Pravite, da je vaš življenjski moto: ''Najdi si delo, ki ga rad počneš, in nikoli ti ne bo treba hoditi v službo.'' Vam to uspeva?

Precej dobro. Sem gospodarica svojega časa, sama časovno razpolagam s projekti, res pa je, da se jih z leti in izkušnjami nabira čedalje več. Zdaj si glede na svoj nabor dejavnosti že lahko privoščim, da rečem ne, ker počnem veliko stvari. V prvi vrsti pa sem prevajalka in predavateljica strokovne terminologije v angleškem jeziku. Po izobrazbi sem anglistka in jeziki nasploh so moja velika ljubezen. Včasih v angleščini izrazim, da sem "Jacqueline of all trades, but a mistress of none", kar bi v prostem prevodu pomenilo, da sem spretna v vsem, a mojstrica v ničemer. (smeh) Takole reciva. Vse, kar počnem je dovolj dobro, da mi prinaša uspeh in da od tega živim. Mistress ima seveda tudi drug pomen, ampak pustiva za drugič. (smeh)

Vaš glas je že prej odmeval z radijskih postaj. Delate namreč tudi na radiu. Kaj pogrešate na slovenskih radijskih postajah nasploh, predvsem komercialnih? Dajejo premalo prostora slovenski glasbi oz. premalo prostora še neuveljavljenim izvajalcem in tistim, ki niso tržno naravnani?

Malce sugestivno vprašanje. (smeh) Nimam občutka, da bi bilo slovenske glasbe v poplavi radijskih postaj malo. Vsaj kolikor spremljam in poslušam. Dejstvo je, da je enostavno tuje glasbe tako veliko in je tako dobra, da jo je skoraj treba predvajati, saj prej ali slej najde pot do poslušalcev. Tudi s slovensko glasbo je tako, dobra je, čeprav je okus velikokrat povsem subjektiven. Ne more pa je biti toliko kot tuje, saj ni kritične mase. Vseeno pa se mi zdi, da je dovolj predvajana. Če to sistematično počne radijska postaja in sledi glasbenim trendom, si na nek način že "vzgoji" in pridobi poslušalstvo. Kar pa zares pogrešam na slovenskih radijskih postajah pa je nepristranskost komentatorjev. Vse prevečkrat si voditelji v svojih terminih in temah vzamejo pravico do razsojanja o trenutni situaciji družbe in politike, v resnici pa od njih le malokdo, če sploh kdo, karkoli ve o strokovnih temah.

''Stric'' Google o vas ne ve kaj dosti. Se nam lahko na kratko predstavite. Vemo, da ste prevajalka, radijka, da ''težite'' nepismenim, pa da ste vztrajni in samozavestni. Kdo pa še je Vesna Kovač?

Sem ekstrovertiran introvert. Sicer sebe človek vedno težko opiše objektivno, ker se samodejno nagiba k olepševanju. K sreči ta težnja z izkušnjami in doživetji, vsaj pri običajnem človeku, popusti, tako da se ti ne ljubi več taktizirati. Vedno sem bila iskrena, včasih tudi brutalno. Do sebe in drugih. Hitro se sprem, ja, ampak se tudi hitro pobotam in se opravičim, če naredim napako, ne skladiščim negativnih čustev. Če me kaj zanima ali če kaj hočem, to tudi jasno izrazim. Prevzemam pobudo, sem samoiniciativna. V življenju, v odnosih, v komunikaciji. Povsod. Ha, zdaj imam skoraj občutek, da nastaja spremno pismo ob prijavi za službo. (smeh)  Nisem pa najbolj potrpežljiva. Pri čakanju me vedno prešine misel, da je potrpežljivost mast, s katero se mažejo ubogi. Seveda je to zelo črno-bela opredelitev, ker je močno odvisno od situacije. Ampak ja, tudi počakati znam, če je res treba. (smeh) Ker po drugi strani velja tudi, da se dobre stvari zgodijo tistim, ki so potrpežljivi. Strpnosti me s svojim načinom učijo tudi ljudje, ki so s svojo umirjeno in tiho energijo lep protipol moji ognjevitosti. Umirjeni ljudje me uravnovešajo, stabilizirajo. Sicer pa imam rada lovsko kinologijo, sem lovka, imam lovskega psa, s katerim se veliko ukvarjam, ljubiteljsko pa treniram tudi karate in jezdim.

Kdaj se je v vas rodila ljubezen do glasbe, kam segajo vaši glasbeni začetki in kdaj je nastopil tisti trenutek oz. kaj je bil razlog, da ste želeli stopiti iz ozadja in se predstaviti kot solo izvajalka, ne le nastopati z lokalnimi orkestri in izvajalci?

Pravzaprav je želja po nastopanju v meni tlela že od otroštva. Nikoli nisem imela težav z nastopanjem ali govorjenjem, zato sem že od malega recitirala na proslavah in tudi pela. Večina ljudi se nerada izpostavlja ali nastopa, zame pa je to nekaj sproščujočega in naravnega, nenazadnje pa je to tudi moja služba. Nastopam praktično vsak dan, saj je narava mojega dela takšna, da je moje glavno orodje glas. S pridom ga uporabljam za radijskim mikrofonom, še zlasti pa v predavalnicah pred študenti. Nikoli niti nisem imela občutka, da sem v ozadju, tudi ko sem nastopala z lokalnimi orkestri in izvajalci. Nekaj časa sem bila tudi v znamenitem Perpetuum Jazzile, potem pa sem krajši čas delala v Bruslju kot prevajalka in petje postavila na stranski tir, čeprav sem tudi tam nastopala z manjšim belgijskim bendom. Tudi zdaj, ko lahko rečemo, da sem "zagrabila bika za roge" in se pokazala kot solo izvajalka, je to prišlo naravno. Moraš pa sprejeti določena tveganja. Prej ali slej se moraš vreči na raženj in biti pripravljen tudi na kritike. Konstruktivne so vedno dobrodošle.

Je glasbeni debi v podobi ''Divjega srca'' samo začetek nečesa večjega ali za zdaj še nimate v planu dolgoročnega solističnega projekta?

Nočem obljubiti nečesa, česar potem ne bi mogla izpolniti. Vse poteka zelo spontano, po vzgibu, notranjem občutku. In vsaka stvar se zgodi ob svojem času. Verjamem, da prej tudi ni bil pravi čas za bolj konkretno udejstvovanje, ker sem toliko raziskovala druga področja. Ampak dejstvo je, da si dober v nečem, če v tisto "padeš" in se nečemu resnično predaš. Običajno gre za kombinacijo trdega dela in določene naravne danosti, vendar je redko, da imaš ali znaš oboje. Brihtni in resnično nadarjeni so velikokrat leni, pridni pa jih z doslednostjo ujamejo, čeprav morda nikoli ne dosežejo tiste stopnje, ki bi jo lucidni že z manj truda. Dolgoročni solistični projekt? Kot bi rekel pred daljnimi leti Rudi Carrel – ''Lass dich überraschen''. Pusti se presenetiti. (smeh)

Besedilo za Divje srce ste napisali sami. Gre za vašo osebno zgodbo. Kako bi lahko, poleg skladbe, še opogumili ljudi, ženske, da zasledujejo svoje sanje, si upajo, stopijo iz sence in odvržejo ''plašč'' sramežljivosti?

Ob tem mi pade na misel tale cvetka: če dama reče ne, to pomeni mogoče. Če reče mogoče, to pomeni ja. In če reče ja, sploh ni dama. (smeh) No, "ja" je mogoče reči na zelo damski način, ker je to pač igra. Ali predigra. To sramežljivost in "zazidanost" pa mora predelati vsak sam prek svojih izkušenj. Včasih mi je prav hudo, ko vidim, s čim vse se obremenjujejo ženske. A se kdaj vprašajo, kako pomembna bo tista napaka, ki so jo storile ali beseda, ki so jo izrekle, čez pet let? Ali čez eno leto? Ženske velikokrat mislijo, da vedo, česa nočejo, ampak a tudi konkretno vedo, kaj hočejo? V ljubezni mislijo, da vedo, kaj hočejo le takrat, ko nekaj "čutijo". Najbrž je to neka kombinacija med rahlo psihološko bolečino, hrepenenjem in čustvi, ki jih moški vrne. Če jih. Morda je mik v tem, da jih ne. Ali jih prikriva in to ženska čuti. Gre bolj za to, da imajo ženske v glavi nek koncept, neko inercijo, ki jih sili v ozadje in pričakovanje, da mora moški vedno storiti prvi korak. Da se morajo držati nazaj, ostati skrivnostne, ker so s tem bolj intrigantne. To seveda ni res. Neposredna ženska je lahko veliko večji draž kot siva miš, če zna svoje čare nevsiljivo, a opazno vpreči, je pa včasih lahko tanka meja med samozavestjo in oholostjo. Se mi pa sramežljivost v današnjem času zdi passe in takšen modus operandi je neproduktiven. Gre za vzajemnost. Moški danes velikokrat tudi pričakujejo ali potihem želijo, da bi ženska sama naredila prvi korak, pa ga marsikatera ne bo, ker jo je sram. Prava reč. V nekem trenutku je pač treba tvegati. Narediti tisto, česar se bojiš. Če ti spodleti, nič hudega, ponovitvenih poskusov bo še več kot dovolj. Z istim ali drugim. Čez čas se lahko pokaže, da tisti "fail" v resnici sploh ni bil neuspeh.

Čeprav moški na načelni ravni pravijo, da želijo imeti ob sebi pametne in samostojne ženske, pa v praksi običajno ni tako, saj se takih bojijo. Ste močne, samostojne in samozavestne ženske res tak bav-bav ali to izvira iz dejstva, da so svetu tisočletja vladali moški in da mora biti moški zato dominanten, ne pa enakopraven ali podrejen lik?

Podoba družbe se spreminja, tudi interakcije se nenehno spreminjajo. Spreminjajo se ženske in moški, slednji pa kljub ženski emancipaciji niso obstali na mestu. Do določene mere je to emancipacijo - realno gledano - dovolil tudi moški. Moški so velikokrat narejeni tako, da gredo v čustveni sferi bolj po liniji najmanjšega odpora. To je sicer tipizirana in posplošena izjava, je pa res, da so ženske čustveno bolj angažirane, včasih tudi agresivnejše in za moške se je mogoče takrat najlažje umakniti. Marsikateri ženski so všeč močni, avtoritativni liki. Še vedno oz. bom rekla še sploh v današnjem času. Lahko so povsem tihi, ne govorijo veliko, so celo sramežljivi – s čimer ženski nevede ponudijo razkošnejši poligon za preizkušanje meja in odkrivanj – izražajo pa neko tiho, neslišno avtoriteto in energijo. Znajo se obvladati, ne podležejo takoj nagonu. Prepričani so vase in to se čuti. Ne mečejo se ven, ker nimajo potrebe po tem. So zadržani, ko pa kaj povedo, pa to ni nakladanje, ampak je sporočilo z vsebino. To žensko privlači. Vsaj mene. Lahko bi celo rekli, da je to zelo slovensko, avtoritativni tip me pač prepriča. Kar sem se naučila, je to, da se pravi moški samostojne in samozavestne ženske ne ustraši, ker je sam prepričan vase. Kolikor klišejsko se to sliši. Samozavestna ženska pa mora znati pokazati ranljivost in moškemu pustiti, da se pokaže kot moški – predvsem osebnostno. Ne da ga ona zatira ali čustveno onemogoča. Moški vidi daleč, ženska pa globoko. Tako se dopolnjujeta. 

Kot rečeno, se ukvarjate tudi s prevajanjem. Kakšnim predvsem? Je podobno kot z glasbo in se, če se ravno ne pišete Plestenjak, od tega ne da živeti? Ali pač?

Odvisno za kakšno prevajanje gre. Jaz imam v svojem delu rada dinamiko in prevajanje mi nudi dovolj samote in miru, po drugi strani pa socialno komponento lepo zapolnjujem s predavanji in tečaji. Tudi če bi imela možnost, samo od prevajanja verjetno ne bi hotela živeti. To je samotarsko in osamljeno delo. Sicer prevajam iz slovenščine v angleščino in obratno, ampak gre za zelo specifično terminologijo, kjer je jezik res orodje in ne gre za klasična poljudna besedila. Redno tudi lektoriram, kakšno stvar prevedem tudi iz italijanščine. V prevajanju in poučevanju pokrivam področje strojništva, prava, gozdarstva in lovstva, in seveda poslovno angleščino. Prevajam tudi leposlovna dela. To je proces, ob katerem tudi sama nenehno bogatim svoje znanje in besedišče.

Česa v življenju še ne znate, pa si to čim prej želite spremeniti?

Ha. Rokovati s strupeno kačo. (smeh)

Kaj je vaš ''guilty pleasure'', ko gre za glasbo in življenje nasploh? Tista skladba, ki vam je ne bi pripisali, ampak si ne morete pomagati, da vam ne bi bila všeč? Ali pa tista oddaja, za katero ne upate na glas povedati, da jo gledate?

Iskreno, sploh nimam časa za spremljanje oddaj. Včasih si prek Netflixa ogledam kako serijo ali film, pa še to zelo sporadično. Kaj bi bil guilty pleasure? Morda filmski muzikal Briljantina in komadi Johna Travolte in Olivie Newton-John iz tega filma. Pa to niti ni guilty pleasure. Gre za tako dobro zadevo, da me vedno spravi v dobro voljo. In nima se smisla opravičevati, če nekaj deluje dobro nate. Nikoli se ne opravičuj za to, kar čutiš. Skratka, vedno skušam loviti nemogoče visoke tonalitete pevke, ki je notorično previsoka za moj alt, k sreči pa so temu dretju izpostavljena samo vetrobranska stekla mojega avtomobila in ne ušesa nič hudega slutečih mimoidočih oz. mimovozečih. (smeh) Sila zanimiva pa mi je tudi ameriška country glasba, izvajalka Reba McEntire me vedno pritegne. Najbrž zato, ker mi je teksaška amerikanščina zelo všeč. Rada poslušam različna narečja v angleščini.

Kaj vas kot osebo najbolj definira?

Kot osebnost najbolj definiram samo sebe. (smeh) Bi rekla, da več stvari. Ognjevitost. Odločnost, fokus, da nekaj izpeljem. Operativna sposobnost. To, da nikoli ne pijem kave, je seveda brezpredmetno, ampak za intermezzo tudi nekaj. Pridno kompenziram z dobro čokolado, kar je tudi faux pas, ki se ga ne morem otresti. Če bi že morala določiti, kaj me najbolj definira, je pa to ljubezen do maternega jezika. Trud, da materinščino spoštujejo tudi drugi, s katerimi sem tako ali drugače v stiku. Zavedanje, da lahko razmišljam in grmim v vsaj dveh ali treh jezikih in da skušam pokazati, da nepravilnosti v jeziku niso le napaka proti jeziku, da vse napake, načrtne ali nenačrtne, škodijo tudi dušam. To je rekel Platon. Če se dovolj dolgo uporablja napačno besedo ali frazo, se to zasidra v glavah govorečih in so potem vseskozi prepričani, da govorijo pravilno. Oziroma se glede napačnosti izrečenega ne sprašujejo. Vem, da se številnim to zdi nepomembno, toda dokler sem tu in aktivna, se bom tudi tako ali drugače borila za to, da mladim in drugim dopovem, da je dopisovanje izključno v slengu ali po domače - in po metodi glavno-da-se-razumemo - nesprejemljivo, ker jim pozneje v odraslosti onemogoča pravilno skladnjo in izražanje, ko je treba dejansko nekaj zapisati z repom in glavo in v uradnem slogu. Prijatelji so mi že dejali, da bijem boj z mlini na veter, ampak nočem odnehati, ker ne verjamem, da je moj trud Sizifovo delo. Verjamem, da se lahko stvari izboljšajo in če sprožim en kamenček, da bo mladina vsaj razmišljala o tem, je to že nekaj.

Kaj pa je tisto, kar vas loči od ostalih glasbenikov?

Na tej točki, ko še nekako odkrivam svoj slog in sem praktično - vsaj v javnosti - na začetku, težko rečem. Mogoče nižji, globok glas, saj mi najlepše ležijo pesmi za 1. tenor in 2. alt. In pa energija, ki jo vnesem v komad. 

Na kaj želite, da ljudje pomislijo, ko slišijo vaše ime?

Na vigred. To bo najbrž tudi moje umetniško ime v prihodnosti. (smeh) In da mi ga kdo ne ukrade, ker mu bo trda predla! (smeh)