Delo stevardese je psihično in fizično izjemno zahtevno. Kako ohranjate kondicijo, glede na to, da ste večji del časa na poti? Kako skrbite za svoj bioritem, ki mora biti popolnoma na glavo?

Moj bioritem je praktično neobstoječ (smeh). Obstajata dve vrsti ljudi – tisti, ki gredo spat, ko so utrujeni in tisti, ki grejo v posteljo, ko je noč. Jaz spadam med slednje. Nikoli se tega popolnoma ne navadiš. Seveda si utrujen, ko prideš po 16-urnem letu sredi dneva v Los Angeles, kjer je 12 ur časovne razlike z Dubajem, pa se vseeno ''prisiliš'', da greš raziskovat mesto. Ampak si vsakič rečem, da je to pač del moje službe in da v mojem življenju ne bo več priložnosti, ko bom lahko ''zastonj potovala'' na drug konec sveta.

Delate za eno najbolj uglednih letalskih družb na svetu. Kako visoke zahteve ima vaš delodajalec? Verjetno ste morali ustrezati točno določenim fizičnim parametrom? Je delo stevardese svojevrsten modeling? Je treba paziti na linijo, videz?

Delo je predvsem fizično zelo zahtevno za telo, zato je ohranjanje dobre kondicije zelo priporočljivo. Ne zdi se mi, da bi bil to svojevrsten modeling – vsaj kar se izbora tiče. Moraš pa ohranjati visok standard, kar se tiče videza na vsakem letu. Pri izboru je s tega vidika pomembna zgolj višina. Standard je za ženske in moške enak – visok moraš biti vsaj 160 centimetrov. Poleg tega pa moraš, ko sezuješ čevlje, stopiti na prste in iztegniti roki nad glavo ter tako doseči vsaj 212 centimetrov višine.

Kakšna znanja vse potrebuje stevardesa? Kakšna usposabljanja ste morali dati skozi pred nastopom službe in koliko časa so trajala?

Pri izbiranju stevardes vsaj moja letalska družba ne gleda na to, koliko znanja imaš na področju aviacije. Sama, iskreno, o tem nisem imela pojma. Na izboru jih predvsem zanima tvoje znanje angleščine, "team work", kako se odzivaš na določene situacije, kakšne ideje imaš pri reševanju problemov itd. 

Delo stevardese ni povsem enostavno in obsega široko področje spretnosti – od zagotavljanja varnosti, strežbe, pa do vseh možnih medicinskih primerov, kjer si v prvi vrsti tudi, če kdo potrebuje oživljanje. Za učenje tega sta namenjena prva dva meseca po prihodu v Dubaj. Takrat še ne letiš, vendar pa je tvoj urnik neverjetno natrpan – ja, to lahko rečem kljub temu, da sem zaključila študij prava. Vstajaš ob četrti uri zjutraj, ob šestih se začnejo predavanja na t. i. »training collegeu«. Ta trajajo do 15.30, nato sledi učenje – izpiti si namreč sledijo vsak dan. Naučiš se osnov prvovrstne postrežbe, nuditi prvo pomoč v vseh možnih situacijah, ki se lahko pripetijo, kako pogasiti požar, kaj storiti, ko se deset tisoč metrov nad Zemljo in najbližjo porodnišnico rodi otrok, kako evakuirati letalo v devetdesetih sekundah, kako odpreti in zapreti vrata, ki so vsaj desetkrat težja, kot si sam. Kako se odzvati v primeru ugrabitve letala, kako preživeti pri ekstremnih temperaturah v primeru strmoglavljenja ali pristanka na vodi. Vse v petkah in z rdečo šminko na ustnicah.

Delo stevardese sicer zveni zelo glamurozno. Po vašem profilu na Instagramu bi marsikdo ocenil, da živite sanje mnogih. Delno verjetno že, a vemo, da ni vse zlato, kar se sveti. Ves čas se morate smehljati, biti strpni, ustrežljivi ... To ni lahko in tega ne zmore vsak, kajti najtežje je delati z ljudmi ... Kakšen izziv predvsem je delo stevardese – psihičen ali fizičen?

Oboje! Fizični napori so precej veliki za človeško telo. Tudi po zelo kratkem letu pa si lahko neverjetno utrujen – tudi psihično – če si imel zahtevnejše stranke. Hitro ugotoviš, kateri narodi imajo zelo visoke standarde pri sami postrežbi, kdo malo ''izkorišča'' dejstvo, da je na našem letu brezplačen tudi alkohol, kateri potniki so nadvse skromni in prijazni itd.  

Delo stevardese je tudi tvegano. Strmogljavljenje, terorizem in druge nevarnosti. Kako sami gledate na tveganja v vašem poslu? Ste imeli kdaj na to temo kakšne nočne more?

Sama o tem nočem preveč razmišljati. Ko si na treningih, te poskušajo pripraviti na vse mogoče scenarije – od terorističnih napadov, do strmoglavljenja na vodi, kako preživeti sredi oceana ali džungle … Takrat priznam, da je bil občutek kar malo neprijeten. Pa poslušanje vseh zgodb ljudi, ki so preživeli letalske nesreče. ''Katastrofa v zraku'' je bila ena izmed mojih najljubših oddaj na National Geographic – dokler se nisem pridružila naši letalski družbi (smeh). Mislim, da če bi kdaj sama izkusila kaj podobnega oziroma v svojo glavo zasadila res močen strah, bi službo nemudoma zapustila.

Kako je živeti v kovčku? Kako zelo pogrešate druženja s prijatelji? Družino? Prosti čas nenazadnje? Delo stevardese namreč ni zgolj delo, je način življenja. Je zelo dolga avantura. Avantura življenja.

Zamujanje trenutkov z družino in prijatelji doma v Sloveniji je zagotovo eden velikih minusov te službe. Seveda bi jih rada objela, a vse, kar lahko naredim, je, da jih pokličem po videoklicu. Prostega časa imam po mojem mnenju pravzaprav kar precej. Takrat imam rada neko rutino. Sama sem človek, ki to potrebuje. Marsikdo bi rekel, da je moje življenje mogoče dolgočasno, ko ne letim. Vendar je življenje ''v kovčku'' stresno, leteče, hitro. Zato potrebujem prosti čas, da sem sama s svojimi mislimi, da se ''sestavim'' po dolgih letih, po menjanju vseh časovnih pasov itd. Proste dneve običajno preživim zjutraj v fitnesu in popoldan na bazenu.

Veliko tečete. Počnete to iz užitka, je to odvisnost, ventil ali kaj drugega?

Lahko bi se reklo, da je tek nekakšen ventil, po drugi strani pa tudi navada, brez katere ne morem več. Ko zjutraj vstanem, je prva stvar, ki jo naredim to, da odidem v fitnes. To mi da nek zagon v dnevu in občutek, da sem nekaj naredila zase. Če mi ustreza, med tekom na tekoči stezi pogledam kakšno serijo (smeh), ali pa sem preprosto sama s svojimi mislimi. Preštudiram stvari, ki so se zgodile v prejšnjih dnevih ali pa naštudiram, kaj vse moram storiti pred naslednjim letom - kaj spakirati, kaj skuhati, kdaj moram v posteljo, da sem spočita, tudi če moram biti na letališču sredi noči, koliko časovnih pasov bom preskočila tokrat, kdaj bom poklicala družino, da se ne bom zakalkulirala pri urah razlike ... Ja, moje misli so med tekom kar precej zaposlene. Čas mine, kot bi trenil.

Kaj ima vaše domače Zagorje, česar nima Dubaj, kjer trenutno živite?

Domače ljudi, zeleno barvo, gozdove, lepe razglede, zasnežene hribe pozimi, vonj pomladi, prijetne temperature poleti, prekrasne oranžno-rdeče odtenke jeseni. Mojo družino in prijatelje. Našega kužka. Mislim, da ima vsak od nas kraj, ki mu zares lahko reče dom. Kjer se počuti, da tja spada. Ker delam za eno največjih letalskih družb na svetu, imam sama na letalske karte ogromne popuste. Na vsak dopust bi se lahko odpravila, prav zares, kamor bi mi srce poželelo – na kateri koli konec sveta. Pa se vedno vračam nazaj domov. V moje Zagorje.

V katerem letalu letite in koliko gostov morate običajno streči na svojih letih? Se vaše destinacije in ekipa, s katero na letalu delate, redno menjajo ali imate stalne zasedbe/destinacije?

Letimo z Boeingom (B777-300 ali B777-200) ali Airbusom (A380-800). Kapaciteta je odvisna od konfiguracije letala – ali imamo dva razreda (economy in business) ali pa je dodan še prvi razred. Najbolj običajen je B777-300, trirazredni. V tem primeru economy sprejme 310 potnikov, business 42 in prvi razred 8. V primeru letenja z Airbusom je stanje podobno – število potnikov je odvisno od konfiguracije. Z nakupom novih Airbusov smo obstoječim trem razredom dodali še enega – neko vmesno stopnjo med economy in business. Še vedno pa je največ letov s klasičnim trirazrednim, kjer economy sprejme 429 potnikov, business 76 in prvi razred 14. Če bi to isto letalo preuredili v enorazrednega, česar mi nimamo, ima kapacitete za več kot 800 ljudi. Ja, res je orjak.  

Tako destinacije kot tudi ekipa so vedno različne. Vsak mesec dobimo urnik za naslednjega, na njem pa lahko vidim tudi posadko, s katero bom delala. Redko se zgodi, da z isto osebo letiš večkrat.

Kako je pravzaprav videti vaš dan, teden? Koliko dni imate sploh prostih?

Tedni se med seboj razlikujejo, saj nimam stalnega urnika. Zame vikendi in prazniki ne obstajajo. Prav tako je odvisno od dolžine leta, zamenjanih časovnih pasov itd., koliko dni bom imela prostih pred oziroma po samem letu. Vse je odvisno od legalnosti – zagotovljen nam mora biti t. i. legalni počitek. To na primer pomeni, da moram pred in po letu v Združene države imeti dva dneva prosta. Poleg tega so nekateri leti dnevni, nekateri nočni. Torej, če letim ponoči, to pomeni, da bom vsaj nekaj ur popoldneva preživela v postelji in poskušala oditi na delo spočita.  

Življenje v Dubaju je nekaj povsem drugega, kot življenje kje drugje. Vsi poznamo Dubaj po številnih arhitekturnih presežkih, dragih avtomobilih, kraju, kjer se na videz cedita med in mleko, kjer se izživljajo arhitekti in inženirji. Nam lahko o tem velemestu zaupate kaj, česar še ne vemo? Morda njegovo temno plat?

Ja, Dubaj navzven izgleda lep, velik in bogat. Vse te znamenite turistične točke, dih jemajoče stolpnice, tu imaš vse, kar ti srce poželi. Turistično zelo privlačno mesto, predvsem za mlade. Ko tu živiš, pa spoznaš tudi malo bolj žalostno plat mesta. Manj turistično obiskani kotički so običajno prebivališče priseljencev in Pakistana, Indije, Filipinov … Običajno so to fizični delavci, ki za majhen denar poleti delajo tudi na 50 stopinjah. Tudi v tem bleščečem se mestu vidiš mnogo žalostnih prizorov.

O stevardesah krožijo številne zgodbice. Da morate obvladati samoobrambo, biti točno določene višine in teže, da so plačane le, ko so vrata letala zaprta, da so jih letalske družbe poslale na kozmetični tečaj?

Kot rečeno, mora biti za opravljanje službe izpolnjen pogoj višine vsaj 160 centimetrov, brez čevljev in z iztegnjenimi rokami v zrak pa doseganje 212 centimetrov. To je povsem logično, saj moraš na letalu doseči to višino, da lahko sploh opraviš vse naloge, ki so ti dane.  

Obvladanje samoobrambe ni ravno na seznamu pogojev za sprejem, se pa naučiš določenih tehnik obvladovanja osebe, če kdaj pride do situacije, ko to na letalu potrebuješ. Eno izmed osnovnih znanj na tem področju je vklenitev potnika.

Naša plača je sestavljena iz redne mesečne plače – kot v vsaki službi, je tudi naša v naprej določena – drug del pa so t. i. ure letenja. Te pa se začnejo šteti, ko se vrata letala zaprejo. Torej naša končna, skupna plača variira iz meseca v mesec in je pogojena s številom ur letenja, ki jih dotični mesec opravimo.

Zgodb o kozmetičnih tečajih še nisem slišala. Je pa res, da je zadnji korak tvojega dvomesečnega treninga tudi t. i. ''image and uniform tečaj'', kjer ti svetujejo, kakšen make up lahko uporabiš, minimalno in maksimalno količino ličil, priporočajo dobre znamke ličil, kako urediti frizuro, kakšen način pletenja las je dovoljen in podobno.

Kaj pa je najbolj pogost stereotip, ki ga slišite o stevardesah?

Saj veste – tisti stereotip o stevardesah in pilotih. No, naj vas razočaram … Te stvari, vsaj po mojih izkušnjah, ostajajo v filmih (smeh).

Zakaj menite, da je v tem poslu manj moških? Se vem ne zdi, da imajo letalske družbe seksističen pristop? Da raje zaposlujejo mlada in postavna dekleta?

Dobro vprašanje na katerega pa nimam pravega odgovora. Dvomim, da gre za seksistični pristop družb. Mogoče je to pogojeno z dejstvom, da so bile ženske v zgodovini vedno bolj usmerjene v poklice, kjer je treba ljudi posreči in zanje poskrbeti.  

Kaj je bila do zdaj najbolj nenavadna zahteva potnika?

''Ali strežete McDonalds Cheeseburger?''

Kaj pa incident, ki se je zgodil na letalu? Ste imeli kdaj težave s potniki, ki niso želeli nositi maske?

Resnejših situacij sama – trkam na les – nisem imela. To, da potniki ne želijo nositi maske, pa je v zadnjih dveh letih postala že stalnica.

Česa pri svoji službi najbolj ne marate?

Službo sama sicer obožujem. Kot že rečeno, pa je po mojem mnenju največji minus življenja stran od družine in prijateljev. Večino časa si sam. Tudi, ko prideš nazaj v Dubaj, so verjetno tvoji prijatelji na letu proti drugemu koncu sveta.  

Kako ukrepate, ko nekdo sredi leta zažene paniko, ko ne upošteva navodil letalskega osebja ali ko moti druge goste? Kaj storite, ko sami situacije ne morete več obvladati?

Reakcija je povsem odvisna od obsežnosti situacije, njene resnosti. Zagotovo pa je v vseh primerih treba o tem obvestiti tvoje nadrejene na letalu. Če je situacija zelo resna in eskalira do točke, ko ni več obvladljiva, lahko od pilota dobimo tudi odobritev, da potnika vklenemo. Ampak kot pravim, to so zelo resne situacije, ki se dogajajo redko.

Kaj je prva stvar, ki bi jo v primeru nevarnosti naredili?

V primeru resne nevarnosti, ki bi jo preživela, bi službo pustila.

Na spletu najdemo številne posnetke stevardov, ki na šaljiv način potnikom opišejo varnostne ukrepe v primeru nevarnosti. Tudi sam kdaj ta del posla tako ali drugače začinite?

Mislim, da vem, na katere posnetke se vprašanje nanaša. Pri nas varnostnih ukrepov ne opisujemo in ne kažemo sami, ampak se odvrtijo na posnetku, saj ima vsak sedež pred sabo ekran.  

Nedavno je bila stevardesa ameriške letalske družbe odpuščena, ker je na družbenem omrežju delila skrivnosti svoje službe. Tudi vi jih zagotovo imate. Je kaj, česar o vašem poslu oz. poslu v tej industriji ne smete razkriti?

Seveda. Civilna letala so bila v zadnjih desetletjih pogosto tarča teroristov. Zato morajo predvsem različni varnostni ukrepi in postopki ostati skrivnost.  

Kaj pa zasebna letala? Vas mika, da bi nekoč postali stevardesa na zasebnem letalu?

Pot do tja je kar dolga. Sama verjetno v tem poslu ne bom vztrajala toliko časa.

Kakšen turist ste? Si ogledate največje znamenitosti in poskrbite, da to delite s svetom na Instagramu ali raje občutite utrip lokacije in več časa posvetiti manj obljudenim značilnostim?

Vedno sem rada odkrivala tiste skrite kotičke držav. Ne turističnih delov. To rada počnem še danes. Sicer si ogledam večje znamenitosti v državah po svetu, vendar je moja strast zahajanje v manjše ulice, kjer vidiš pristen utrip mesta in ljudi, ki tam živijo.  

Se nekoč nameravate vrniti k pravu, ki ste ga študirali? Kaj je najbolj pomembna stvar, ki vam jo je dal ta študij in zakaj ste se odločili zanj?

Da. Prišel bo dan, ko se bom vrnila v pravo. V moj študij je bilo vloženih ogromno ur truda in to bi rada tudi unovčila. Že kot otrok sem bila pridna v osnovni šoli. Ker sem trenirala smučanje, je bilo treba moj urnik že od otroških let dodobra naštudirati v naprej, da se je vse izšlo s šolo in treningi. Šola je bila sicer vedno na prvem mestu. Vse to mi je v podzavesti ostalo do študija, kjer pa se je moja organiziranost samo še stopnjevala. Študij me je torej naučil učinkovito razporediti moj čas. Hkrati pa mi je dal vedeti, da nikoli ne smeš obupati! Ne gre vedno zlahka, ni vsaka ocena lepa, niti ni vsaka pozitivna. In to je normalno. Glavno je, da si se sposoben spraviti nazaj za knjige in poskusiti znova. Vse zmoreš, če se tako odločiš.

Je delo stevardese izpolnilo vaša pričakovanja?

Pričakovanj pred selitvijo nisem imela velikih. Oziroma lahko rečem, da nisem upala preveč pričakovati, da ne bi bila na koncu razočarana. Saj veste, upaj na najboljše, pripravi se na najslabše. Vsi ti luksuzni hoteli in samopostrežni zajtrki. Razgled iz hotela v Kuala Lumpurju. ''Mango sticky rice'' v hotelu v Bangkoku. Hotel na Times Squaru v New Yorku. Balkon z razgledom na palme in plažo na Mauritiusu in Sejšelih. Poletje januarja v Avstraliji. Sončni vzhodi iz hribov nad Cape Townom v Južnoafriški republiki. Safari v Zimbabveju. Postrežba v Bangladešu ...

Služba ti hkrati da občutek, da pripadaš določeni skupini. Med kabinskim osebjem se splete posebna vez. Kljub temu, da na vsakem letu letiš z drugo posadko, veš, da so to edine osebe, na katere se lahko zaneseš, če se izgubiš v zapletenem sistemu podzemnih železnic in vlakov v Seulu. Življenje, kot ga ne poznajo drugi. Nikoli ne rečemo ''grem na Maldive''. Rečeš ''imam Maldive''. Lete si lahko tudi menjamo, vse dokler je znotraj legalnega počitka – ''Kdo hoče Frankfurt? Potrebujem Stockholm!''. Kot da je svet naš. Če danes pogledam nazaj, mi je ta služba dala veliko več, kot sem sploh upala pomisliti.

Prepotovali ste velik del sveta. Katere destinacije so še na vašem seznamu želja?

Kot sem že omenila, je moja glavna destinacija za dopust Slovenija, Zagorje. To je moj dom, kamor se vedno najraje vračam. Drugače pa sem si vedno želela na primer na Islandijo. Ali pa vsaj na zelo severni del Evrope, da bi videla Severni sij. Ta želja se mi je deloma uresničila, saj sem na letu iz Seattla proti Dubaju na kamero ujela nekaj neverjetnih trenutkov. Severni sij sem namreč videla iz pilotske kabine. Želja po obisku Islandije kljub temu še vedno obstaja.

Poleg tega si želim videti Novo Zelandijo, kamor sicer letimo, ampak me tja še niso poslali. Tudi Japonska je na seznamu. Tam sem sicer že bila, vendar v času pandemije, ko nam žal ni bilo dovoljeno oditi iz hotela. Ampak sem si zadala cilj, da poskusim tisti pravi, original japonski suši! Potem so tu še destinacije, kot so Nepal, Kostarika, Peru in Machu Picchu. Kolegica me je pred kratkim navdušila nad gorilla trekkingom v Ugandi, ko mi je kazala slike svoje izkušnje nedolgo nazaj. Pa tista prava centralna Afrika ... Oh, preveč imam vseh idej (smeh).