se ne mora primerjati z izkušnjo odra v živo.

Izziv upravljanja lutke je velik. Sploh tistih na vrvicah. Pri Babici in Eriku smo uporabili zgolj ročne lutke. Pri večjih je ena roka animirala glavo, druga pa je zapolnila ročni ud in s tem pridodala h karakternosti lika. Za nalašč sem pa uporabil tudi nogavične lutke, da sem s tem lahko pokazal pestrost nabora pri rocnelutke.si. Med snemanjem sem moral biti pozoren na veliko stvari. Predvsem na to, kar ste omenili – na skrivanje. Tu ni bilo zaves in skrivanja v črnini. Tu sem se v najrazličnejših telesnih pozicijah skrival objektivu. Le pri večernih prizorih v postelji sem imel ta privilegij, da sem bil pokrit z odejo, čeprav sem vse odigral na tleh na kolenih. Dovolite pa mi, da omenim eno prikupno dejstvo s snemanja. Ko pri nizkih temperaturah operiraš zunaj z dvema lutkama hkrati, te nič ne zebe v roke. 

Kako težko je biti všečen otrokom in kaj so vas ti kot odraslega naučili, česar vas niso mogli ali znali naučiti odrasli?

Dejstvo je, da je otrok najzahtevnejša publika. Po drugi strani je pa lahko tudi najbolj hvaležna. Vse je odvisno od lastnega truda in skrbno premišljenega koncepta, ki je na videz dokaj enostaven. Doseči cilj ni težava, če delaš empatično, z nekaj strokovne podlage in seveda s srcem. Skozi vsako udejstvovanje na odru skrbiš, da energija lepo kroži in da so zaigrana čustva resnična ter iskrena. Tu tiči ta čar predstav v živo. V Londonu so par let nazaj opravili eksperiment v gledališču, ki je rezultiral s tem, da so vsi v publiki imeli sinhroniziran srčni utrip. Tako močna je ta umetnost, ko je odlično opravljena. Nagrada vsakega igralca pa so na široko odprt par oči poln zanimanja v slehernem gledalcu in končni aplavz. Pri otroški publiki oziroma pri otrocih nasploh, ki so zame najmanj omadeževane duše, sem se naučil pojma brezpogojne ljubezni. Znotraj te pa se najde tudi brezmejna iskrenost. Otrok ti bo vedno povedal ali pokazal, kako je na stvari.

V seriji poleg vas nastopajo še Alenka Tetitkovič, Lucija Grm in Dejan Kranjc. Trenutno je na voljo devet poučnih epizod. Gre za enkrat projekt, ali nameravate v bodoče posneti še dodatne epizode? 

Zaenkrat je projekt enkraten, a dopušča razširitev. Tematik dvomim, da ne bi zmanjkalo, ampak za to bi potreboval združitev z večjimi produkcijami in dodatno finančno injekcijo. Upam pa na najboljše, ker bi se rad v prihodnje še kdaj spoprijel s takšnimi projekti. 

Se boste Babica in Erik kdaj pojavila na odru in ju bodo lahko otroci s starši gledali v lutkovnem gledališču?

Če bo zanimanje gledaliških hiš, z največjim veseljem transportiram zgodbe na gledališke deske. To, da smo zapakirali zadevo v video, je izključno zaradi svetovne situacije.

Se vam zdi, da so lutke v dobi tehnologije pozabljena umetnost? Je lutkarstvo v Sloveniji dovolj cenjeno? Kot je navedeno, ste prejeli nekaj sredstev ministrstva za kulturo, kar je pohvalno. 

Lepa hvala. Ne bi rekel, da je ta umetnost pozabljena. Sploh, ker v lutkovnih hišah in neodvisnih produkcijah tako pozorno skrbijo, da ostaja lepa tradicija. Dokaz za to je dejstvo, da nekatere predstave dosegajo ponovitve že v štirimestnih številkah. V zadnjih mesecih sem si kar nekaj lutkovnih predstav ogledal in res so imenitne. Tradiciji pridno pripenjajo nove trende, novo avtorsko glasbo in nenazadnje tudi novodobno tehnologijo. Srčno svetujem, da so lutke del vsakega otroka. 

Se vam zdi, da nasploh primanjkuje kakovostnih domačih vsebin za otroke?

Ne želim nobenemu kolegu ustvarjalcu delati krivice in moja naslednja izjava bo izključno iz strogosti ter ljubezni do kreativnega ustvarjanja. Da. Kvantiteta je presegla kvaliteto. Dela se na tem, da je čim več in le malo je tistih del, ki postanejo večna, legendarna. Pozitivna stvar tega pa je, da je paleta obširnejša in si vsak otrok najde nekaj zase, kar mu je po godu. 

Pred leti ste nam dejali, da želite še bolj zasidrati žanr muzikala na slovenskih tleh. A potem je prišel koronavirus. Ste tudi zaradi tega preklopili na lutke?

Vsak muzikal je sestavljen iz ogromno dela, potrebnega talenta, potrpežljivega časa in financ. Vse to dati na kup v teh časih je žal nemogoče. Želim si pa, da nas nekaj tolaži. To, da za vsakim dežjem posije sonce, četudi so nevihte dolgotrajne. Lutk sem se lotil, ker sem si želel delati za otroke in da se bodo lahko poistovetili z glavnim likom. Pripomogle pa so tudi pri tem, da je bila bujnost domišljije večja pri pisanju scenarijev in upam, da posledično tudi v očeh naših gledalcev. 

Brez koga danes ne bi bili to, kar ste?

Ponižno lahko trdim, da zaradi veliko prijaznih in dobrohotnih duš. Podpirati umetnika ni lahko delo in izredno sem hvaležen vsem, ki mi stojite ob strani. Od staršev, mentorjev, profesorjev, prijateljev do navsezadnje vas, ki beležite naše delo in ga pomagate deliti s svetom. 

Kakšni so vaši načrti oz. izzivi za prihodnost? So igralstvo in glasba in dirigentstvo še vedno v prvem planu?

Vsekakor bi rad zaključil vse, kar imam že dolgo v nastajanju. Tukaj imam v mislih dva muzikala. Kljub neštetim polenom, ki so mi zmetana pod noge, upam, da si iz njih zgradim stopnice in ju pripeljem do ugleda luči dneva. En muzikal bo za oder in drugi za na televizijo. Srčno rad bi primarno nadaljeval z igralstvom in tudi ustvarjal v glasbi. Če in ko bo to združeno, bo še toliko lepše.