moskisvet
INTERVJU

''Težava današnje družbe je, da se obnaša, kot da nasilja ni''

27.03.2020, 6:00
1
O pomenu in metodah samoobrambe smo se pogovarjali z Robertom Liscem, ki se z borilnimi veščinami ukvarja že več kot tri desetletja, a čigar znanje in izkušnje močno presegajo znanje borilnih veščin. S svojim delovanjem želi ljudem tudi približati veselje do gibanja. In kaj ljudi pripravi, da se naučijo pravil samoobrambe? Poudarja, da se mnogi začnemo spreminjati šele, ko imamo sami določeno izkušnjo – ko smo npr. žrtev nasilja v družini, na ulici – do njega pa prihajajo tudi moški, ki se pravih moških veščin v dobi frcanja zaslonov niso imeli kje naučiti.

Za začetek. Kaj pravzaprav je samoobramba? 

Vsak, ki trenira ali poučuje samoobrambo, si jo seveda razlaga po svoje, tako vam lahko podam samo svojo interpretacijo samoobrambe. Zame mora samoobramba vsebovati kar nekaj elementov, da lahko sploh govorimo o samoobrambi. Če treniramo samo samoobrambne tehnike in ignoriramo psihologijo bojevanja, preventivne ukrepe, ki se jih lahko poslužujemo, da vsakdanjem življenju nismo "lahka tarča", in če ne poskrbimo, da smo kar se da telesno dobro pripravljeni, potem je to isto, kot če nekoga sicer naučimo voziti avta, a mu hkrati ne razložimo cestno-prometnih predpisov. Takšen človek bo sicer znal voziti avto, vendar se bo prej ali slej zaradi nepoznavanja pravil znašel v škripcih. Tako je treba poznati pravila, ki vladajo na ulici, da si povečamo možnosti za preživetje.

Robert Lisac ima dolgoletne izkušnje na področju samoobrambe.
Robert Lisac ima dolgoletne izkušnje na področju samoobrambe./ FOTO: osebni arhiv

Še vedno se zdi, da imamo zelo stereotipno predstavo o tem. Še vedno večina misli, da gre za borilne veščine. Pa je temu res tako?

Spet gre za različne interpretacije različnih pojmov, ki jih različni ljudje različno uporabljajo. Borilne veščine so zgodovinsko gledano služile temu, da se je lahko bojevnik bojeval na ulici, na bojnem polju in še kje. Torej se je lahko z njimi ne samo branil, ampak tudi napadal. Glavni problem klasičnih borilnih veščin je, da okolja in priložnosti, da bi jih lahko dejansko uporabljali v civilizirani družbi, ni ravno veliko. Zaradi tega so ta znanja, ki se zdaj prodajajo kot borilne veščine, delno ali popolnoma zvodenela. Seveda, nastali so različni novi sistemi bojevanja, ampak vsak, ki se trudi v tej smeri poučevati in trenirati, poskuša po svojih najboljših močeh različna znanja ne samo modernizirati, temveč tudi smiselno kombinirati v neko prebavljivo celoto. Z vsem tem želim povedati, da je bil osnovni namen borilnih veščin ne samo, da se je bil sposoben braniti, tudi napadati, vseeno, ali so to znanje v preteklosti posedovali vojaki ali civilisti. Na kratko, če si nekoč obvladal borilne veščine, si se znal samoobraniti. Danes to ni več nujno tako.

PREBERI ŠE
Hrvatica mestno življenje zamenjala za življenje na majhnem otoku in srce oddala domorodcu kanibalske krvi

Druga težava pa je, da ljudje mešajo borilne veščine z borilnimi športi. Značilnosti vsakega športa, tudi borilnega, so prisotnost gibanja, tekmovanja in pravil. Konkretno, ko postane na blazini, v ringu ali oktagonu preveč nevarno, sodnik prekine športno borbo. Na ulici ni športnih pravil in ni sodnika, ki bi prekinil, ko stvari postanejo preveč nasilne, krvave, nemoralne in brutalne. Torej imamo pri borilnih veščinah sicer gibanje, tekmovanja v športnem smislu ni in tudi športnih pravil ni. Tukaj vladajo čisto druga pravila.

PREBERI ŠE
Dončićeva mama razkrila, kje bo končal kariero

Je samoobramba danes še vedno tako pomembna kot nekoč? So ženske v dobi feminizma bolj nagnjene k učenju samoobrambe?

Na razne -izjeme se požvižgam. Moja želja je, da pomagam tistim najšibkejšim členom družbe, to pa so ženske in otroci. Lahko je narediti iz moških uspešne borce, kar sem s svojim delom že dokazal, veliko težje pa je to doseči pri ženskah in otrocih, ki so bili žrtve najrazličnejšega nasilja. Te ranljive skupine so bile v vsaki družbi tako v preteklosti kot tudi v sedanjosti tarče nasilja in zato je znanje samoobrambe in vse, kar je s tem povezano, danes ravno tako pomembno, kot je bilo nekoč. Težava današnje družbe je, da se obnaša, kot da nasilja ni. Živimo v civiliziranemu milnemu mehurčku, kjer ni pretepanja in posilstev in otrok in žensk, kjer ni nasilja nasploh, ker smo tako "civilizirani" in smo potem šokirani, ko nekaj takega doleti nas same, ko so deležni česa takega naši bližnji. Težava je v tem, da je takrat škoda že narejena, ki pa je pogosto posledica zatiskanja oči, da se to nam tukaj in zdaj ne more dogajati. 

Kakšen je vaš nasvet za najboljšo taktiko v primeru, da nas nekdo napade na ulici oz. presenetite vlomilca na domu?

Zelo jedrnato bi dejal, da je treba izhajati iz posamezne situacije, situacija nato narekuje taktiko in taktika tehniko, ki jo bomo uporabili. Prav zaradi tega ni "generalnega pristopa", ampak je treba vedno izhajati iz dane situacije. Najboljša taktika je, da se najprej izobrazimo o nasilju, o tem, kako nasilneži, barabe, psihopati, posiljevalci nastavljajo zanko svojim žrtvam, ker je za vsakim nasiljem neka logika. V ta namen priporočam branje vseh knjig Gavin De Beckerja. Najlažje se je nasilju izogniti, preden ta nastane. To je najboljši možni pristop, vendar je treba ta civilizacijski milni mehurček predreti in v prvi fazi razumeti, kako deluje um vseh zgoraj naštetih predatorjev. 

Drug nasvet, ki je bolj praktičen, kot se morda na prvi pogled zdi, je, da se vprašamo: "Kaj bi storil, če...?" Torej, kaj bi storil, če bi me kdo napadel? Kaj bi storil, če bi zalotil vlomilca na domu? To vprašanje si lahko zastavljamo v najrazličnejših situacijah, pa ne zato, ker bi bili paranoični in črnogledi, temveč zato, da imamo vsaj približne odgovore, ko se nam nekaj takšnega dejansko zgodi, kajti v mnogih primerih nasilje poteka tako silovito in nenadno, da nimamo časa razmišljati in izbirati med rešitvijo A, B ali C. Da se vrnem na vaša vprašanja z bolj specifičnimi protivprašanji, v katerih se skriva tudi že delno odgovor. Kaj bi storil in bi me kdo napadel doma? Kaj bi storil, če bi me nekdo napadel v avtu? Kaj bi storil, če me nekdo napade v dvigalu? Kaj bi storili, če vas nekdo napade z nožem?

PREBERI ŠE
''Tam, kjer se začnejo lastni napori, se začne avantura. Vse ostalo prej so počitnice.''

Odgovori, ki jih tukaj iščemo, so odvisni od tega, ali smo moški ali ženska. Smo pri močeh ali že stari in slabotni? Poznamo zakonodajo? Dejal sem, da je treba izhajati iz situacije in če recimo nas nekdo napade v avtu, smo ženskega spola in daleč naokoli ni nikogar, potem je to situacija, iz katere izhajamo. Taktika bo v tem primeru beg. To se je nekoč zgodilo moji prijateljici in da je lahko zbežala, je uporabila tehniko zabadanja kulija v napadalčevo stegno. 

S kakšnim namenom pridejo k vam ženske in moški, da bi se naučili samoobrambe? Je to nasilje na ulici, nasilje v družini, morda kaj drugega?

Da, v mnogih primerih prav to, kar omenjate, kajti Hans A. Pestalozzi, znan švicarski pisatelj, je nekoč trdil, da se začnemo spreminjati šele, ko imamo sami določeno izkušnjo in žal je tudi tukaj pogosto tako. Prihajajo pa tudi ljudje, ki teh slabih izkušenj iz preteklosti sicer nimajo, si pa želijo stopiti na pot "modernega samuraja". 

V tem kontekstu je pa zanimivo, da se srečujem v mnogih primerih z moškimi, ki se "bojevništva" v najširšem pomenu te besede niso imeli kje naučiti. Nekoč so se mladi fantje urili v rokoborbi, pestenju, streljanju z lokom in puščico, pa tudi s strelnim orožjem na zelo odgovoren način od svojih očetov, stricev in starejših vrstnikov in vse to je danes nadomestilo frcanje s prsti po ekranih in tipkovnicah ... Očetje delajo cele dneve, ker jih sistem sili v to, pa mame seveda tudi. Od kod naj zdaj dobi sodobni moški znanja "modernega samuraja"? Pri vsem spoštovanju do žensk, sicer jih ne bi učil samoobrambe, ampak tega znanja ne bodo dobili v vrtcih, osnovnih šolah in srednjih šolah, kjer je osebje pretežno ženskega spola.  

PREBERI ŠE
Tattoo artist Uroš Grahek: stranke, ki so želele tatuje na teh mestih, so dobile košarico

Kakšno je vaše mnenje o ženski kot šibkejšem spolu? Ima fizična moč pri samoobrambi ključno vlogo? Kaj storiti, ko nam nasproti stoji nekdo, ki je precej višji in močnejši?

Da, ženske so praviloma šibkejše in le redke so dejansko pripravljene vložiti potrebno količino truda, da se tehnično izurijo do te mere, da se lahko zoperstavijo moškim. Zakaj? Zato, ker so od vsega začetka v podrejenem položaju, ko se njihovi kolegi na treningih zanašajo seveda na moč. Res pa je, da tiste, ki so pripravljene plačati ceno in prehoditi to trnovo pot in vztrajajo, te ženske se lahko v mnogih primerih v precejšnji meri zanesejo na tehniko in jo uspešno uporabijo na fizično močnejših moških, vendar se to ne zgodi preko noči in vsekakor ne na tečaju, ki traja dva meseca. Sam sem tudi bolj majhen, in ko sem bil še otrok, sem bil tudi precej šibke narave, zato sem venomer iskal seveda poti, kako se uspešno zoperstaviti močnejšim, višjim in težjim nasprotnikom. Dobre taktike so stop kicki v kolena, ko imamo nasprotnika še na distanci, dobra taktika je tudi uporabiti predmete v okolici, s katerimi se lahko branimo (kamni, palice, stoli, pepelniki, dežniki, kolesa ...), vendar, kot smo že spoznali, je to odvisno od situacije in na ta način je treba stvari tudi trenirati.

PREBERI ŠE
Damjan Murko: Živim v zavesti slehernega Slovenca

Kateri je najpomembnejši oz. najučinkovitejši sistem samoobrambe? Kateri je najboljši manever za mlado žensko in kateri za starejšega moškega/žensko?

Najučinkovitejši sistem samoobrambe je tisti, pri katerem statistično gledano vadeči najbolj pogosto preživijo ali se izognejo nasilja. Sistemov je precej in forumi so polni internetnih bojevnikov, ki se kregajo, kateri samoobrambni sistem je bolj učinkovit, bolj smrtonosen, ampak na koncu so to le špekulacije, kar dejansko šteje je praksa in kaj se obnese v praksi. Za uličarja je lahko najučinkovitejši sistem čisto navaden boks, ki je sicer šport in ne veščina, ampak kljub temu lahko služi svojemu namenu. Nekdo drug bo prisegal na Krav Mago, tretji na prikrito nošenje orožja ... Sam bi svoj način podajanja samoobrambe in borilnih veščin nasploh opisal kot borilni sistem za civiliste.

Kako so videti vaši tečaji samoobrambe?

Ker delam kot prevoznik gotovine in je naše delo na področju varnosti zelo razgibano, sem moral najti nek kompromis med službo, družino in poučevanjem. Tako sem v zadnjih letih poučeval v modulih, ki so trajali po osem tednov. V vsakem modulu smo se seznanjali z določenim aspektom samoobrambe, recimo kako reševati situacije na tleh, kako uporabljati improvizirana orožja, kako uporabljati udarce s koleni in komolci, kako reagirati, ko preide verbalno nasilje v fizično nasilje, uporaba kubotana (žepna palica) in še bi lahko našteval. Udeleženke so lahko tako svoja znanja sproti nadgrajevala in med seboj povezovala že obstoječa znanja. Kot rečeno gre za kompromis, ker trenutno drugače ne gre. Želel bi si spet poučevati po trikrat na teden kot nekoč, delam na tem. Sem pa vodil tudi delavnice prevencije pred nasiljem v Izolski bolnišnici, ker je bistvo pač res v prevenciji in je tu veliko manevrskega prostora. Ko stvari postanejo fizične, smo marsikaj že zamudili.

Sami se ne ukvarjate samo s samoobrambo in borilnimi veščinami, pač pa želite ljudem približati tudi veselje do gibanja. Kaj je najboljši nasvet, ki ga lahko daste ljudem in kaj najbolj pogrešate v današnji družbi?

Res je, kar pravite. Zame tukaj ne gre za ločene zadeve. Bi jedli vsak dan zrezek in krompir in to več desetletij? Verjetno ne. Sam se ukvarjam z borilnimi veščinami, borilnimi športi že od 1983 leta in če bi se striktno ukvarjal samo z bojevništvom (zrezek in krompir), bi me že zdavnaj vse minilo in nekoč sem dejansko potreboval dve nekaj let premora, ker sem bil po naravi skrajnež. Pomembno je, da se poglobimo v pot "modernega samuraja", vendar se je ta zame približala bolj neki zlati sredini, saj me je v to prisililo več kot deset zlomov kosti in neštetih poškodb. Zato je pomembno, da poleg zrezka in krompirja svoj jedilnik, oziroma gibalni vsakdanjik, popestrimo še s čim širšo paleto najrazličnejših menijev gibanj, vseeno, ali gre za sekiromet, pohodništvo, plezanje ali košarko. Nasvet, ki bi ga dal družbi, je, da je treba "migati" vsak dan in niti ne tako intenzivno, kot mnogi menijo, ampak res vsak dan, na čim bolj različne načine do zadnjega diha. Že s tem, ko se igramo z otrokom na tleh, naredimo mikro trening. Ko nesemo nakup na čisto drugi konec parkirišča, ker smo namerno tam parkirali avto, smo naredili mikro trening. Ko naredimo nekaj sklec med tem, ko se kuhajo makaroni, je to mikro trening. Cel dan je lahko na ta način prepreden z mikro treningi, kajti dandanes ima le redko kdo vsak dan uro ali dve v kosu samo za trening.

PREBERI ŠE
Luka Markus: slovenski John Travolta

Kako preživljate dneve v karanteni? Kako skrbite za svoje telo in kaj lahko naredimo že danes, da se bomo že naslednjič na ulici počutili bolj varne?

Ker delam na področju varnosti, hodim na delo, če se le da peš ali z rolerji. Dneve v karanteni po delu pa preživljam s čim večjim številom gibalnih vložkov. V 12. nadstropje v bloku, kjer stanujem, hodim peš, jutranjo kavo popijem v globokem počepu, ko berem, se pogosto raztegujem. Ne razumem ljudi, ki tarnajo, da ne morejo v gym, dojo, fitnes ali kamorkoli že, vse, kar potrebujemo sta dva kvadratna metra tal in že lahko treniramo do onemoglosti, vseeno, ali gre za borilne veščine, samoobrambo, trening za moč. Veliko časa in energije posvečam svojemu Youtube kanalu, kjer poskušam širiti moj koncept modernega samuraja, ki mora biti varen, fit in pripravljen.

Močno upam, da so nekatere optimistične vesti, ki se zdaj širijo, resnične, pa vendarle dopuščam tudi najslabši možni scenarij, da je najhujše še pred nami in da bo drugi val, ki ga napovedujejo proti koncu leta hujši od tega, kar doživljamo zdaj. Če ljudje že zdaj, ko imamo dovolj vsega za vse, med sabo obračunavajo v nakupovalnih centrih zaradi toaletnega papirja, potem zna biti pozimi situacija še veliko hujša. Želim biti pripravljen na celoten spekter dogajanja od najbolj optimističnega, do najbolj črnega. 

Bolj varni ste lahko zelo hitro. Takoj, ko stopite iz svojega stanovanja ali hiše bodite pozorni na dogajanje. Kot sem že dejal, ni treba biti paranoičen, ampak  med tem, ko hodimo, nam tudi ni treba ves čas buljiti v telefon. Še to, če imate med buljenjem v ekrane na prostem še slušalke v ušesih, ste idealna tarča za vsakega, ki vas misli napasti iz zasede ali oropati, ali oboje.  Torej? Mobi v žep, čepke iz ušes in pomagalo bo, če si kupite plinski razpršilec, ki ga nimate v avtu ali v kakšni ženski torbici, temveč v žepu na strani dominantne roke.