Prevzeli ste krmilo Kuhinje na kolesih. Ste si pogledali prejšnji dve sezoni, ko so bili za volanom Filip Flisar in sestri Yebuah? Preučite svoje predhodnike ali vedno vodite ''po svoje'', v svojem slogu, neobremenjeni s tem, kar počno drugi?

Sem si pogledala, preučila na nek svoj način in se te oddaje lotila res precej ''po svoje''. Ker je bilo zaželjeno, da ostanem Gorenjka, sem bila lahko malo bolj sproščena, kar pa je zagotovo dobro.

Mislim, da je ravno to ključ do nekega svojega izraza, da poskušaš biti čimbolj ''ti'', čeprav je to velikokrat pred kamero s kopico navodil, omejitvami, priporočili in še čem kar težko. (smeh)

Kako se ta vloga voditeljice razlikuje od tiste v šovu Zvezde plešejo in v kateri vlogi ste se do zdaj najbolj našli?

Razlikuje se že po načinu snemanja. Zvezde potekajo v živo, vsebina se pripravlja cel teden, oddaja po oddajo. Tukaj se snemajo posamezni segmenti vnaprej, sestavljena pa je iz več ''sklopov''. Še nikoli nisem delala na ta način, ampak sem se kar dobro znašla. Sicer sem se morala tekste učiti sproti, ampak ker sem piflarka (smeh), mi to ni delalo težav. Sigurno sem se bolj sprostila pri tej oddaji in sem zato tudi lažje delala. Sta pa obe kar naporni, ''vzameta'' te celega.

Pobliže ste spoznavali Prekmurje. Preden ste sedli za volan oddaje Kuhinja na kolesih, kaj je bila vaša prva asociacija, ko vam nekdo omeni ta košček Slovenije?

''To je pa daleč''. Ampak v resnici ni. V Sloveniji ni nič daleč. Je pa prelepo – pokrajina, ljudje, občutek domačnosti in mirnosti.

Sami pravite, da ste za štedilnikom popolna novinka, čeravno ste nekoč dejali, da ste vse počeli na kuhinjski mizi. Zdaj vodite kulinarično oddajo. Je to, da niste ''na ti'' s kuhalnico plus ali minus? Predvidevam, da imata radi izzive. Kaj vas je prepričalo? Popotovanje po Sloveniji, kulinarična doživetja, nova znanja ali preprosto rabite izzive v življenju?

Mogoče ne ravno novinka, to je mišljeno bolj v smislu, da nisem ravno strastna kuharica in se ne lotevam kulinaričnih specialitet. Na kuhinjski mizi sem res počela vse, od učenja, nalog, ustvarjanja, pa še česa (smeh). Mislim, da ni ne plus, ne minus – je, kakor je. Če ne bi imela partnerja, ki zelo rad kuha, bi to počela sama, čeprav verjetno ne z veseljem. Jaz raje zabijam "dile" v delavnici ali pa sestavljam pohištvo.

Izzive pa rabim. Vedno me poiščejo sami in skoraj vedno jim sledim, ker se vedno izkažejo za pravilne. Za pot, ki te vodi naprej, ali pa samo za doživetje, ki ti ostane za vedno. 

Kaj imate od hrane najraje?

Pico.

Česa pa ne bi preizkusili za noben denar in kaj najbolje skuhate?

Raznih ocvrtih žuželk. Musaka ala Tara, jed, ki je malo predrugačena, namesto mesa, tuna, sušeni paradižniki in zelenjava, ki se pojavi takrat v hladilniku, feta sir, krompir. Zelo simpl, tako da ji ravno specialiteta ne bi rekla.

Po izobrazbi ste diplomirana kozmetičarka, specializirani za eterična olja. Gre za precej neobičajno ''specializacijo''. Kako to, da ste se odločili prav za to?

Diplomirala sem iz eterike, sicer je bilo moje šolanje splošno kozmetično. Sem si pa želela bolj podrobno učiti o eteriki, ja. Vedno so me navduševala eterična olja, ker so res vsestranska, duša rastline, ki je koristna tako v zdravstvene kot v lepotne namene. Pa tudi pri slabšem psihičnem stanju pomagajo.

Niste samo medijski obraz. Svojo kreativnost izražate tudi drugače. Imate namreč tudi svojo (okoljsko odgovorno) znamko z nekaterimi precej nenavadnimi predmeti – vilinski simboli, nenavadni modni kosi, skodelice, prstani z zvočnim zapisom, zvok v sliki ... Od kje ideja za tako unikatne izdelke?

Nenavadni predmeti, tako kot sem mogoče nenavadna sama. Vedno v vsaki stvari iščem nekaj drugačnega, navdušujejo me posebnosti, unikatnosti, tako pri stvareh kot pri ljudem. Vse stvari, ki jih ustvarjam, izhajajo prav iz tega – iz okolja, iz ljudi, iz mene same.

Poleg voditeljstva vam je blizu tudi svet mode. Pravite, da je moda za vas sredstvo izražanja. Obenem pa ste zelo ozaveščeni. Kako gre to dvoje skupaj? Ko govorimo o visoki modi, gre namreč za precej umazano industrijo, ki ne gleda na okolje, ne čuti pomanjkanja, ampak živi v nekem svojem svetu, brez stika z realnostjo. Pa tudi sicer – moda je vse prej kot trajnostna industrija, saj se trudijo le redki. Se vam, kot manekenki, pojavlja notranji konflikt, dilema, etični zadržki?

Nikoli nisem bila s srcem pri manekenskem poslu, to sem delala v mladosti samo zato, ker sem lahko. Modo imam rada, ampak v resnici tisto, ki visi v moji omari. Za trende sem včasih pravi ''debil'' in nimam pojma o visoki modi. Je pa to na nek način moj ''guilty pleasure'', ki se ga zavedam, in zaradi občasne slabe vesti, z zavedanjem, kaj ta industrija povzroča, velikokrat kupim ''second hand'' obleke in svoje tudi prodajam. Po zelo simboličnih cenah oz. jih podarim.

Veliko dobrega naredite za svet. Ste velika ljubiteljica narave in živali. Kako bi lahko vsak posameznik že z malenkostjo poskrbel za lepši jutri?

Oh, težko rečem, da naredim veliko, zagotovo premalo, ampak vsaj malo – to je bolje kot nič. Mislim, da se začne z zavedanjem, da nismo sami in predvsem nismo najbolj pomembni na tem planetu. Spoštovanje živali in narave nasploh, zaradi katere obstajamo in ki nam nesebično daje, je že en korak k temu. In spoštovanje ljudi – ker smo, eden zaradi drugega, ker energija nikoli ne laže, ker ona ustvarja in premika vse.

Pred leti ste dejali, da so se moški malo poženščili. Kaj ste mislili s tem? Ker opravljajo nekoč ''tradicionalno'' ženska opravila ali moški danes preprosto ni več pravi ''dec'', ki bi znal zamenjati gumo, nasekati drva, kaj popraviti. Kaj je za vas sploh definicija popolnega/pravega moškega?

Ja, verjetno smo vas ženske naredile take. Ker smo preveč samostojne in vse hočemo ''zrihtat'' same. Mislim, da je vseeno prav, da ohranimo malo tradicionalne moške esence, da je on lovec, poglavar, ženska pa nežno bitje, ki mu prepusti težje naloge in se pusti, da jo on čuva.

Pravi moški je moški, ki ve, kaj so kleme, in zna sestaviti pohištvo, to je moški, ki bo svojo žensko obvaroval, se zanjo tudi stepel, če bo treba, pa naj se to sliši še tako barbarsko. (smeh)

Kaj pa je tisto, kar žensko naredi žensko?

Zavedanje, da je vredna in ljubljena. Da je v sebi nežna in ljubeča. Da se zaveda lastne vrednosti. Da ceni lepoto, se z njo spogleduje, četudi je v sobi sama in je nihče ne opazuje.

Kaj vam pomeni lepota in koliko je za vas pomemben zunanji videz?

Lepo je vse, kar opazujemo z ljubeznijo, se mi zdi. Lepota pa je sestavljena iz mnogo stvari in je pojem, ki mi vzbuja prijetne občutke. Rada imam lepo, rada lepo opazujem, rada sem v družbi lepega. Kot vsi, kajne? Zunanji videz je prvi stik z vsemi ljudmi, ki jih srečamo, in je pomemben. Sicer jaz spadam v tisti koš ljudi, ki imamo raje malo manj ''poštirkan'' izgled, sem bolj boem. Se mi zdi pa pomembno, da ženska diši, ima čiste lase in je na svoj način urejena. In zares občudujem tiste, ki so vsak dan kot iz škatlice.

Pravite, da ste ljubiteljica drobnih užitkov – katerih?

Jutranje kave, glasne, dobre muzike v avtu, pa četudi se peljem samo do bližnje črpalke, pogleda na iskrive učke mojega kuža Indija med sprehodom, piknik trenutki s prijatelji, plapolanje ognja na domačem kurišču, ''fast food'' iz ''drive -ina'', večer s serijami, trenutek, ko na plaži zagledam biserno školjko in v gozdu peresce. Malenkosti so tiste, ki naredijo življenje polno.

Radi potujete. Katera točka na zemljevidu je vaša naslednja tarča in kam se vedno znova radi vračate?

Rada BI potovala. Premalo sveta sem videla, pravzaprav nisem bila še nikoli izven Evrope. Rada bi šla v Peru, sem bila pa največkrat v Španiji, v raznih mestecih, na severu in jugu. Všeč mi je okolje, jezika sem se učila pet let, pa hrana, ljudje, vzdušje.

Kako je na vas vplivala oz. vas je zaznamovala ločitev staršev?

Ločitev staršev zaznamuje vsakogar, pa četudi se tega v prvi fazi življenja ne zaveda. Mnoge zagonetke sem dolgo časa reševala, tudi strokovno, rahle težavice v odnosih, z izražanjem čustev in podobno. Nekakšna zamera do tega manka v času odraščanja se mi je zgodila. Vse to sem morala ozavestiti in še danes priznam, da vlečem marsikaj za sabo. Ampak to je pot, to je zdravljenje samega sebe.

Kaj počnete, ko imate popolno prost konec tedna, nobenih obveznosti in nobenih skrbi?

Moji možgani ves čas nekaj meljejo, težko jih čisto izklopim, saj kreativnost nima delovnega časa. Zelo rada pa preprosto lenarim, gledam serije, se učim kitaro, hodim na sprehode, buljim v internetne strani z raznoraznimi dizajnerskimi rešitvami, preurejenimi skladišči, malimi hiškami, predelanimi kombiji za potovanje in življenje, berem misli ljudi, ki so v življenju že mnogo ustvarili, poslušam muziko in se poglabljam v besedila. Zelo rada pa grem tudi na ''pir'' s prijatelji (smeh).

Med drugim ste bili v romantični zvezi z dvema zelo znanima Slovencema. Kako težko je živeti na očeh javnosti? Menite, da vam je težje najti ''navadnega smrtnika'', ker se vas moški zaradi prepoznavnosti ''bojijo''?

To, da se me malo bojijo, sem že slišala, čeprav za to ni razloga (smeh). Je pa res, da se ponavadi najdemo tisti, ki imamo radi iste stvari. Pa tudi okolje, v katerem se gibaš, te ponavadi pripelje tja. Karizma, ustvarjalna duša, rahla zasanjanost in ljubezen do izražanja. Na očeh javnosti pa je težko živeti takrat, ko ljudje niso spoštljivi do dejstva, da smo tudi mi samo navadni ljudje, ki smo si izbrali takšno službo. Tudi mi čutimo, smo žalostni, nam gre vse na živce, nismo vedno nasmejani in na videz popolni in tudi mi v trgovini kupujemo WC papir.

Mnogi ljudje se obnašajo, kot da si svet lastimo. Igramo bogove in se delamo vsemogočne. Nismo več ponižni do stvari, ki so večje od nas. Kje, menite, se nam je kot človeštvu najbolj zalomilo?  

To je mantra, ki se je najbolj poskušam držati – Bodimo ponižni do stvari, ki so večje od nas. Bodimo hvaležni, ker je lahko že jutri vsega konec. Tega, kar nam je dano, v tem lepem, kjer živimo.

Mislim, da se nam zalomi že v otroštvu, ker nam starši, pa četudi po najboljši močeh, ne znajo dati prave popotnice za življenje. Kasneje se nam zalomi, ker smo razočarani in jezni, če nam ni omogočeno vse in ne dosežemo vsega, za kar mislimo, da smo poklicani, in namesto, da bi našli izvor pri sebi, krivimo druge. Vedno je nekdo drug kriv. Pa ponavadi ni. Spoštovanja nam manjka in samorefleksije.

Kateri je najbolj zabaven spomin na vodenje šova Zvezde plešejo in kateri trenutek bi najraje pozabili za vedno?

Najbolj zabavne so vedno napake, ki se zgodijo, momenti, ko nekaj zaj*** in bi jih v tistem trenutku najraje takoj pozabili, ampak se jim potem kasneje najbolj nasmejiš.

Kako se znajdete v stresnih situacijah in kako prenašate kritike?

Najtežje prenašam kritike najbližjih, pri njih se vedno ''vžgem''. Sicer se potem pomirim in premislim ter skušam popraviti – vzamem to kot dobronamerno. Kritike ljudi, ki v mojem delu ali pri samem procesu ustvarjanja vedo več od mene, pa dobro prenesem. Vedno iz njih potem nekaj naredim. Kritike ljudi, ki nimajo pojma in samo ''šinfajo'' pa ponavadi kar spregledam. Me ujezijo, normalno, ampak jih kmalu tudi pozabim. V stresnih situacijah se pa mislim, da znajdem dobro, ker saj veste – delam v televizijskem poslu. (smeh)

Katero vprašanje si želite, da bi vam ga novinarji zastavili, pa vam ga še nikoli niso, in kakšen bi bil vaš odgovor?

Vprašanje: Kako se resnično, prav brez cenzure, počutite v tem trenutku? 

Odgovor: U, tega me pa ni še nihče vprašal.