Kako se je vaša umetnost izražanja preko grafitov spremenila v vseh teh letih ustvarjanja?

Risati sem začel iz radovednosti in zanimanja za to. Nekaj mojih prijateljev je že risalo pred mano in zanimalo me je, kako je to videti, kaj je tako vznemirljivega, kaj jih vleče, da to še vedno počnejo. Takoj me je zagrabilo in v začetnih mesecih je vse skupaj zame postalo kar mini obsesija oz. beg pred realnostjo. Takrat sem namreč risal samo ilegalno. Dokaj hitro pa sem spoznal, da s takim tempom ne morem financirati takrat še svojega skrivnostnega hobija.

Ker sem zelo učljiv, sem neko osnovno tehniko kar hitro osvojil. Prijatelj je takrat ravno odpiral športno trgovino v Velenju in me prosil, da mu jo poslikam. Tako se je vzporedno z ilegalnim risanjem začela tudi moja “kariera” legalnega risanja po naročilu, ki mi je v zgodnjih fazah predstavljala le vir, kako priti do sprejev za moje ilegalno početje.

Zaradi moje narave in poznavanja veliko ljudi je legalni posel postopoma postajal vse večji in večji. Kar hitro sem ugotovil, da imam nek potencial, ki še ni tako razvit v Sloveniji in da to »sodobno slikopleskarstvo« prinaša nek manjši zaslužek. Takrat sem se odločil, da se bom temu posvetil in sem se analitično lotil, kako risati različne stile in tehnike. Tako sem tudi v prostem času na kakšnih stenah kakšen teden risal portrete, pa potem cartoon, pa spet neko tipografijo itd. In sprej mi je vedno lepše “padal” v roko. Tudi naročila in povpraševanje so se večali. Ker nisem imel več statusa študenta in sem bil že redno zaposlen v podjetju svojega strica, sem si odprl popoldanski s. p. za risanje.

V eni točki sem prišel do stopnje, da takratni lokalni prodajalec sprejev ni bil več zmožen pravočasno naročati materiala. To je bil klik – sam bom začel uvažati spreje in jih tudi prodajati naprej ostalim. Glavni razlog je bil, da sem po hitri računici videl, koliko dejansko na letni bazi porabim za nabavo materiala.

In ob prvem naročilu cele palete sprejev so se doma samo križali in prijemali z glavo. Prav spomnim se, kako je ata rekel: “Pa ti si f***jen, kaj boš s tem?!” Že naslednji mesec sem naročil novo paleto in hitro je ugotovil, da zadeve tečejo. Tudi ostali grafitarji so vedeli, da imam dobro izbiro in vedno zalogo. Sam sem pa tudi lažje sprejemal večje projekte, saj sem imel material ves čas doma.

Kar hitro se je zgodilo, da sem zaradi preobilja naročil in dela moral jemati dopust pri stricu, da sem lahko risal večje projekte. To je privedlo do točke, da sem samo še delal in nikoli šel na dopust.

Takrat sem se po posvetu svoje tete in strica odločil za svojo najbolj drzno odločitev. Pustil sem službo in se odločil, da bom “OMETNIK” (haha). Priznam, da so bili prvi meseci zelo nervozni in zaskrbljujoči, ali mi bo uspelo ali ne. A to je pomenilo, da sem se še 100-krat bolj posvetil risanju in naročilom in tudi razvijal druge svoje “spretnosti” (od izgradnje skate objektov, ustvarjanja z lesom, airbrusha …) Vse sem delal, da sem nekako lahko preživel, seveda pa je bilo glavno risanje.

Zgodilo se je, da sem v eni točki porisal Maribor, okolico in ne nazadnje tudi del Slovenije ter sosednje Avstrije. Izvajam storitev, kjer ni dosti “povratnikov”, in ko sem eno podjetje/lokal porisal oziroma poslikal kakšno otroško sobico, sem z njimi načeloma končal. Zaradi naše lokalne in slovenske nerazgledanosti v smislu samega ovrednotenja grafitov in poslikav pa tudi nisem moral preveč dvigniti cene. Nekako sem moral začet iskat alternative.

Posledično sem začel prazniti tudi zaloge sprejev, ki sem jih imel doma in ne dodatno naročati barv, ki so mi manjkale. Za teh nekaj naročil, ki jih še naredim na letni bazi, pa si manjkajoče odtenke spet kupim pri drugih prodajalcih. In tudi ceno sem si postavil takšno, kot mislim, da je primerna za moje reference.

Vsa ta leta risanja so privedla do tega, da sem prišel do stopnje, kjer skoraj ne rišem več za sebe. Kar je v neki točki zelo žalostno. Tudi sama grafiterska scena v Mariboru je zelo zamrla in sam redko najdem čas, da se spravim v lepem sončnem dnevu za steno – se mi zdi, da mečem stran čas. Raje grem na motor, skate ipd.

Je idejo o grafitih rodilo mladostniško uporništvo? Draž prepovedanega?

Kot mladostnik sem tekmoval z vodnimi skuterji. In eden izmed prijateljev, s katerim sva skupaj tekmovala, je risal že nekaj let. Seveda sva se dosti pogovarjala o tem in na treningih razlagala, kakšen adrenalin je to. Ker sem od nekdaj malo adrenalinski odvisnik, sem ga prosil, naj me vzame zraven. In res sva se potem dogovorila in tako sem se “okužo”.

Tako kot fotograf nikamor ne gre brez fotoaparata, tudi grafitar verjetno ne gre nikamor brez določenih pripomočkov. Brez česa sami nikoli ne greste od doma?

V začetnih letih sem v avtu prevažal kar celotno zalogo sprejev, ki sem jo imel. Kako je bila to zanimiva vožnja … V vsakem ovinku si slišal, kako se kovinske kroglice vozijo po sprejih levo in desno. V vsakem žepu hlač/jakne sem vedno našel kakšno kapico za sprej – danes vedno kakšno nosim v denarnici, za srečo, češ, nikoli ne veš, kdaj jo boš rabil. Sicer pa sem vsakič, ko sem šel ven s prijatelji, s seboj vzel kak sprej. Da sem po poti domov še kaj narisal. Ali kak marker. Zdaj vedno, ko potujem, v toaletno torbico dam kapice za sprej, saj so ponavadi super precenjene pri prodajalcih sprejev. Sprej npr. stane 3,50 evra, kapica pa 40 centov, kaj je občutno preveč. Spreje sicer vedno kupim na lokaciji. Prevečkrat so mi jih na letališču že metali iz torbe in ideje, “da jih nesem s sabo”, ne prakticiram več, saj sem že skoraj zamudil lete zaradi teh »mučk« na letališčih.

Preden nadaljujemo, razčistimo še sledeče. Mnogi grafite, ki so v grobem zgolj variacije podpisov na veliko, mešajo z ulično umetnostjo. Druži pa jih pravzaprav le sprej. Se torej predstavljate kot ulični umetnik in ne grafitar?

Točno to. Ljudje ne ločijo hrušk od jabolk. Jaz že dolgo nisem več grafitar. To plat sem nekako zaključil, ko sem nehal ilegalno delati. Zdaj sem bolj upokojen grafitar. Včasih sem še “ulični OMETNIK“, kot se rad pohecam v mariborščini, saj je večini Mariborčanov “KOLTURA “ malo tuja.

Vmes sem se zelo rad pošalil, da sem “sodobni slikopleskar”, saj z umetnostjo včasih moja naročila niso imela kaj dosti. Za sebe bi rekel, da sem bolj ‘’multipraktik’’. Težko se odločam za neke fiksne stvari v življenju, tako da sem en mesec umetnik, zdaj tetover, pa sodnik, trener, demonstrator, skratka človek različnih spretnosti.

V preteklosti ste imeli že več razstav, vase platno namreč niso same stene na ulicah, pač pa tudi dejanska platna. Ali gre za dva različna svetova, čeravno so orodja enaka?

Tehnika risanja s spreji in dobre barve omogočajo, da lahko rišeš na skoraj vse površine. Tako sem imel eno izmed prvih razstav, ki je bila v Pokrajinskem muzeju v Mariboru, na starih vratih. Zdaj se pripravljam na novo razstavo, ki bo v začetku leta 2020 v Vinagovi kleti, ki jo bom tematsko tudi narisal na stare sode in droge.

Kar je “magično”, je tisti moment. Poslikava na ulici ima čisto drugačen čar in prostor. Tudi gledalci so načeloma naključni, slika živi in je izpostavljena različnim vremenskim in vandalskim vplivom. Medtem ko platno lahko neseš zdaj sem, zdaj tja. Vedno rad razmišljam, kje bo moja slika stala, oziroma kakšen je prostor okrog nje ter komu je namenjena. Zato na platna ne rišem “na pamet”. Tiste, ki jih imam narisane, sem velikokrat risal sebi in se težko ločim od njih. Kot da bi dal del sebe. Tudi platna velikokrat poskušam risati v nekem momentu. Največ 2,5 do 3 ure. Potem izgubim občutek. In če jo dam na stran še “nedokončano”, se je spet zelo zelo težko lotim, ker običajno nisem v enakem ‘’filingu’’ in pride spet nekaj čisto tretjega ven iz prvotne ideje.

Zdaj sem nekajkrat poskušal zadevo “prespati”, ko sem prišel na točko, ko se nisem moral odločiti o kakšni potezi. Včasih se nisem znal ustaviti in nisem vedel, kdaj je dosti. Zdaj si platno slikam in si digitalno naredim nekaj opcij. A ponavadi je vedno tisti prvi ‘’filing’’ najboljša izbira.

Na katero svoje delo ste najbolj ponosni in zakaj?

Težko se odločim, kaj mi je res najbolj všeč, saj se dokaj hitro naveličam zadev, ki jih sam naredim.

Mogoče eno platno (bik), ki sem ga narisal zelo spontano ob tem, ko sem “praznil” spreje, saj je ena taka mala prelomnica v mojem osebnem stilu risanja, in pa seveda »special edition« pločevinka za Red Bull za Filipa Flisarja.

Med drugim ste porisali tudi čelado Filipa Flisarja za olimpijske igre v Sočiju. Kako je prišlo do tega sodelovanja med vama?

S Filipom sva že dolgoletna prijatelja in ko me je prosil, da bi mu porisal čelado za olimpijske igre, sem seveda takoj rekel ‘ja’. Na teh olimpijskih igrah sem imel še eno čelado, ki se je super uvrstila. Porisal sem jo tudi prijatelju Timu Kevinu Ravnjaku, ki je bil osmi v kraljevski disciplini snežnega žleba.

Drugače sem pa, kot rečeno, za Filipa dizajniral tudi pločevinko Red Bulla in kasneje še dizajn za uradno čelado Red Bull, ki jo nosi.

Hobi ste spremenili v poklic. Kaj vam pomeni ustvarjanje? Spretni ste tudi z lesom, kovino, pa iglo za tetoviranje…

Kot sem že omenil, sem zelo učljiva oseba in velikokrat se lotim tudi kakšne zadeve, četudi je sprva ne znam in se jo posledično naučim. Vedno gledam stvari in se sprašujem, kako je to narejeno? Tudi v umetnosti – kako je to naredil, kakšno tehniko je uporabil itd. Če se mi zdi, da bi bil to zmožen sam narediti, se vedno tega tudi lotim. Sem veliki praktik in zelo rad ustvarjam. Zato mi ni problem tudi kaj narediti iz lesa ali kovine. Imel sem razstavo pohištva na mesecu oblikovanja v Gradcu. Ko sem prenavljal stanovanje, sem tudi s pomočjo nekaterih prijateljev naredil pohištvo, luči …

Rad sem kreativen, pa naj bo to na skatu, boardu ali v umetnosti. Rad imam izražanje in osebno noto, ki jo lahko daš stvarem, ki jih sam ustvariš in narediš.

Tako kot prvega poljuba, verjetno tudi prvega grafita ne pozabiš nikoli. Narisali ste ga v očetovi garaži. Za kakšen motiv je šlo in kaj ste želeli sporočiti z njim?

Res je, prvi “grafit” sem narisal v domači garaži, kjer sem našel en sprej in sem napisal mali Teo. Oče ni bil ravno vesel in tudi moja ušesa ne. Verjetno se takrat nisem niti zavedal, da sem naredil svoj prvi grafit, saj sem bil star 10 let. Šele kasneje sem se zavedal, da je bil to neke vrste signal, saj je med to akcijo v garaži in dejanskim grafitom preteklo več kot 10 let.

Po izobrazbi ste kemik. Ste tudi učitelj trener/demonstrator deskanja na snegu, radi se preganjate s krosko. Skratka, v življenju vam ni dolgčas. Kdaj se je rodila ljubezen do grafitarstva, kdaj je prišel njegov klic in zakaj ste mu odgovorili? Ker se skozi kemijo in šport ne morete umetniško izražati?

Vedno sem iskal ‘’kick’’ adrenalina in nekaj novega. Rad preizkušam nove stvari in za sebe ne bi nikoli rekel, da sem likovno nadarjen – do točke, ko me je pograbilo. Kot otrok sem vedno rad predvsem natančno risal ali kaj prepisoval, a temu nikoli nisem posvečal neke pozornosti. Tudi študij kemije se je zgodil, ker sem najprej hotel na DIF, pa potem nekako nisem smel v Ljubljano in sem se odločil za kemijo, ker sem vedno razumel matematiko, kemijo in fiziko. Potem sem pa tik pred koncem ugotovil, da res nisem ravno za statično delo v laboratoriju in se je diplomiranje malo prestavilo.

Se pod vsak grafit podpišete? Kje lahko danes občudujemo vaše grafite? Kje v Mariboru in kje v Sloveniji in tujini?

Seveda. Na žalost v večini ostajajo dlje časa le dela, ki so naročena. Druge zadeve se prerišejo ali uničijo čez leta. Vedno poizkušam, da kamor potujem, tam tudi kaj narišem. Kot neka razglednica za domov. Fotografije izdelkov ostanejo. Ne spremljam pa, kaj še stoji in kaj ne. Sem pa zelo vesel, če se prijatelji ali znanci kdaj fotografirajo pred kakšnim mojim grafitom iz tujine in mi pošljejo fotografijo, da še vedno “stoji”.

Ste bili kdaj zaradi kakšnega grafita kaznovani?

Ne, sem se pametno izognil. Imel sem situacijo v mojih začetkih, ko nas je lovila policija in so enega izmed nas ujeli, medtem ko smo ostali zbežali. Ta nas je kasneje vse izdal policiji. Iz tega sem se naučil, da ti tudi takratni prijatelj lahko zasadi nož v hrbet oziroma, da v takih situacijah ugotoviš, kdo je prijatelj in kdo ne. V nastali situaciji sem se pozanimal, kaj je najboljša opcija za mene, zato sem šel osebno do podjetja, ki je imelo v lasti tisti sporni zid in sem ga prebarval v prvotno stanje. Od njih sem prosil, da pisno izdajo dokument, v katerem “umikajo nad tabo postopek” in takrat tudi policija ne more nič. Ostala je le kartoteka na policiji.

Morda vodite statistiko, koliko grafitov ste do sedaj že narisali na fasade?

Ne, bi se pa dalo to prešteti, saj imam od 95 odstotkov grafitov tudi fotografije, tako da neko okvirno številko bi lahko dal.

Če grafitarstvo pogosto povezujemo z gverilo, sami danes večino dela opravite po naročilu. Kdo so vaši naročniki oz. za kakšne projekte vas potrebujejo?

Sodelujem z raznimi marketinškimi podjetji, ki imajo različne reklame ali projekte, dostikrat narišem tudi samo kakšen digitalni dizajn, ki se uporabi potem za potisk kakšnih majic, nalepk, etiket ... Tu sem bolj v vlogi grafičnega oblikovalca.

Nas lahko na hitro popeljete skozi proces nastajanja grafita/poslikave. Grafiterji morate razmišljati o plasteh. Poleg tega tu niso samo spreji …

Zavedati se je treba, da je risanje s spreji zelo specifično in je treba res zelo razmišljati o plasteh, saj to ni kot barvica – pritisneš bolj ali manj, ampak je barva, kakršna je, in zelo prekrivna. Če hočem narediti nek preliv, potrebujem več sprejev, kar bi na papirju mogoče rešil že z eno barvico. Bolj je primerljivo z risanjem s flomastri. Pri kakšnem risanju realizma je včasih že treba konkretno poštudirati, kako se boš ‘’taktično” lotil zadeve, da se konstantno ne prerisuješ.

Kako izberete fasado in koliko v povprečju traja, da nastane poslikava? Je treba med posameznimi nanosi čakati?

Čas je zelo odvisen od motiva, ki ga želim prenesti na steno in ali sem “pripravljen s skico” ali na mestu razmišljam o poslikavi. Tudi počutje močno vpliva. Včasih imam dneve, ko se na steni nič ne premakne. Načeloma so vsi spreji na nitro bazi, kar pomeni, da se zelo hitro sušijo in ni treba čakati. Edini problem so nizke temperature ali vlažna podlaga. Takrat včasih kakšna kapljica pobegne iz linije.

Ste bili med ustvarjanjem že napadeni, vas je kdo okaral ali kaj podobnega? Imate v rokavu kakšno zanimivo anekdoto, ki bi jo želeli deliti?

Ko si na ulici, se marsikaj dogaja in zgodi se vse; od smešnih do resnih zadev. Teh zgodb, ki res ostanejo v spominu, je veliko, saj v tej kombinaciji z adrenalinom samo še povečajo dovzetnost. Ena smešna je bila sledeča. Ponavadi sem se lotil ilegalnega risanja vedno zamaskiran, saj če te že vidijo ljudje, se ponavadi bojijo mask. Težje te tudi identificirajo. V glavnem – ponoči na dokaj frekventni lokaciji rišem grafit, nakar v oddaljenosti vidim, kako se mi počasi približuje en človek. Kot ponavadi sem se skril in čakal, kaj se bo zgodilo – ali me je opazil ali ne. Ko se mi je bližal, sem opazil, da je pijan, da ni noben varnostnik ali policaj. Deloval mi je kot nek študent, ki se vrača domov. Zato sem se odločil, da bom nadaljeval z grafitom ga ignoriral, saj si vedno v boju z časom. On me tudi opazi, se začne dreti in me hoče “napasti”. Ker sem bil maskiran, je vedno najlažja in najboljša obramba napad. Začela sva se dret in teči drug proti drugemu. Nakar sem, tik preden sva prišla res blizu, v njem prepoznal svojega prijatelja, ki je včasih risal grafite in sem padel v smeh. Najprej sva se pet minut režala na polno, potem pa skupaj dokončala grafit in odšla na pivo.

Vsak umetnik ima svoj prepoznaven slog. Kakšen je vaš?

Zelo rad kombiniram geometrijo/tipografijo in tak “packast realizem”, ki sem ga ravno začel risati s tistim “bikom”, ki sem ga zelo spontano in nehote narisal v studiu.

Vaši grafiti krasijo tudi dom nogometašev Maribora, siloviti Ljudski vrt. Vaš je tudi napis, “Ljudski vrt-Home to All Colours” (dom vseh barv), kar pomeni , da so tu dobrodošli ljudje vseh ras, ver in prepričanj. So vsa vaša dela globoka? Mnogi v grafitih oziroma uličnih poslikavah vidijo samo čačke in nič več, a vsak poznavalec ve, da gre za precej več kot za pisane krace.

Grafiti kot grafiti so vedno imena. To je zelo egoistična zadeva. S tem vdorom vpliva ulične umetnosti, tudi v moje izražanje, se včasih poigram s kakšnim sporočilom. V veliki večini vedno hočem vplesti kakšno zabavno in veselo sporočilo, da naključne mimoidoče, ki si bodo vzeli čas, z mojim grafitom nasmejim. Na koncu dneva ne bom rešil sveta, če bom nekaj “preglobokega” napisal na steno. Pa tudi osebnostno nisem tak človek. Sem zafrkant in rad vsako slabo stvar obrnem na humor.

Se da z grafitarstvom oziroma ulično umetnostjo v Sloveniji zaslužiti? Bolje, se da s tem preživeti?

Zavedati se je treba, da je to “luksuz”, da nisem ravno frizer, da pride vsak do mene vsak mesec. Redko imaš “povratnike”. To je tudi zelo “sezonsko” delo, ki je močno vezano na vreme, razen če bi v zimskem času delal samo v notranjih prostorih. Na kratko – preživeti ja, živeti zgolj od dela v Slovenije, pa ne. Zato se ukvarjam tudi z drugimi zadevami, da pokombiniram.

So zlati časi grafitarstva že mimo? Kdaj je bilo v Sloveniji najbolj živahno na grafiterski sceni in ali je nivo grafitov z leti padel ali narasel?

Po mojem mnenju ja. Med letoma 2007 in 2010 se mi zdi, da je bilo najbolj aktivno, sploh kar se tiče scene v Mariboru. Ljubljanske scene takrat nisem toliko poznal, a sklepam, da tudi. Nivo je z leti rastel, a samo število igralcev se je drastično znižalo.

Grafite se je vrsto let povezovalo s kriminalnimi dejanji in se jih uvrščalo v črno kroniko. Ali se grafitarstvo še vedno smatra kot vandalizem? So ga ljudje končno začeli priznavati kot umetnost in v isti koš mečejo vse, kar je s sprejem narisano na zid? Kajti tako kot plesalke ob drogu mnogi še vedno enačijo s striptizetami, tudi grafitarstvo “trpi” zaradi vandalizma oz. ljudi , ki po stenah, zidovih in spomenikih pišejo in rišejo iz objestnosti, brezdelja in frustracij in s tem mečejo črno luč na umetnost.

Seveda, spada med vandalizem. Drugače pa imajo vsake oči svojega malarja. Za ene je umetnost tudi počečkan spomenik. Težko je tu za policijo ločiti, kaj je vandalizem oziroma umetnost (razen, če si Banksy), če se poriše objekt, ki ni v tvoji lasti. Brez soglasja je to avtomatično vandalizem, pa četudi bo na fasadi lepa rožica.

Pa so grafiti danes še sploh aktualni? Zdi se, da ljudje s pojavom pametnih telefonov vse bolj gledajo v zaslon. To je središče dogajanja, v digitalnem svetu se vse zgodi, medtem ko je resničen svet postal boj kot ne statist.

Grafiti bodo vedno aktualni. Prednost je ta, da zdaj objaviš na družbena omrežja, pa še več ljudi to lahko vidi. Tudi meni je zanimivo gledati aktualne grafite iz tujine na svojem telefonu. Tudi fotografija ostane za vedno, čeprav se jih dosti prebarva. Tisti, ki spremljajo našo subkulturo, so tako na tekočem.

Ali število grafitarjev z leti upada. Ljudje pišemo po zidu, a nekem drugem digitalnem. Mladi so z družbenimi omrežji dobili učinkovito sredstvo komuniciranja, megafon za izražanja čustev, frustracij ipd.

Zanimivo je spremljati grafitarske generacije, kako nastanejo in kje je pobuda. Se mi zdi, da je to neka stvar, ki te pograbi ali ne. Kot otroka te začne zanimati, kaj je to na ulici narisano. Eni gredo naprej, eni gredo globlje in začnejo raziskovati, risati skice itd. Potem pa te pograbi ali pa ne.

To nas pripelje k naslednjemu aktualnem vprašanju. Kaj menite o grafitih v navidezni resničnosti? Ti so prostem očesu skriti, s čimer zadovoljimo mestne oblasti in organe pregona, po drugi strani pa jih spet opazijo mladi, ki jim telefon predstavlja okno v svet. Zdi se kot win-win rešitev. Je “risanje” s pametnimi telefoni naslednja stopnja v razvoju grafitarstva? Kaj menite o aplikaciji, kot je revolucionarna Mark ar?

Prvič vidim to. Zdi se mi bedarija. To je za ljudi “brez jajc” in kreative oziroma lepše rečeno, za sodobne mladostnike brez hrbtenice. Včasih je treba sprejeti odločitev in zadevo narediti sam. Najlažje je stikati po telefonu in biti “glavni na internetu”.

Dejali ste, da je grafitanje ego šport? Kaj ste mislili s tem?

Če govorimo o grafitanju, se pravi ilegalnem podpisovanju svojega imena na ulici, potem je to res ego šport, ker se ravno ne ukvarjaš s tem, od koga garažo, fasado, stavbo ali avto si popisal. Samo delaš in širiš svoje ime egocentrično vsepovsod. Temu se v grafitarskem svetu reče, da širiš svoj “fame”.

Kaj je vaš naslednji veliki izziv?

Na vrtu zgraditi betonski bazen za skejtanje.

Kaj pa življenjski moto?

Več načel imam. ‘’Kar znaš to veljaš’’ in Živi življenje, kot da je tvoj zadnji dan.’’

Če bi lahko izbrali katerokoli fasado za svoj grafit/poslikavo, katero bi izbrali?

Pojma nimam, samo da je dobra lokacija.