Vlasta Veselko: ''Tango je v svoji osnovi to, kar se dogaja med dvema, in ne to, kar se vidi navzven''

Tango živite in poučujete. Za nepoučene ... V čem je, na kratko, razlika med (klasičnim) tangom in argentinskim tangom? Je dovolj, če rečemo, da prvega definirajo naučene figure, drugega pa improvizacija?

Klasičnega tanga se nikoli nisem učila, tako da se ne počutim kompetentna, da bi prav dosti rekla o tem. Sem si pa šla pogledat tekmovanje v balroom tangu na YouTubu in lahko naredim primerjavo s tekmovanjem v argentinskem tangu (kategorija salon). Kljub temu da je argentinski tango v prvi vrsti družabni ples, namenjen strastnim ljubiteljskim plesalcem na večernih zabavah, imenovanih milonge, so pogumni plesalci že od zlate dobe tanga (1930–1940) radi kazali svoje veščine in med sabo merili svoje sposobnosti. Od leta 2003 obstaja tudi svetovno prvenstvo v Buenos Airesu.

Kar ob ogledu posnetka opažam, je, da gre za drugačno glasbo in način izražanja glasbe, drugačne kostume, držo, objem in ja, predvidevam, da gre za koreografijo, kar boste pri argentinskem tangu zasledili le pri odrskih nastopih in tudi nekaterih nastopih na milongi.

Sicer pa, kot ste dejali, argentinski tango je improvizacija, pri kateri ob poznavanju abecede in slovnice vsak par v vsakem trenutku ustvarja unikatno zgodbo. Kar bi sama tukaj še dodala, je objem, ki ima v argentinskem tangu posebno mesto. Naj bi bil resničen, kot objamemo prijatelja, ki ga že dolgo nismo videli, in ne le neka zunanja forma, ki jo je treba vzdrževati zaradi estetskih meril.

Argentinski tango so več kot le koraki, gibi. Je celostna izkušnja. Je ples, ki se nenehno razvija in nikoli ne bo do konca razvit. Zdi se zelo intimen, a zmotno je prepričanje, da je to ''zgolj in samo'' strasten ples. Ima precej več odtenkov. Drži?

Kakor smo različni ljudje, tako je tudi tango vsakega posameznika različen. Zame besedi intimno in strastno nista nujno povezani. Intimno je nekaj, kar gre globoko. Kar razkriva tudi senčno stran. Zato je potreben pogum. Strastno vidim kot bujni odnos do življenja oziroma do posamezne stvari in aktivnosti, ki pa ni nujno poglobljen. In ja, tudi za izraz strasti je potreben pogum. Najvarneje je biti mlačen ... Mogoče je tango nevaren ples. (smeh)

Kar kaže na intimnost v tangu, je bližina teles in dejstvo, da morava nekako skupaj ustvarjati korake, če želiva plesati ubrano. Potrebno se je povezati. In bolj ko smo se sposobni povezati, bolj se ''razgaljamo''. Sedaj zelo popularne maske (smeh) morajo odpasti. In takrat se zelo hitro pokažejo tudi naše šibkosti. In to je lahko zelo lepa izkušnja – pokazati svojo ranljivost je lahko zelo osvobajajoče – lahko pa tudi ni. Zato kljub bližini ni vsak ples tudi intimen. V tangu je menjavanje plesnih partnerjev del kulture. In kot nimamo enako intimnega razmerja z vsemi ljudmi v vsakodnevnem življenju, tako tudi v tangu ne pustimo vsakega zares blizu.

In glede strasti v tangu … Tudi to je stvar posameznika in njegovega odnosa do življenja in plesa. Tako boste na plesišču videli pare, iz katerih sijeta povezanost in globoka predanost, in plesalce, za katere se zdi, da je tango le stvar rekreacije. Strast pa bo najverjetneje skrita v fini komunikaciji, v notranjem občutku, ki se odvija med plesalcema. Kajti tango je v svoji osnovi to, kar se dogaja med dvema, in ne to, kar se vidi navzven.

Zmotno je tudi prepričanje, da je tango rezerviran za starejše. Zakaj se ga drži takšen sloves?

Mislim, da gre tukaj za vizualno sodbo. Mladi vidijo ljudi, ki ne poskakujejo veselo po plesišču, in predvidevajo, da je tango rahlo dolgočasen. Kot sem že dejala, pri tangu navzven ne vidite tega, kar se v resnici dogaja. Kljub vsemu nekaj začutijo. Drugače ne bi pomislili, da bi tango plesali, ko bodo starejši.

Je pa res, da je tango povezan tudi z določeno stopnjo zrelosti, ki pa po moje nima nobene veze s starostjo. V Buenos Airesu so na plesišču šestnajstletniki, ki zelo predano uživajo v plesu. Seveda pa so to posamezniki, ki so že marsikaj v svojem mladem življenju doživeli, ali pa je tango prisoten kot pomemben del vsakdana v njihovem družinskem življenju. 

Za čutenje si je potrebno vzeti čas. Dandanes pa je svet, in z njim mladi, tako zelo hiter. Ničesar naj ne bi zamudili, da bomo lahko uspešni. Sicer pa se tudi tukaj trend spreminja. V Beogradu, na primer, je večina tango scene mlajše od 30 let. Organizacijski par Darko in Sonja sta ubrala drugačno strategijo in tango širita tudi v srednje šole. Prav tako za osnovnošolske otroke izvajajo program Baletango, kjer ob splošni plesni izobrazbi, učijo tudi osnove tanga. 

Tudi sama sem v oktobru 2019 začela s programom Tango Young, ki je namenjen mladim do 30. leta. Priključila sem se mednarodni mreži, katere namen je tango približati mladim. Kajti mladi so pomemben del vsake zdrave skupnosti, tudi tango skupnosti.

Zmotno je tudi prepričanje, da je tango bolj ženski ples ... Je za moške preveč čuten?

Hmmm … Za to prepričanje še nisem slišala. Je pa res, da boste v vseh plesnih zvrsteh srečali več žensk kot moških. Izgleda, da smo ženske splošno gledano bolj svobodne v svojih telesih in se skozi njih lažje izražamo.

Za moške preveč čuten …? Hahaha, a mislite, da ste moški manj čutni? Meni se zdi, da gre bolj za vprašanje vzgoje. Kaj mislimo, da moški mora biti. Se pa tudi to v zadnjih letih spreminja. Ko si moški vedno bolj jemljejo pravico do celotne palete človeškega. Vedno bolj si dovolijo izražati svoja čustva, se pogovarjati …

Imamo pa tudi okolja, kjer je zaradi kulture več moških kot žensk na plesišču. Turčija je ena takšnih držav. Tam še vedno velja posebna omejenost družabnega življenja žensk.

Kot profesionalna plesalka tanga tudi nastopate. Ali se lahko s partnerjem tako globoko povežete tudi pred publiko, kot takrat, ko plešeta zase? Ali pač vedno plešete, kot da nihče ne gleda, kot radi pravimo.

Nastop ima seveda drugačna pravila. Strast, ki se sicer odvija znotraj, je treba pokazati navzven. In zato se je po moje tanga oprijela podoba strastnega plesa. Na nastopu se je na nek način potrebno še bolj povezati s partnerjem, saj zaradi gledalcev ni prostora za napake, slabo komunikacijo. Zato tudi ponavadi nastopajo stalni pari, ki, kot se nam dogaja v vsakodnevnem življenju, že drug drugemu berejo misli. (smeh)

Kako po vseh teh letih plesanja poskrbite, da plamen ne ugasne, da še vedno čutite strast do tanga. Kako negujete to ljubezen?

Mislim, da se strast sama hrani s fokusom in energijo, ki jo vlagamo v določeno stvar. Obožujem se učiti. In obožujem tudi učiti. In glede na improvizacijsko naravo tanga vedno doživljam nove stvari. Kot ste prej lepo dejali, gre za nenehno se razvijajočo izkušnjo, ni konca … In nenazadnje, tango ima toliko plasti. Sploh ni le ples. Glasba je prava mojstrovina. In poezija. In zgodovina. Materiala kar ne zmanjka. In več kot razumeš, bolj poglobljen postaja ples, bolj bogat.

V svet tanga ste zašli bolj kot ne po naključju. Kdaj pa ste naredili prve plesne korake. Kdo vas je tako navdušil nad plesom in kaj ima tango, ki ga poznate v drobovje, česar nimajo drugi plesi?

Res je. Bilo je naključje. April 2008. Soplesalec v sodobno plesnem projektu, v katerem sem takrat sodelovala, me je povabil na milongo. In tam sem z neznancem doživela nepozabno izkušnjo povezanosti dveh teles, dveh bitij, ki se lahko razvije brez besed ob preprosti, povezani hoji v dvoje.

Ne, ne bi si drznila reči, da poznam tango v drobovje. Kajti, bolj ko ga spoznavam, bolj se mi kaže vsa globina in še vse neznano. Priznati moram, da razen baleta, sodobnega plesa, kontaktne improvizacije in nekaj argentinske folklore ne poznam drugih plesnih zvrsti, tako da težko govorim o drugih plesih. Kar najbolj intenzivno čutim v tangu je povezanost, finost komunikacije in soustvarjanje.  

Če bi morali v nekaj stavkih prepričati nekoga, zakaj naj se preizkusi v tangu, kaj bi mu dejali?

Hahaha. Pred časom bi se res potrudila, da bi nekoga prepričevala, naj poskusi tango. Danes pa nekako vedno bolj verjamem stavku starih tanguerjev, da te tango pokliče. Če vse do sedaj izrečeno ne zazveni, potem nimam drugih besed.

Nekateri se umetniško izražajo skozi besede, drugi skozi skladbe, tretji skozi slike. Vaše platno je plesni parket in tango izrazno sredstvo. Smo Slovenci plesu naklonjen narod? Ga znamo ceniti kot umetnost, ne le kot prostočasno dejavnost v petek zvečer, ko spijemo kozarček ali dva.

Zanimivo mi je, da Slovenci veljamo za precej zadržan narod, kljub vsemu pa imamo ogromno plesnih šol, tako da predvidevam, da res veliko ljudi pleše. Kar pa se tiče plesa kot umetnosti, pa se mi zdi, da v času, ko prevladuje mentalni pogled na življenje, ples ni najbolj aktualna umetnost. Če želimo ples razumeti, smo namreč nekje zgrešili. Ples je po mojem mnenju potrebno začutiti, ne glede na to, ali smo le opazovalec ali pa ga aktivno izvajamo. In da bi bili tega sposobni v večji meri, bi morali spremeniti vrednote družbe in šolski sistem.

Je tango terapija?

Tango je lahko uporabljen v terapevtske namere. In vsak posamezno ga lahko uporabljamo kot prostor za samorefleksijo in osebno rast. Ampak na isti način nam lahko kot terapevtsko sredstvo služi vsaka stvar, ki ji dajemo poglobljeno pozornost. Mogoče nam tango le bolj hitro pokaže ogledalo tega, kje smo, zaradi globokega odnosa z drugim. Intimni odnosi so namreč vedno najintenzivnejši prostor za vpogled v posameznikovo osebnost.

Radi se vračate v Buenos Aires. Kaj je tako posebnega na mestu, ki velja za zibelko tanga, česar ne najdete nikjer drugje?

V Buenos Airesu se na ulicah diha tango. Malce umazano in neukročeno, glasno, polno, živo, pisano, ponekod rahlo nevarno, zapeljivo. Hkrati je tam zaradi zgodovine tudi največ plesalcev, največ milong, je tango v svojem originalu. Tam se ljudje v petek in soboto zvečer tradicionalno zberejo v velikih dvoranah – športne dvorane, kulturni centri – kjer najprej večerjajo in potem še zaplešejo. Seveda je zaradi popularizacije tanga tudi tam vedno več komercialnih milong, ki živijo predvsem zaradi tango turistov.

V Evropi je tango pobarvan z našim karakterjem. Večina, ki nas pleše tango, smo intelektualci. Tam pa plešejo tango preprosti ljudje, taksisti, prodajalci, mesarji … Bolj je preprosto, bolj bazično življenjsko, na nek način bolj surovo. Neapelj sem doživela precej podobno.

Za učenje tanga plesno predznanje ni potrebno, drži? Skozi vrata vašega plesnega društva Tanguera je prišlo že veliko plesalcev in plesalk. Je tango hitro zasvojljiv ali potrebuje čas? Kakšen nasvet bi dali nekomu, ki se bo prvič preizkusil v njem?

Res je, predznanje ni potrebno. Potrebna pa je določena vztrajnost. Tango zaradi finosti komunikacije, ki je potrebna za uspešen ples, ni med najbolj preprostimi plesi. So pa premo sorazmerno občutki toliko bolj intenzivni. Ker ko enkrat začutiš lepoto tega, da se s partnerjem premikaš skupaj, ne da bi bilo potrebno nekoga potiskati ali znati na pamet neke figure, je občutek res fenomenalen. V tango se lahko zaljubiš v trenutku, kot sem se jaz, lahko pa tudi traja nekaj časa, da voda zavre. Spet odvisno od posameznika.

In nasvet za začetnike … Hmmm … Mislim, da bo najboljši takšen čisto splošni, kot bi ga dala tudi nekomu, ki bi se želel učiti tenisa ali tujega jezika … Poiščite učitelja, ob katerem se boste dobro počutili, predajte se stvari in bodite radovedni.