Moskisvet.com
Tim Marovt

Intervju

Tim Marovt, fant, ki je postal hrom, a shodil: Odnehamo lahko v vsakem trenutku, če pa hočemo zmagati, se ne smemo nikoli predati

A.P.
30. 09. 2022 05.00
0

Življenje piše neverjetne zgodbe. Pod tako res neverjetno se je podpisal 20-letni Tim Marovt, ki so mu pred leti zdravniki dejali, da ne bo več hodil, danes pa se udeležuje maratonov in s svojimi podvigi navdihuje ne le ljudi okoli sebe, ampak širšo Slovenijo. Z neumorno željo se je po veliki smoli, ko je med deskanjem na vodi na Havajih, kjer je kot 12-letnik s starši preživljal počitnice, utrpel izjemno redko poškodbo, ki ga je prikovala na invalidski voziček, saj je postal hrom, zopet postavil na lastne noge in začel sanjati športne sanje. Voziček nikoli ni bil njegova usoda, čeprav so strokovnjaki trdili drugače in merili drugam. "Jaz sem si želel delati tisto, v kar sem verjel in kjer sem dosegal napredek, doktrina pa je narekovala drugo pot," je Tim bil boje s sicer prijazno stroko. A kjer je volja, je tudi pot, in to najbolje ve prav mladenič iz Slovenskih Konjic, iz katerega veje neverjetna energija in pozitiva. "Imel sem veliko srečo v nesreči, da se je med tisoči surfarjev tisti dan zgodilo to prav meni, a prepričan sem bil, da bom spet shodil in da me po tem čaka lepša in bolj naklonjena prihodnost," se samemu sebi ni smilil Tim, ki dodaja, da je pred njim še dolga pot. "Lagal bi, če bi rekel, da nimam visokih ciljev. Menim, da je tako prav. Moraš imeti visoke cilje, ki jih s trdim delom tudi dosežeš."

Moškisvet.com e-novice

Si že prijavljen na vse naše e-novice?
Tim Marovt premika meje mogočega. Ni čudež medicine, pač pa jeklene volje.
Tim Marovt premika meje mogočega. Ni čudež medicine, pač pa jeklene volje. FOTO: osebni arhiv

Kako se je bilo vrniti na "kraj zločina", na surfarsko desko? Kaj se vam je prepletalo po glavi, ko ste prvič zajahali surf po poškodbi, zaradi katere ste postali hromi in vam je (vsaj začasno) vzela športne sanje?

Moram priznati, da je bil občutek zelo dober. Po glavi so mi šli vsi težki trenutki, ki sem jih dal skozi med rehabilitacijo, hkrati pa sem občutil veliko veselje. Ko sem se poškodoval, sem že takoj dejal, da se bom rehabilitiral in prišel nazaj surfat na Havaje. Ko sem stopil nazaj na desko, sem se zavedel, da sem že zelo blizu enega od ciljev, ki sem si ga zastavil na samem začetku poškodbe. Letos sem veliko surfal, tako da že razmišljam, kdaj se bom vrnil na Havaje. Drugače pa nisem oseba, ki bi iskala krivce drugje. Surf in Havaji niso krivi za mojo poškodbo. Žal se je to zgodilo – mogoče je to moja usoda.

Žan Kranjec: ''Pri športu, kot tudi v življenju, je pomembno, da se hitro obrne nov list in se ne ozira preveč nazaj''
Preberi še
Žan Kranjec: ''Pri športu, kot tudi v življenju, je pomembno, da se hitro obrne nov list in se ne ozira preveč nazaj''

Nesreča se vam je zgodila kot otroku. Kako ste tedaj gledali na poškodbo, na dejstvo, da ste postali hrom, na to, da se vam je življenje čez noč obrnilo na glavo? Kako težko je bilo to sprejeti?

Bil je šok za vse, predvsem za mojo družino. Jaz sem bil vedno tisti, ki je vse držal pokonci in vlival pozitivne misli. Življenje se mi je obrnilo na glavo, vendar jaz tega nikoli nisem sprejel. Že od prvega dne sem verjel vase in vedel, da se mi bo uspelo ponovno postaviti na noge, in se zavedal, da je to zgolj kratkoročno. Že drugi dan so me začeli učiti, kako bom živel, se preoblačil in prevažal z vozičkom. Teh terapij nisem sprejel in sem se jim takoj odpovedal. Vsem sem povedal, da bom že sam naštudiral, kako uporabljati voziček za ta kratek čas, ko ga bom potreboval. Od takrat imamo tudi eno anekdoto. Ko sta oče in mama prevzela moj invalidski voziček, jima je prodajalka rekla, da je po šestih mesecih potrebno podaljšati pogodbo, in v en glas sta oba vzkliknila: "To ne bo potrebno – ga pripeljemo nazaj, ker ga hitro ne bo več rabil." Gospa je bila kar malce šokirana.

Timu so zdravniki prerokovali življenje na invalidskem vozičku, a je imel sam drugačne načrte.
Timu so zdravniki prerokovali življenje na invalidskem vozičku, a je imel sam drugačne načrte. FOTO: osebni arhiv

Pa ste se kdaj vprašali: 'Zakaj ravno jaz?' Ne le, da ste hromi, zadela vas je zares redka poškodba – surferska mielopatija, ki vas je doletela med čakanjem na valove, ko ste močno krivili hrbet. Lahko še enkrat podoživite tiste usodne trenutke?

Nikoli se nisem spraševal, zakaj ravno jaz. Nisem obžaloval tistega dne, ko sem se podal na surf, saj se nikoli ne obremenjujem s stvarmi, ki jih ne morem spremeniti. S tem bi lahko samo pokvaril svoje trenutno razpoloženje in slabo vplival na moj napredek, katerega sem si tako želel in zanj trdo delal. Na to poškodbo sem gledal drugače kot ostali. Že od nekdaj sem bil vedno nekoliko drugačen in tako je bilo tudi pri poškodbi. Imel sem veliko srečo v nesreči, da se je med tisoči surfarjev tisti dan to zgodilo prav meni, a prepričan sem bil, da bom spet shodil in da me po tem čaka lepša in bolj naklonjena prihodnost. Ta poškodba me je oblikovala v osebo, ki jo vidite danes, za kar sem zelo vesel in ponosen. Skratka, vedno sem gledal samo naprej in zato si takšnega vprašanja nisem zastavil, ali pa si ga nisem hotel zastaviti, da se ne bi začel smiliti samemu sebi.

Surferska mielopatija je netravmatska akutna mielopatija, ki nastane zaradi prekomernega iztegovanja hrbtenice. Je relativno novo in redko bolezensko stanje (Tim je bil 15. primer v 20 letih), ki so ga prvič omenili leta 2004. Domnevno gre za motnjo prekrvavitve hrbtenjače, ki nastane zaradi prekinitve krvnih žil ali embolizmov.

Kaj pa se vam je prepletalo po glavi, ko so vam odpovedale noge? Kako ste to dojemali kot otrok? Prej ste iskali zmage med količki, zdaj pa so zmage postale, da ste najprej začeli premikati prste, potem sami vstali iz postelje, začeli hoditi ...

Ko so mi odpovedale noge, so bile moje misli usmerjene samo v to, da bi se lahko spet čimprej vrnil nazaj na smuči. Nezgodo sem dojemal kot neko klasično poškodbo in rehabilitacijo, kot npr. poškodbo kolena. Mislil sem, da se bom rehabilitiral v nekaj tednih in se spet vrnil na sneg. Hitro se je izkazalo, da bo rehabilitacija dolgotrajna, vendar sem se na to hitro pripravil. Ko te doleti takšna poškodba, začneš ceniti to, kar v življenju zares šteje – ZDRAVJE! V tistem trenutku ni bilo pomembno nič drugega. Ne avto, ne denar, ne potovanja ... Želel sem si le, da bi ozdravel, se zjutraj zbudil in brez težav in ovir odšel v kopalnico. Je pa res, da se tistega občutka ne da opisati, in ga vsi, ki normalno hodite, ne boste razumeli. V trenutku spoznaš, kako velika stvar je hoja, ki je za večino ljudi nekaj samoumevnega.

Voziček je bil njegov zgolj začasni prijatelj, s katerim je izvajal številne vragolije.
Voziček je bil njegov zgolj začasni prijatelj, s katerim je izvajal številne vragolije. FOTO: osebni arhiv

Kot otrok niste mogli biti pet minut pri miru, potem pa ste bili kar naenkrat priklenjeni na invalidski voziček. Ste tudi na njem izvajali kakšne vragolije?

(Smeh) definitivno. Voziček je postal moje novo prevozno sredstvo in hitro sva se spoprijateljila. Začel sem z vožnjo po zadnjih kolesih, poskušal prevoziti stopnice navzdol, vendar se je večkrat vse skupaj zaključilo s padcem (smeh). Na voziček sem vedno gledal kot začasnega "prijatelja", saj mi je na začetku omogočil, da sem bil mobilen in sem lahko počel nekaj adrenalinskega. Čeprav so mi terapevti govorili, da to ni hec in da se lahko poškodujem pri takšnih vragolijah, jih nisem najbolj upošteval. Vožnja po zadnjih kolesih mi je vedno znova pričarala nasmeh na obrazu. Sem imel kar srečo, da se pri teh akrobacijah nisem nikoli poškodoval.

Nika Gorič: ''Marsikdo se ne zaveda, da je kultura vse, kar kot narod imamo''
Preberi še
Nika Gorič: ''Marsikdo se ne zaveda, da je kultura vse, kar kot narod imamo''

Poškodba vas torej nikoli ni zares ustavila. Kako ste že kot najstnik premogli takšno notranjo moč?

Takrat o tem nisem razmišljal. Deloval sem pozitivno in instinktivno. Delal sem tisto, v kar sem verjel, da mi bo pomagalo doseči moj cilj. Mogoče imam to v sebi. Moja družina je bila res na tleh in mami je predlagala, da se gremo par dni spočit na morje. Kot iz topa sem ji odvrnil: "Super, da gremo na morje, a meni se ni treba spočiti, ker sem čisto OK."

Kaj je najbolj pomembna lekcija, ki vas je naučila poškodba, in kaj življenje na vozičku, za katerega so vam zdravniki prerokovali, da boste priklenjeni nanj?

Moram priznati, da je izkušenj veliko. Lahko rečem, da je poškodba v celoti oblikovala mene, moja razmišljanja in tudi sedaj narekuje moje plane za prihodnost. Ne zamerim zdravnikom, ki so bili vedno pesimistični. Sem pa spoznal, da bi nekaj le želel spremeniti. Če bi lahko zdravniki v težkih trenutkih ponudili spodbudne besede, bi verjetno marsikdo, ki se znajde v podobni situaciji, dobil novo moč – in to je uspeh.

Danes Tim vozi motor in avto.
Danes Tim vozi motor in avto. FOTO: osebni arhiv

Kdo vam je najbolj pomagal pri rehabilitaciji? Svojčas ste bili v veliki meri odvisni od drugih ...

Definitivno gredo tu vse zahvale moji družini. Bili so mi na razpolago že od prvega dneva, za kar sem jim zelo hvaležen. Z mami sva vstajala tudi ponoči, da sem se obrnil in nisem dobil zaležanin. Brat in oče sta me nosila po stopnicah in me dvigovala, da sem se začel postavljati na noge. Sestra mi je pomagala pri vseh dnevnih opravilih in razgibavanju. Res smo vsi delali z enim ciljem, da se spet postavim na noge. Dokazali smo sebi in vsem, da se z vztrajnostjo in družinskim duhom vse doseže.

Kako dolgo časa je minilo, da ste sploh lahko spet stopili na noge in da danes lahko hodite tudi brez pomoči palice?

Pravzaprav sploh ne znam odgovoriti. Vem samo, da so me prvič postavili na noge s pomočjo stajice po nekaj tednih. Spomnim se, da sem takrat začutil velik strah, saj sploh nisem več vedel, kakšen je občutek, ko hodiš. Pomagala sta mi sestra in brat, ki sta mi premikala vsak eno nogo. Mami in ati sta potiskala stajico. Vsi so me spodbujali in se veselili vsakega premika. To so bili moji prvi koraki po poškodbi. 

Vozite tudi avto, potem ko ste opravili vse refleksivne in psihofizične teste. Poleg tega ne vozite samo avtomatika. Je to iz trme, da dokažete, da zmorete?

Zelo težko sem pridobil zdravniško spričevalo za opravljanje vozniškega dovoljenja, kljub temu da sem večkrat opravil vse potrebne refleksne in psihofizične teste. Po letu dni sem dobil spričevalo za vožnjo avtomobila z avtomatskim menjalnikom in brez težav opravil izpit. Dobro mi gre tudi vožnja avta z ročnim menjalnikom, zato imam namen do konca leta pridobiti zdravniško spričevalo in se udeležiti izpitne vožnje. Ne bi rekel, da je to iz trme, vendar imam rad izzive, predvsem tiste, ki so na prvo žogo "nemogoči".

Tim trenira kot vrhunski športnik, obenem pa tudi študira.
Tim trenira kot vrhunski športnik, obenem pa tudi študira. FOTO: osebni arhiv

Ste izjemno fizično aktivni. Bojda trenirate po štiri ure dnevno. Pomagajo vam tudi kondicijski trenerji ... Vaša pot nazaj je v resnici pot vrhunskega športnika ...

Vsekakor je moja rehabilitacija zelo podobna vrhunskemu športniku. Treniram dve uri zjutraj v fitnesu, kjer delam vaje za moč, in dve uri popoldan, ki ju namenim predvsem kondicijskim pripravam. Tako vsak dan prehodim od štiri do šest kilometrov, včasih tudi več, odvisno od vrste treninga. Razlika med profesionalnimi športniki in mano je bila samo v tem, da se jaz prej nisem pripravljal na tekmovanja. Ker sem to zelo pogrešal, sem se lani začel udeleževati maratonov, tako da bi sedaj lahko rekel, da so si poti vrhunskih športnikov in moje sedaj podobne.

Tara Zupančič: ''Verjetno smo vas ženske naredile take''
Preberi še
Tara Zupančič: ''Verjetno smo vas ženske naredile take''

Zasledil sem, da so vam nekateri poškodbo privoščili, ker imate uspešne starše. Kako se spopadate s takšnimi škodoželjnimi in privoščljivimi komentarji, posmehom? Velikokrat ste morali pasti (dobesedno), da ste danes tu, kjer ste.

Nikoli se nisem obremenjeval s tem, kaj si drugi mislijo o meni. Vedel sem, da bom vse, ki so mi poškodbo privoščili in mi želeli slabo, utišal z rezultati. Vsekakor gre zahvala tudi vsem mojim "neoboževalcem", saj so me s svojimi dejanji dodatno motivirali. Upam, da bomo Slovenci enkrat prešli nevoščljivost, po kateri smo poznani, saj to ne koristi nikomur.

Vam je naš zdravstveni sistem omogočil vse pogoje za rehabilitacijo ali ste morali večino zdravljenja kriti na lastne stroške?

To je dolga zgodba, ki sedaj sploh ni toliko pomembna. Res sem začetno rehabilitacijo samostojno opravil v tujini, ki sta jo v celoti krila starša. V Sloveniji sem nekaj časa dnevno obiskoval univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča. Na ta čas imam tako lepe kot slabe spomine. Osebje je zelo srčno in pripravljeno pomagati, slabi spomini pa so na čas dokazovanja, kdo ima prav. Jaz sem si želel delati tisto, v kar sem verjel, in dosegal napredek, doktrina pa je narekovala drugo pot. In prav to je bilo včasih zelo konfliktno in neprijetno. Ta neprijetni del sta v večini primerov zelo zaščitniško opravila starša.

Kjer je volja, tam je pot! Tim vsak dan premaguje večje in težje razdalje.
Kjer je volja, tam je pot! Tim vsak dan premaguje večje in težje razdalje. FOTO: osebni arhiv

Kako je pri nas sicer poskrbljeno za hendikepirane?

Vsekakor sem tudi sam sedaj bolj pozoren, kako je poskrbljeno za invalide. Moram priznati, da so v večini stvari OK, me pa je velikokrat v kakšni restavraciji moral brat nositi na stranišče, ki je v zgradbi brez dvigala v drugih nadstropjih. Tukaj je še veliko možnosti za izboljšanje. 

Marsikomu ste navdih. Zakaj menite, da se ljudje tako radi napajajo prav iz ljudi, kot ste vi, ki z jekleno voljo in vztrajnostjo kažete, da je nemogoče mogoče? Bi sami raje videli, da na vas gledajo kot sebi enakega? Marsikdo ne ve, kako se obnašati v družbi hendikepiranih. Marsikdo jih vidi drugače. Ljudje smo polni predsodkov, pokroviteljski ...

Mogoče sem tudi sam pred poškodbo imel predsodke, kako se obnašati z invalidi. Prav to sedaj poskušam spremeniti. Želim biti odprt do vseh, ki potrebujejo moj nasvet ali pomoč. To je tudi razlog, da sodelujem na množičnih maratonih, da vlivam upanje čimveč ljudem – tako tekačem kot obiskovalcem ob progi.

Danijela Burjan: Velikokrat se mi je zgodila krivica in so me sodili samo po zunanjosti
Preberi še
Danijela Burjan: Velikokrat se mi je zgodila krivica in so me sodili samo po zunanjosti

Kaj pa vas napaja, navdihuje? Kdo je za vas, kar je za druge Tim Marovt?

Težko izpostavim eno osebo. Definitivno sta mi največja vzornika moja starša, saj si tudi sam želim biti tako uspešen in obenem preprost in vedno pripravljen pomagati drugim. Navdihujejo pa me vsekakor uspešni ljudje, kot so zvezdniki – uspešni športniki, poslovneži, vizionarji, ki jim uspevajo nemogoče stvari, tako v športu kot v poslu in na splošno v življenju.

Katera je vaša prva jutranja misel?

Kaj bom jedel za zajtrk, glede na to, da sem vedno lačen in jem sedemkrat na dan (smeh).

Kaj pa je za vas največja zmaga? To, da lahko danes hodite brez pomoči, potem ko so vam dejali, da ne boste nikoli več hodili, ali morda kaj drugega?

V življenju sem imel kar nekaj zmag. V otroštvu smučarskih, potem povsem drugačnih – stopiti na noge, začeti premikati prste na nogi, narediti prve korake, osvojiti gib v gležnju in s tem možnost menjati prestave na motokros motorju, narediti vozniški izpit, nastopiti na maratonu ... Iz tega se vidi, da so sedaj meni pomembne tudi male zmage. Vem, da bom s trdim delom še napredoval, in to me žene naprej.

Družina je bila Timu ob strani od prvega dne.
Družina je bila Timu ob strani od prvega dne. FOTO: osebni arhiv
Kaja Kajzer: ''Poraz ni poraz, če se iz njega nekaj naučiš''
Preberi še
Kaja Kajzer: ''Poraz ni poraz, če se iz njega nekaj naučiš''

Kaj pa vam pomeni maraton? Gre vendarle več kot samo za športno udejstvovanje ...

Maraton je zame postal način življenja. Veliko fitnes ur namenim temu, da lahko prehodim 10 kilometrov. V prihodnosti upam, da uspem premagati še daljšo razdaljo. Me pa je zelo ganilo, ko so mi po prvih nastopih na maratonih začeli ljudje pisati in čestitati. To me je na novo motiviralo. In prav zaradi tega vidim, da je moja pot prava, in vsekakor bom vztrajal in nadaljeval.

Kot rečeno, ste v preteklosti trenirali smučanje. So maratoni tudi odgovor na potrebo po tekmovanju?

Drži. Pogrešal sem predvsem priprave na tekmovanja. To je razlog, da sem se eno leto nazaj prijavil na prvi maraton. V zadnjem letu sem se jih redno udeleževal in s tem nameravam nadaljevati, saj v njih uživam – zares uživam. 

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Kaj je vaš največji življenjski cilj in želja?

Plani za prihodnost so veliki. Poleg vseh športnih aktivnosti, osvojitve Triglava in še drugih stvari, ki bi jih rad izpolnil oz. naredil, je največja želja biti še v boljši formi kot pred poškodbo. Pred mano je še dolga pot in lagal bi, če bi rekel, da nimam visokih ciljev. Menim, da je tako prav. Moraš imeti visoke cilje, ki jih s trdim delom tudi dosežeš.

Za ogled moraš omogočiti piškotke družbenih omrežij!
Alya Elouissi: ''Na koncu smo vsi le ljudje in ni nič hudega, če smo včasih čisto na dnu.''
Preberi še
Alya Elouissi: ''Na koncu smo vsi le ljudje in ni nič hudega, če smo včasih čisto na dnu.''

Študirate ekonomijo, razvijate pa tudi svojo rehabilitacijsko napravo Tiimson. Nam lahko o njej izdate kaj več? Za kakšno napravo gre?

Naprava, ki jo razvijam in sem jo tudi že patentiral, je naprava za raztegovanje mišic. Potrebujem jo tudi sam, da vsako jutro sploh lahko začnem normalno hoditi. Je naprava, ki je tako v dizajnu kot v tehničnem smislu najnovejši tehnični dosežek. Del naprave bodo tudi aplikacije, sodobna senzorika, tudi umetna inteligenca, ki zagotavlja optimalno rehabilitacijsko terapijo za vsakega posameznika. Upam, da bo tudi tržno zanimiva.

Kaj bi svetovali nekomu, ki ga je življenje prikovalo na voziček? Kaj bi si želeli, da bi sami slišali tedaj, ko ste sami postali paraplegik, pa niste?

To je zelo težko. Vsak primer je specifičen. Vsakemu bi poskušal vliti vsaj malo pozitivne energije, ki jo vsi rabimo. Mogoče bi jim posvetil tole misel: "Odnehamo lahko v vsakem trenutku, če pa hočemo zmagati, se ne smemo nikoli predati."

Sara Goltes: Športnike se podpira izključno in samo, ko so na vrhuncu
Preberi še
Sara Goltes: Športnike se podpira izključno in samo, ko so na vrhuncu

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV

Piškotki

To spletno mesto uporablja piškotke. S piškotki zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo, enostavnejši pregled vsebin, analizo uporabe, oglasne sisteme in funkcionalnosti. S klikom na »Strinjam se« dovoljuješ vse namene obdelave. Posamezne namene pa lahko izbiraš in urejaš s klikom na »Nastavitve piškotkov«. Več o piškotkih lahko prebereš tukaj.

Omogoči uporabo piškotkov za ogled video vsebin, za boljše delovanje in napredno oglaševanje in si ob pregledu vsebin zagotovi optimalno uporabniško izkušnjo. S klikom na »Strinjam se« dovoljuješ vse namene obdelave. Posamezne namene pa lahko izbiraš in urejaš s klikom na »Nastavitve piškotkov«. Več o piškotkih lahko prebereš tukaj.


ISSN 2630-1679 © 2024, Moskisvet.com, Vse pravice pridržane Verzija: 328