Uroš Jurišič: ''Beseda predaja ne spada v moj slovar''

Kako se spominjate svoje prve profesionalne borbe?

Bil sem zelo vesel, da mi je uspelo nekaj, kar sem si vedno zelo želel. Vse se je zelo hitro odvijalo, bilo je ogromno čustev in adrenalina. Užival sem maksimalno in že komaj čakal na naslednjo borbo.

Kdo vas je navdušil nad mešanimi borilnimi veščinami in kdaj ste vedeli, da je to vaše življenjsko poslanstvo?

Da je to moje življenjsko poslanstvo, sem vedel že po prvi amaterski borbi, če ne že prej. Spomnim se, da sem že kot otrok ob vprašanju, kaj bi rad počel, ko odrastem, s prstom pokazal na boksarja. To je bila moja želja tudi pozneje, v osnovni šoli, a iskreno, takrat še nisem verjel, da mi to lahko uspe. Prihajam namreč iz zelo izobražene družine, v kateri niso preveč navdušeni nad borilnimi športi. Na srečo se je vse skupaj izkazalo drugače – kar si zares želiš, lahko vedno dosežeš. Ko sem nastopil v UFC-jevem resničnostnem šovu The Ultimate fighter, sem se zares zavedal, da bo to moja služba in da druge možnosti ni. To je moja sanjska služba!

Pred leti ste dejali, da so vam starši kot otroku dejali, da raje hodite v šolo, kot da trenirate to neumnost. Posledično ste svoj hobi nekaj časa skrivali pred njimi. Takšno predstavo o borilnih športih ima še danes precej ljudi in staršev. Pa vendar gre precej več kot samo za to, da si dva izmenjujeta udarce in se davita. Zakaj menite, da mešane borilne veščine pri nas še vedno uživajo premajhen ugled? 

Mislim, da je ta šport pri nas še v razvoju, in enostavno še nima prave umestitve v družbi. Ni še niti MMA-zveze, ni neke prave organizacije, ki bi si jo ta šport zaslužil in potreboval. Dejstvo je, da bo moralo pri nas več fantov in deklet vložiti energijo v to, da se bo to zgodilo. Zagotovo pa gremo v pravo smer. Veliko je odvisno tudi od tega, kaj se odvija v MMA-svetu in v svetu na splošno – korona je na primer onemogočila ogromno dogodkov, borcem odvzela možnost, da se borijo in zaslužijo. Tukaj je veliko dejavnikov, mislim pa, da je bistvena stvar to, da ta šport še ni tako razvit, da nima neke tradicije. Verjetno je bilo tako tudi, ko se je začel boks. Ljudje so dejali, da sta to le dve agresivni osebi, ki se pretepata, danes pa mislim, da se vsi zavedamo, da je boks zelo plemenit šport, ki zajema zelo veliko tehnike, taktike, trdega dela, natančnosti, koordinacije, motorike in vseh lastnosti, ki so potrebni v vsakem športu. Zagotovo je to eden najzahtevnejših športov, ki zahteva največjo fizično in mentalno pripravljenost. Zdi se mi, da gre MMA prav tako v to smer, in verjamem, da bo dosegel to raven, vendar bo za to potreben čas. Glede na to, kako se zdaj razvija, upam, da bo kmalu dosegel točko, ko bodo ljudje sprejeli in MMA doživljali kot šport.

Brez koga danes ne bi bili to, kar ste, in kdaj je tudi vam ''kliknilo'', da se lahko kosate z najboljšimi, da je vredno vztrajati na tej poti?

Najpomembnejši osebi v moji karieri, glede gradnje karakterja in razvijanja moje želje v še višje nivoje, sta dve. Slobodan Marinović, ki mu pravim kar moj drugi oče, saj je vedno skrbel zame kot oče in bil tudi moj glavni trener precej časa. Trenutno je malo zunaj športa, saj se ukvarja z drugimi stvarmi, a še vedno sva v stiku vsak dan, upoštevam ogromno njegovih tako življenjskih in športnih nasvetov. Druga oseba pa je moje dekle, ki me maksimalno podpira in je moja gonilna sila, velika podpora oziroma veter v hrbet proti mojim ciljem. Ko imaš takšno podporo, je še večji užitek početi te stvari – motivacija je večja.

Da se lahko kosam z najboljšimi, sem dojel, ko sem bil prvič v Ameriki. Vedno sem verjel, da so tam deset nivojev višje od nas. Res je, da so v določenih aspektih na višji ravni treningov, še vedno pa so, tako kot mi, iz mesa in krvi in nikjer ni nihče drugačen. Mislim, da je glavni dejavnik motivacija – tudi če nimaš popolnega treninga, a si zelo želiš uspeti, sta takrat volja in želja še večji, hitreje črpaš znanje. Zagotovo sem na svoji poti spoznal, da se vse da, če se hoče. Gledam v smeri, da bom svojo kariero končal z naslovom svetovnega prvaka v najmočnejši organizaciji, in v to bom vložil vse. Čaka me še dolga kariera in vse bom posvetil temu. Hvala mojemu drugemu očetu in dekletu, za katera mislim, da sta dve osebi, ki sta zaslužni za to, da imam še večjo motivacijo, še višje cilje in še večjo željo.

Danes ste že najboljši slovenski borec v svetu mešanih borilnih veščin po pravilih MMA, a vaše želje so, kot rečeno, še precej višje – prodreti v borilni Hollywood, ki sliši na ime UFC. A najprej želite postati prvak velterske kategorije in sleči pas Hrvatu Robertu Soldću v KSW, ki na vas gleda zviška. Še prej vas seveda čaka skorajšnji obračun s Šamilom Musajevim, ki je tako kot vi še neporažen. Kakšen dvoboj pričakujete v Lodžu?

Tako je, vse, kar ste rekli, je res. Za mojo naslednjo borbo nimam nobenih posebnih pričakovanj. Bolj gledam, na kaj moram biti pripravljen, in pripravljen sem na tri runde vojne. Pred sabo pričakujem trdega, eksplozivnega, neporaženega in zmage željnega nasprotnika. Vem pa, kdo sem jaz, in to je dovolj, da mirno počakam na borbo in oddelam svoje.

Kaj je vaša glavna prednost v primerjavi s tekmeci in kje še vidite pomanjkljivosti v svoji borbi?

Menim, da sem veliko močnejši od Šamila. Verjamem, da imam večjo željo in ljubezen do tega športa, bolj živim za to, in to se lahko pozna v poznejših rundah oziroma ko postane težko. Vem za stvari, ki jih dobro dela, in na vse to sem se res dobro pripravil. Svojih pomanjkljivosti ne bi javno izpostavljal, vidim pa stvari, kjer moram več delati. Moj napredek boste lahko opazili v naslednjih borbah. Verjamem, da se bo to poznalo, saj prihajajo nove tehnike in nove poteze, ki bodo vedno bolj zanimive in borbe lepo zaključene.

Kaj je najboljši nasvet, ki ga lahko ponudite mladem borcu, ki šele ''tipa'' ta šport? Čim več treninga, čim več borb, trma? Kaj je po vaše formula za uspeh?

Mlademu borcu bi svetoval, naj se čimprej dobro pozanima, kateri klub je najboljši, kje je največ tekmovalcev, ker biti borec pomeni biti tekmovalec. Kje so najboljši rezultati, kako trenirajo, kje trenirajo, iskati načine, kako s temi ljudmi trenirati, dajati vsak dan svoj maksimum in se zavedati, da imajo verjetno nekje v ZDA ali Rusiji še boljše pogoje kakor on, in je zato treba dajati še več od sebe. Sčasoma vse prilagoditi svojemu cilju – da postane borec in zmagovalec v borbah. Naj se zaveda, da bo včasih težko, a da so to le ovire do cilja, ki jih je treba premagati. Nekoga naučiti, da ima rad ta šport in vse, kar zraven sodi, je težko oziroma nemogoče. Če imaš rad, kar počneš, grizeš, daješ vse od sebe in prideš do cilja. Ko si že borec, se je dobro pozanimati, kakšne so možnosti v tujini, oditi v tujino in poskusiti sparirati z najboljšimi sparing partnerji v vseh segmentih borbe. Pri veliki želji pa je treba biti pozoren tudi na poškodbe. Menim, da me je moja velika zagnanost in želja po uspehu pripeljala do kar nekaj poškodb, saj sem ''rinil'' čez stvari, ki mogoče niso bile najpametnejše. Zavedati se je treba, da je kariera dolga. Ko si star 18 let, se poškodbe hitreje celijo, ko si starejši, pa se te poškodbe kar dobro poznajo in lahko pustijo trajne posledice. Biti moraš pameten, paziti na svoje telo, a še vedno od sebe dajati maksimum. Treba je le najti ravnotežje in biti obkrožen z dobrimi borci in trenerji, ki ti lahko dajejo dobre nasvete. 

Porazi so sestavni del športa. Vi ga v kletki še ne poznate. Ne v svoji amaterski karieri ne v poklicni, in če odmislimo ekshibicijski dvoboj v Ultimate Fighterju, ki je bil bolj kot ne ognjeni krst po prihodu v ZDA. Kako pomembna je poleg fizične in taktične psihološka priprava na dvoboj? Imate ob sebi tudi (športnega) psihologa?

Kar zadeva psihologijo, je kaj posebno nisem študiral. Bil sem nekajkrat pri športnem psihologu, a nisem opazil, da bi mi to ne vem kako pomagalo, tako da tega ne koristim. Menim, da je psihološka pripravljenost pomembna, saj se na naši poti, predvsem v pripravah, srečujemo z ogromno obveznostmi, poleg vsega tega pa je treba ostati skoncentriran na borbo. Moje mnenje je, da si mora vsak posameznik najti način, ki ga sprošča in mu pomaga pri psihičnih izzivih.

Vas je bilo kdaj strah stopiti v kletko?

Strah me ni bilo nikoli. Vedno pa občutiš neki val emocij, in starejši kot si, lepše znaš ta val usmeriti sebi v prid.

Kaj pa vas najbolj motivira in kako želite, da vas ljudje vidijo?

Motivira me to, da želim biti številka 1, želim biti šampion že po karakterju, želim biti junak, če se lahko tako izrazim. Želim biti poznan kot delaven, močan, hiter, skratka po karakteristikah, ki jih imajo najboljši športniki. Želim biti najboljši, in to je motivacija. Za to živim in v času kariere bom vedno živel za to.

Pravite, da želite zmagati za vsako ceno. Torej ne bi nikoli potapkali in dvoboja predali? Tudi če s tem tvegate resno poškodbo?

Odvisno, kaj je za koga resna poškodba. Zdi se mi, da je to zelo relativno. Za nekoga je izpah komolca resna poškodba, za drugega ni. Osebno vem, da je poškodba določenih sklepov bolj nevarna od drugih. Če bi ogrozil sklep, ki lahko po mojem ogrozil mojo kariero, bi predal, a iskreno ne verjamem, da bi me lahko nekdo dobil v tak zaklep. Če se mi poškodba nekega sklepa ne zdi hujša, pa nikakor ne bom tapkal in borbe predal. Beseda predaja ne spada v moj slovar.

Kakšno je vaše mnenje o ''trash talku'' in bahanju, ki sta zvezda stalnica MMA? Je to dobro ali slabo za ta šport? Ne nazadnje je vse skupaj en velik šov. Imate raje borce tipa McGregor, ki so glasni tudi zunaj kletke, ali bolj cenite tekmece, ki so ''glasni'' zgolj v kletki, kakršen je bil Nurmagomedov?

Zelo težko je presoditi, ali je ''trash talk'' dober ali slab. Če samo pogledamo McGregorja, kako je pripomogel k prepoznavnosti, razvoju tega športa, na kakšen nivo ga je spravil ... Danes vsi vedo, kaj je MMA, in zdi se mi, da ima veliko zaslug za to prav Conor McGregor, saj pred njim prepoznavnost športa ni bila tako velika. On je s svojo karizmo, pojavo in ''trash talkom' zelo veliko zgradil. Mislim pa, da bi morale biti neke omejitve, kar zadeva ''trash talka", saj je po mojem mnenju Conor prestopil vse meje dobrega okusa. Kljub temu pa mislim, da je prišel do točke, ko se je tega začel zavedati, in ubral bolj spoštljivo pot. Vem, da ''trash talka'' ne bom nikoli začel, če pa bom s tem napaden, bo tekmec nazaj dobil isto. Zagotovo pa imam meje, do kam se s tem lahko gre. Če bi moral izbrati, kateri karakter mi je bolj všeč, pa bi izbral Habiba.

Koga od borcev sicer najbolj cenite oz. se po njem zgledujete?

Nimam nobenega določenega, ki bi bil moj idol. Zgledujem se po vseh borcih, ki so v vrhu tega športa, jih sledim in spremljam, kaj delajo. Že ko treniram z vrhunskimi borci, vedno gledam, kaj ta počne, če je kaj pametnega zame, kar zadeva regeneracijo, trening, razmišljanje. Te stvari črpam tudi od trenerjev, težko pa izpostavim enega. Lahko pa rečem, da je recimo Georges St-Pierre ustvaril kariero, kakršno bi si želel tudi sam.

Kako je videti dan v življenju športnika, kot ste sami, in kako zelo se rutina spremeni pred dvobojem?

Zjutraj pojem zajtrk, grem na trening in potem kosilo, po kosilu naredim nekaj za regeneracijo – v hiperbarični komori ali fizioterapijo, kar mi vzame skoraj dve uri, zato me znova čaka obrok, se uležem in pregledam obveznosti na telefonu. Nato kakšno uro počivam in že me čaka naslednji trening. Po treningu poskrbim za opremo in perilo ter povečerjam. Nato je čas za spanje. 

V pripravah je to popolnoma drugače, saj je treba še bolj skrbeti za regeneracijo in sproščanje, poleg tega je tu še hujšanje, ki te kar utrudi. V pripravah je fokus samo na borbo in vse prilagajaš izključno temu.

Že dolgo čakate na klic iz UFC. Ste kot Slovenec dovolj zanimivi za najmočnejšo MMA-organizacijo, čeprav je za vaše usluge že poprosil tudi Bellator? Menite, da je odločitev ameriške organizacije Titan FC, ki je z vami neupravičeno prekinila sodelovanje in vam odvzela šampionski pas, pri tem pustila kakšne posledice?

Kar zadeva UFC, bom nekaj časa še na čakanju, saj imam s KSW podpisano pogodbo za večje število borb, tako da dokler jih ne oddelam, ne morem v UFC.

Mislim, da ni problem v tem, da ne bi bil zanimiv za UFC, ampak v tem, da nekako nisem prišel do večjih borb, ki bi mi dale še večjo kredibilnost in širšo prepoznavnost v večjih organizacijah. Vedno smo iskali čim boljše nasprotnike, ki bi nam dali čim večjo kredibilnost, a v MMA svetu obstajata dve vrsti organizacij. V najmočnejših svetovnih organizacijah, kot so Bellator, KSW, ONE FC, so najboljši borci sveta. Take organizacije v 99 % s tabo ne želijo podpisati pogodbe, če ne podpišeš za večje število borb. To so močne organizacije, z močnim marketingom in velikim denarnim vložkom, katerim se ne izplača vlagati v borca, ki jim bo takoj pobegnil. Naš cilj s prejšnjim managementom je bil, da se borim v organizacijah, ki dovolijo izhod po vsaki borbi – z razlogom, da v primeru poziva iz UFC lahko brez problema odidem. V teh organizacijah ne nastopajo najboljši borci sveta, ker ni dovolj denarja, da bi si take lahko privoščili, tisti dobri borci pa večinoma ne želijo borb z najboljšimi. Zato največjih borb še nisem dobil, so pa bile vsekakor solidne. Z zdajšnjim menedžerjem Carlom Messenom (Heavy Duty Management) pa smo se odločili za drugačno pot. Pot v organizacijo, ki je zelo močna, ima samo dobre borce in tudi nekaj potencialnih ''superborb''. Je najmočnejša evropska organizacija, in tu moramo pokazati, da smo številka 1, nato pride na vrsto UFC. Kar zadeva TITAN FC, ne verjamem, da je to karkoli vplivalo.

V Sloveniji mešane borilne veščine nimajo svoje krovne organizacije. Kako velika težava je to za ta šport? Se da od tega športa živeti?

Če bi ostal samo v Sloveniji, se tukaj od MMA živeti ne da. Drugod v svetu se od tega športa da živeti, niso pa to neki bajni zaslužki, če nisi med top 10 borcev v vodilnih organizacijah. V mojem primeru je okoli mene ogromno ljudi, ki mi pomagajo, in mislim da je ''fer'', da se jim to povrne. Na koncu potrebuješ kar velik znesek, da bi nastal neki soliden plus, saj gre veliko denarja naprej. Zagotovo se da živeti od tega športa, jaz že živim, verjamem pa, da bom še boljše in in še lepše.

Ko ima hudič mlade ... Kako ste se psihično pobrali po poškodbi, po prometni nesreči ... Bili so trenutki, ko ste dvomili o nadaljevanju svoje poti, drži? A zdaj ste nazaj. Verjetno močnejši kot kdaj koli prej ...

Se popolnoma strinjam z vami. Taki dogodki me samo še okrepijo, in vesel sem, da hodim proti cilju še močnejši.