Ob vseh uspehih slovenskih športnikov, tudi na ekipnem področju, Slovenija na velika tekmovanja ne prihaja več kot simpatična udeleženka, ampak lahko domala v vsaki disciplini že glasno razmišljamo o medaljah. Tudi odbojkarji ste pričakovanja postavili zelo visoko. Branite srebro, v Ligi narodov ste na kolena spravili številne velesile in se uvrstili na zaključni turnir, ste najvišje na svetovni lestvici. S čim boste torej zadovoljni na tem prvenstvu oz. kaj bi bil za vas neuspeh? Je napočil čas, da si okoli vratu obesite zlato?

Za nas bi bil največji uspeh, da bi na evropskem prvenstvu prikazali najboljšo odbojko, ki smo jo sposobni igrati. Da bi iz tekme v tekme igrali bolje, da bi čim dlje ostali na turnirju, stopnjevali formo za takrat, ko bo to najbolj potrebno, in da bi svojo zadnjo tekmo, katera koli to že bo, odigrali kar najboljše. Vsak dan dajemo na treningih vse od sebe in se trudimo, da bi na Češko prišli čim bolje pripravljeni. Treniramo, da bi lahko naredili vse, kar bo v naši moči, in da kdaj kasneje ne bi česa obžalovali.

Leta 2019 je v Stožicah in Sloveniji zaradi Eurovolleyja vladala prava evforija. Odbojka je v Sloveniji za kratek čas postala šport številka ena. Kako bo igrati brez podpore navijačev?

V Stožicah je bilo neverjetno igrati. Vzdušje je bilo fenomenalno in odbojka je med evropskim prvenstvom v Sloveniji zares zaživela. Tudi kasneje je bilo zaznati veliko evforije. Eden glavnih dejavnikov pri odbojki je podpora navijačev. Pred praznimi tribunami oziroma pred omejenim številom gledalcev je seveda povsem drugače igrati, a se je treba prilagoditi. Igrali bomo najbolje, kar bo mogoče.

Kaj ste se naučili od tega prvenstva? Danes ste bogatejši za dve dodatni leti izkušenj in pritiskov.

Naučili smo se, da je vsaka tekma poglavje zase in da je treba razmišljati izključno o tekmi, ki jo igraš. Vse ostalo je nepotrebna potrata energije. Naučili smo se, da ne smemo podcenjevati nobenega nasprotnika. Videli smo, da lahko premagamo najboljšo ekipo na svetu in da lahko, če nismo pri stvari, izgubimo tudi proti najslabšemu nasprotniku. Zato moramo vsako tekmo igrati na najvišji ravni in brez preračunavanja. Želeti si moramo zmagovati in biti še agresivnejši, ko igramo proti močnejšim ekipam, sploh v ključnih trenutkih, ko se tekma ''lomi'' in ko se odloča o zmagovalcu.

Kdo je za vas prvi favorit prvenstva in koga se najbolj "bojite"?

Francozi so zagotovo eni od favoritov prvenstva, tu so še Srbija, Rusija, Poljska in malo morje vrhunskih reprezentanc, ki si vse po vrsti želijo zmagati. Tekmovanje bo zelo zanimivo, nikogar pa se ne bojimo.

Odbojka je ekipni šport. Naše košarkarje krasita izjemen ekipni duh in kemija, ki se je razvila med igralci. Lahko za vas rečemo enako? Kaj je tisto, kar vas najbolj definira, in kje vidite svoje prednost pred drugimi reprezentancami? Nenazadnje smo visoko v številnih posameznih statističnih kategorijah ...

Že dolgo vemo, da je v naši reprezentanci ekipni duh ena od najpomembnejših stvari, pa tudi to, da v vsakem trenutku igramo kot ekipa. Individualne statistike so odvisne od vsakega tekmovanja posebej. Nekdo pride do izraza na enem prvenstvu, nekdo drug spet na drugem, tretji ima v moštvu neko drugo vlogo. Vedno mora biti v ospredju ekipa, to, da si igralci med sabo pomagamo, da vsak naredi svoj del. Z vsem tem si pomagamo tudi na poti do dobrih individualnih statistik.

Kdaj se je zares začela pisati slovenska odbojkarska pravljica, ki zdaj traja že več kot pol desetletja? Uspeh namreč ne pride čez noč. Za to je zaslužna predvsem klubska raven, v prvi vrsti verjetno ACH ...

Težko je reči, a morda se je slovenska odbojka res začela dvigovati s prvim uspehom ACH Volleyja, ko smo zmagali v evropskem pokalu Top Teams. Zelo pomembno je bilo tudi poletje 2015, ko je reprezentanco prevzel Andrea Giani in so k nam na pripravljalne tekme prišli Brazilci. V istem letu smo zmagali v evropski ligi in osvojili srebro na evropskem prvenstvu. Takrat se je vse več ljudi v Sloveniji začelo navduševati nad odbojko, stvari so se začele premikati, vse več reprezentantov je odšlo v tujino, kjer si vsi nabiramo zanje in izkušnje. Igramo v močnih ligah, vse to pa prenesemo v reprezentanco, tako da dvignemo njeno raven in sledijo reprezentančni uspehi. Upam, da se bo tako tudi nadaljevalo. Želim si, da bi tudi na slovenski klubski ravni naredili korak naprej, da bi klubi nizali vse boljše dosežke in da bi kateri od njih tudi na evropski ravni posegel visoko. Odbojka to potrebuje.

Na katero reprezentančno zmago ste najbolj ponosni?

Najbolj sem ponosen na dve tekmi, ki sta potekali v Stožicah in sta bili zares fantastični. Prva je tekma v četrtfinalu evropskega prvenstva proti takrat izjemni Rusiji, ki je bila v odlični formi in je veljala za prvega favorita za zlato. Potem pa je tu še polfinale proti Poljski pred še bolj polnimi tribunami in zares ogromno navijači pred televizijskimi zasloni. Takrat nas je spremljala vsa Slovenija in bilo je zares lepo, nepozabno.

Kako potekajo priprave, na čem je na treningih največji poudarek?

Priprave potekajo po že kar ustaljenem ritmu, podobno kot vselej. Poudarek ni le na eni stvari, ampak pozornost namenjamo veliko stvarem. Predvsem stremimo k temu, da bi vse lahke igralne situacije obrnili sebi v prid, da bi vse lahke žoge in vse podaje odigrali na najvišji ravni. Enako velja tudi za druge žoge, pri čemer se želimo čim bolj približati mreži, in za obrambne akcije, ki jih moramo spremeniti v naše protinapade. Vse to so namreč situacije, v katerih se najbolj pokaže razlika med dvema ekipama in v katerih o zmagovalcu in poražencu odločajo malenkosti.