Natalija nam je zaupala tudi negativno izkušnjo z oboževalcem, zaradi katerega jo je bilo nekaj časa strah iti na sprehod, z nami pa je med drugim delila tudi anekdoto iz televizije, zaradi katere je cela ekipa pokala od smeha.

Pravijo: ''Delaj to, kar ljubiš in ne boš delal niti enega dne v življenju.'' Kako zelo to drži za vas? Bi lahko zase rekli, da ne delate, ampak uživate?

Uh, pa še kako drži! Pravzaprav popolno opisuje moj pogled na sanjsko službo, ki jo opravljam. Želja po delu na televiziji se je v meni rodila v 5. razredu osnovne šole in dokaj hitro sem jo začela uresničevati. Na avdicijo sem se prijavila v času pisanja mature, bila sem izbrana in tako se je moja že 20 let trajajoča kariera tudi uradno začela. V teh dveh desetletjih sem dobila neverjetno veliko izkušenj in priložnosti spoznati ogromno najrazličnejših ljudi, poskusila sem veliko različnih vlog na televiziji, kasneje – 10 let nazaj – sem začela graditi še radijsko kariero. Vse to je sicer imelo svojo ceno – študij sem postavila na stranski tir, ampak sem staršema obljubila, da – če mi data priložnost – bom študij dokončala do 30. rojstnega dne. Obljubo sem držala.

Kako drugače je danes soustvarjati resničnostni šov Kmetija, kot je bilo v preteklosti?

S Pop TV in produkcijsko ekipo Videostroj sem pri projektu začela sodelovati leta 2017 in resnično me veseli, da lahko z njimi delam že četrto sezono. Sem namreč bitje, ki zbira osebne dosežke in nobena voditeljica Kmetije do sedaj še ni vodila toliko sezon, kar si štejem v čast. Do trenutka avdicije – ja, te me spremljajo ves čas – sem sicer bila prepričana, da sem izkusila že vse, kar se na TV da izkusiti, a sem potem zelo hitro ugotovila, da to še zdaleč ne drži. Pred Kmetijo sem vodila najrazličnejše tipe oddaj, a resničnostni šov je razred zase. Da se je kaj korenito spremenilo v ustvarjanju šova, ne bi rekla, kvečjemu je iz leta v leto lažje, ker je ekipa že zelo uigrana in natanko ve, kako in kaj. Je pa zanimivo to – in to je zame tudi dokaz, kako zelo drži moja prejšnja trditev – da mi je Kmetija iz leta v leto vedno večji izziv, niti malo se je nisem naveličala. Nasprotno – na nek način sem jo vzela za svojo.

Kaj ima šov Kmetija, česar ostali resničnostni šovi nimajo in zakaj vam je vodenje Kmetije tako zelo blizu oz. tako zelo pisano na kožo?

Težko rečem, kaj ima. Vsak resničnostni šov ima namreč svoje zakonitosti, pravila, format, ki se ga moramo držati in za Kmetijo velja enako. V mojih očeh jo drugačno dela več stvari: gre za najdlje ali vsaj enega izmed najdlje trajajočih resničnostnih šovov, zaradi česar je že postala kultna. Če je ne gledaš, ko je na programu, boš naslednji dan izvisel v debati ob kavi ali kosilu. Posebno jo dela tudi okolje – gre za resničnostni šov, ki ne poteka v studiu, ampak v neokrnjeni naravi. Opažam pa tudi, da je gledalcem vedno bolj všeč to, da ji iz sezone v sezono dodajamo skrivnosti in presenečenja, ki vedno znova poskrbijo, da se stvari obrnejo na glavo. Torej pri Kmetiji, čeprav format poznaš in veš, kako poteka, nikoli ne veš, kaj te čaka. In tudi letošnja sezona bo ponudila natanko to.

Zakaj mi je pisana na kožo? Ker mi še vedno predstavlja izziv in sem lahko pri svojem delu točno takšna, kot sem. 

Mnogi danes mladim očitajo, da se jim ne ljubi delati. Sami ste za portal Dom in vrt dejali, da je v naboru letošnjih tekmovalcev kopica mladih, ki jim delo ni tuje in jim je to celo prioriteta. Upanje torej še je, saj so mladi očitno še vajeni reda in discipline.

Tako je – letos je med tekmovalci ogromno mladih, ki prihajajo iz podeželja in to že v osnovi pomeni več znanja, izkušenj in seveda tudi drugačen odnos do dela. Zavedajo se, da brez dela ni jela. Nikakor ne trdim, da mladi, ki živijo v mestu, tega ne premorejo. Daleč od tega! V naši kmečki družini so tudi tekmovalci iz mest, ki nimajo izkušenj z živalmi in recimo delom z lesom, ampak so se pripravljeni učiti. Tako da delo bo letos pomembna vrednota, kako dolgo bo kot takšna tudi ostala, pa ne morem napovedati. Saj veste, na Kmetiji se stvari spremenijo v trenutku. 

Kaj sicer danes najbolj pogrešate pri ljudeh, v družbi nasploh? Empatijo, spoštovanje, manj nestrpnosti?

Sicer se zadnje čase z ljudmi ne družim veliko, ker nimam časa, bi pa želela, da bi se ljudje zavedali, da so besede najmočnejše orožje, saj jih ne moreš vzeti nazaj. Napačno, preveč ohlapno in dobesedno jemljejo svobodo govora, istočasno pa ne premorejo toliko »jaza«, da bi stvari povedali s svojim imenom in sliko ter predvsem z nekim sprejemljivim tonom in načinom. 

V šovu sta letos tudi dva para. A je to prednost ali slabost, bo pokazal čas. Obenem je to resen preizkus za zvezo. Partnerstvo naj bi sicer človeku dajalo moč, oporo tudi in predvsem tedaj, ko nam je težko. Kaj vam je najbolj pomembno v partnerskem razmerju in kaj je bil za vas do zdaj najtežji tovrstni preizkus?

V partnerskem odnosu in tudi drugih odnosih, poslovnih, prijateljskih itd., sta zame najbolj pomembni dve stvari: odkritost in pogovor. Če bi se tega zavedala že prej, ko sem bila stara denimo 24 let, ne bi naredila določenih napak, ki so me na koncu stale dolgoletnega razmerja. Ampak po drugi strani je že moralo biti tako, kot je bilo, drugače ne bi imela, kar imam in doživela vsega, kar sem. 

Ste velika navdušenka nad športom, vaše srce pa je ukradel kikboks. Od kje ljubezen do tega borilnega športa? Ga udejanjate v obliki fitnesa ali tudi na dotik?

Ja, res je. Šport je, odkar sem v razmerju z Dejanom, poskočil na lestvici prioritet. Ne pravim, da pred njim nisem bila športno aktivna – sem bila in to zelo, ampak je bilo vse skupaj bolj razkropljeno. Malo plavanja, malo kolesa, malo tega in onega. Zadnjih sedem let je moj fokus na kikboksu, vedno pogosteje delam tudi funkcionalni trening. Moja ljubezen do kikboksa je vzklila zaradi Dejana – čeprav sva se na videz poznala že prej, sva se začela družiti po tem, ko je osvojil naslov svetovnega prvaka in bil gost v moji oddaji. Vpeljal me je v ta šport, hitro sem začela opažati spremembe na telesu in počutju. Ko sem videla, kako zelo mi pomaga pri snemanjih Kmetije, je to bila tista pika na i, ki mi je dala vedeti, da je to pravi šport zame. Morda se komu zdi smešno, ko rečem, da ima kikboks vpliv na moja snemanja, ampak verjemite, res jih ima. In to velik vpliv. Snemanja so fizično in psihično naporna, stati v salonarjih z visoko peto več ur skupaj je zahtevno – sploh zame, saj v zasebnem življenju čas preživljam v udobnih supergah ali bosa. Imeti bistre misli in biti na tekočem z vsem ob tolikšnem dnevnem dogajanju, kot se zgodi na Kmetiji, ni mala malica. Če med snemanji ne treniram, mi je vse težje.

Ne, 'spariram' ne, oziroma ko, kar je zelo redko, si vstavim ščitnik za zobe in se udarim samo z Dejanom. Drugače so moj ventil boksarske vreče.

Redno skrbite za svoje telo. Kaj vam pomeni zunanji videz oz. koliko se kot javni lik obremenjujete z vašim izgledom?

Ko sem bila mlajša, mi je zunanji videz pomenil veliko več kot danes, tudi obremenjevala sem se z njim bolj kot danes – zagotovo tudi zaradi službe, saj si kot medijsko izpostavljena oseba tudi bolj na udaru. To ne pomeni, da mi ni pomemben – vedno mi bo, saj sem ženska in me imamo to programirano v možganih (smeh), a na tej ravni življenja mi je bolj pomembno to, kaj vse moje telo zmore. Sem že kdaj dobila komentar v stilu: »Glede na to, koliko treniraš, bi te moralo biti manj skupaj,« ampak temu se samo nasmehnem in si mislim svoje. Pravzaprav sem iz leta v leto vedno bolj pozitivno presenečena in navdušena nad svojim telesom, nad tem, kaj mi vrača v zameno za skrb, ki mu jo posvetim.

Kaj si sicer razlagate pod pojmom lepote?

Odvisno o kakšni lepoti je govora. Lepoto lahko najdeš v vsem. Če je govora o fizični lepoti, potem mi najprej pade na misel naravna lepota – torej nobenega pretiravanja z ličili, lepotni posegi itd. Če govoriva o notranji lepoti, ki se mi zdi najbolj pomembna, so to vsekakor lastnosti posameznika, ki me pritegnejo – torej prijaznost, sočutje, navihanost ... Če notranja lepota nekoga ni po mojem okusu, je ta lahko telesno ne vem, kako lep, pa to ne bo pomagalo. Vsaj na dolgi rok ne. 

Kako poskrbite za svoje duševno zdravje? Kaj vam poleg športa in rekreacije polni duha? Ali če vprašam drugače: kaj je hrana za vašo dušo? Kuža, morda motor?

Enako kot za telesno – treniram. Ko sem v telovadnici, sem osredotočena samo na trening in že to je dovolj, da pobegnem od snemanj, jih odklopim. Druga stvar je mir – čeprav sem zelo družabno bitje, mi je zelo pomembno, da znam biti sama. Ko to potrebujem, si to tudi vzamem. Lahko je to sprehod s Snowom (kužkom, op.p.), lahko je sedenje v viseči gugalnici na balkonu ali pogovor s tabo. Še ena zelo pomembna hrana za mojo dušo pa je seveda služba oziroma njen rezultat. Ni ga boljšega od tega, ko veš, da te gledalci in gledalke spremljajo. To je zame nagrada, hrana za dušo. Oni so namreč tisti, za katere ustvarjamo oddaje, oni so tisti, ki izberejo tvojo oddajo in dovolijo, da jim polepšaš, zapolniš ali nasmeješ večer po napornem dnevu.

Že skoraj 20 let vas tako ali drugače spremljamo na televiziji ali radiu. Kako težko je breme slave in prepoznavnosti? Ste si kdaj želeli, da ne bi imeli toliko pozornosti ali vam ta še vedno godi, kot ste dejali pred leti?

Zase ne bi rekla, da sem slavna, morda bolj medijsko izpostavljena kot kdo drug, to je pa to. Meni osebno godi, ko me ljudje prepoznajo, me ustavijo, kaj vprašajo, z mano poklepetajo. Tako je od prvega dne in tako bo ostalo, vse dokler bom opravljala to službo. Všeč mi je opazovati reakcije ljudi, ko ugotovijo, kdo sem, kako se spravljajo k temu, da me kaj vprašajo. Lagala bi, če bi rekla, da mi to ni pomembno. Mi je pomembno. Nenazadnje tudi sodi k mojemu delu in jaz to jemljem kot pozitivno. So sicer že bili dogodki v preteklosti, ki so me prestrašili oziroma so bili vse prej kot neka zdrava mera oboževanja. Celo tako zelo so me prestrašili, da me je zvečer bilo kdaj strah iti na sprehod s psom, ker sem samo čakala, kdaj mi bo ta oseba za petami. Ampak hvala bogu – ni jih bilo veliko.

Pred leti ste prav tako dejali, da ste bolj mestno dekle, a tedaj še niste živeli na vasi. Danes verjetno ta izjava potrebuje popravek?

Tako je (smeh). Sicer bom za vedno ostala Mariborčanka, to je vendarle moje rojstno mesto, tam še danes živita starša, tudi sama sem tam živela dobrih 30 let. Je pa tudi res, da sem zadnjih nekaj let podeželsko dekle, ki jo narava vedno bolj srka vase. Na življenje na podeželju sem se presenetljivo hitro navadila – če vprašate mamo, vam bo takoj povedala, da nikoli nisem sploh želela slišati o tem, da ne bi živela v mestu. Ampak življenje in srce izbereta vedno sama, tako da živim v majhni vasici, sede mi umirjen ritem, uživam v tem, ko se zjutraj zbudim in vidim, kako se mimo hiše sprehaja srna.

Kmetijo je do sedaj vodilo kar nekaj znanih obrazov. Vam je bilo v breme, ko ste morali zapolniti čevlje predhodnic ali ste se osredotočali zgolj nase in se niste primerjali?

Kmetije do trenutka, ko sem jo začela delati, nikoli nisem gledala. Vedno sem bila osredotočena na to, kar delam in ustvarjam jaz, na svojo kariero in zadolžitve, ki sem jih imela. Ko sem prišla na razgovor po avdiciji na POP TV, sem dobila vprašanje, kaj menim o Kmetiji, kako se mi zdi. In moj odgovor je bil, da karkoli rečem, se bom zlagala, ker o oddaji ne vem čisto nič. Na tej točki razgovora sem bila sicer prepričana, da bo to prva neuspešna avdicija, ampak so me nekaj dni zatem poklicali in mi sporočili, da bo oddaja zaupana meni. Od tistega trenutka naprej sem osredotočena le na to, da dam od sebe vse, da sem takšna, kot sem in da dam oddaji svoj pečat.

Primerjanje z drugimi je sicer nekaj naravnega. A lahko škodi samospoštovanju in zdravemu razvoju, saj pogosto ne gre za dejansko oceno stanja? ''Primerjanje je tat vse radosti," je nekoč dejal Theodore Roosevelt. Se strinjate s to izjavo?

Strinjam se, da je delati primerjave nekaj naravnega, ampak tega skorajda ne počnem. Vsaj ne primerjam se z drugimi v zvezi s tem, kaj imajo, kakšni so in kaj so dosegli. Osredotočam se na primerjave, ki zadevajo mene. Torej, primerjava sebe zdaj in pred leti, primerjava svojega nastopanja danes in nekoč, moj pogled na neko stvar danes in nekoč itd. Dovolj dela imam s tem, da se ukvarjam s svojim življenjem in se ga trudim živeti tako, da lahko na vprašanje, ali sem zadovoljna z življenjem, z lahkoto in po resnici odgovorim: »Sem.«

Živite po principu, da se le enkrat živi in ne želite v jeseni svojega življenja obžalovati vsega, česar niste poskusili. Kaj je naslednja stvar, ki je na vašem seznamu želja?

Ja, res je – to je eden od principov, po katerem živim. Seznama želja v fizični obliki sicer nimam, morda ne bi bilo slabo, če bi ga naredila, saj bom z leti gotovo pozabila na kakšno željo. A, če bo dovolj velika in pomembna, potem bo verjetno tudi ostala, kajne? Katera točno bo naslednja, ne vem, obstaja pa ena, ki jo imam v mislih že 'oh in ah let': obisk Škotske in Irske. Ne vem, zakaj, ampak že od nekdaj imam močno idejo, da tja preprosto moram iti. Kot da bi me neka višja sila ves čas vlekla tja. Morda ugotovim, ko bom nekje v Škotskem višavju.

Katera je najbolj pomembna življenjska lekcija, ki vam jo je dal šov Kmetija?

Da si lahko še tako prepričan, da si doživel že vse, potem pa se zgodi element presenečenja in ugotoviš, da temu še zdaleč ni tako.

Nam lahko zaupate kakšno nerodno ali nenavadno prigodo s snemanja Kmetije ali katere druge oddaje, ko bi se najraje pogreznili v zemljo?

Uh, če si v etru toliko let in večino časa v živo, potem je spisek takšnih trenutkov dooooooooooooolg. Ob tovrstnih vprašanjih se vedno spomnim gosta, ki je pred oddajo deloval zelo samozavestno, da on vse ve, ima veliko izkušenj in nobene treme. "Trema, kaj je to? Ah, ne se hecat," in tako dalje. No, to, kar je sledilo odštevanju do oddajanja v živo, je bilo popolno nasprotje vsemu, kar mi je gospod zatrjeval. Trema ga je udarila do te mere, da je pozabil, kaj naj pove. Na neki točki je odprl suknjič, vzel ven šop papirjev in začel brati. Trema se je seveda slišala tudi na glasu. Preko slušalk snemalcev sem slišala tudi, kaj se dogaja v režiji in padla v smeh. Eden od snemalcev se je grizel v roko, da se ne bi smejal na glas, drugi se je skril za zaveso, ki je bila del scene. Skratka, komedija. Za nameček pa se je zgodilo še to, da je gospod ob koncu pogovora vstal, mi segel v roko in želel oditi iz studia, ob tem pa pozabil, da sem mu rekla, da naj obsedi, ker je njegov mikrofon privezan s kablom. Kader je bil na meni, gledalci čakajo, kaj bom v smehu povedala, jaz pa sem v istem hipu videla gospoda, kako ga je kabel potegnil nazaj na zofo. Nič mu ni bilo jasno – kje je, kaj se dogaja ... mi pa vsi v takšnem smehu, da je režiser kar sam spustil naslednji prispevek – bila je anketa o študentski prehrani. To sem si in si bom zapomnila za zmeraj!

Sami zase pravite, da ste zelo klepetavi. Pa se vam je kdaj v karieri zgodilo, da ste ostali brez besed?

Res sem zelo klepetava; mislim, da to potrjuje tudi dolžina mojih odgovorov na vaša vprašanja (smeh). Sicer pa ne, ni se mi še zgodilo, vsaj ta trenutek se ne spomnim. Zaprepadena, začudena, presenečena ... Vse, kar boste našteli, sem že bila v studiu. Ampak, da bi ostala brez besed, da ne bi mogla govoriti, to pa ne.

Je kaj, kar o vas še ne vemo, pa bi morda morali?

Uh, zagotovo bi se kaj našlo. Težko pa povem, kaj, ker ne vem, kaj in koliko veste. A narediva tako, da bralce in bralke vprašava, kaj jih zanima o meni, jim dava priložnost, da vam pošljejo vprašanja in jaz na njih odgovorim? (smeh)

Kaj želite, da bi vedeli na začetku svoje karierne poti, pa niste, in bi z današnjim vedenjem takrat dejali Nataliji? Kako prenašate kritike in kdo je vaš največji kritik?

Da vseh okusov gledalcev in gledalk ne moreš zadovoljiti. Kot sem že dejala, ne delam le za svojo dušo, kajti uživam, ko sem pred kamero, ampak tudi za gledalce in gledalke – brez njih ni mojega poklica, dela in uspeha. Ko sem začela delati in sčasoma postajati medijsko bolj prepoznan obraz in glas, so začele padati tudi kritike. Tako objektivne in na mestu kot tudi takšne, za katere veš, da niso resnične in so izrečene samo zato, da te prizadenejo. Spopadati se s tem pri recimo 20 letih, ko se še ne poznaš dovolj dobro, ni enostavno, vsaj zame ni bilo. Jemala sem si k srcu. Hvala bogu, sem uspela stopiti iz kalupa, pogledati širšo sliko iz druge perspektive. Še danes preberem, kaj imajo ljudje povedati, vendar vzamem to, kar mi koristi in je dobro, vsemu ostalemu pa se nasmehnem.

Na kritike torej gledam drugače kot pred nekaj leti. Če je kritika upravičena in prihaja od nekoga, ki se ne skriva za drugim imenom in se spozna na zadevo, potem jo takoj vzamem in se potrudim izboljšati. Za vse ostalo, ki nasprotuje temu, se potrudim, da hitro pozabim. Moje spopadanje s tem se je na srečo spremenilo, edino, kar se ni spremenilo, pa je dejstvo, da moja največja kritika ostajata mami in ati. Vedno sta bila in vedno bosta – konec debate. (smeh)

Še vedno upate, da boste nekoč vodili športno oddajo? Kako bi bila ta videti, če bi jo lahko ukrojili po svoje?

Z veseljem bi jo poskusila voditi, je namreč edina vrsta oddaje, v kateri še nisem delala kot voditeljica, če odštejemo športno rubriko znotraj novic. Oddaja bi bila napeta kot struna od začetka do konca, v njej bi bili izzivi, ki bi še tako izurjene potiskali čez mejo, tekmovalnosti ne bi manjkalo, seveda pa bi se na koncu vse poplačalo z bogato nagrado. Ta je vedno dobra motivacija; ne edina, kar me je naučila tudi Kmetija, ampak ena močnejših. 

Kaj vam v življenju predstavlja največji izziv?

Vedno znova premagovati sebe – na vseh področjih, v pozitivno smer, seveda. 

Bi se udeležili Kmetije slavnih? Torej Kmetije, kjer bi nastopali skupaj z drugimi zvezdniki in estradniki?

Ne, ker vem, da ne bi uživala tako, kot uživam zdaj, ko jo vodim.