Za začetek naj kar parafraziramo vašo skladbo: ste v redu? Se vam je že uspelo naspati, nasanjati?

Super sem! Sicer ne spim kaj dosti, sanjam pa ves čas (smeh).

V današnjih časih je dobro biti multipraktik in vi to vsekakor ste. Igrate več inštrumentov, ste plesalka, koreografinja ter avtorica besedil in glasbe. Zato bo lažje vprašati, česa ne obvladate, pa bi nekoč radi.

Stvar, ki je res ne obvladam, so vse igre z žogo. Žoga ni del mojega telesa in je ne znam kontrolirati, pa če bi mi šlo za življenje. Ampak mislim, da bom za zdaj preživela tudi brez te sposobnosti (smeh). Sicer pa bi nekoč rada poleg japonščine, ki jo študiram, obvladala tudi korejščino, ki jo študira moja super "cimra".

Ko ravno omenjate japonščino – kako težek je ta, za nas precej eksotičen jezik? Kdaj ste se zaljubili vanj in kako nameravate v prihodnosti izkoristiti to, med Slovenci precej redko znanje?

V japonščino sem se pravzaprav zaljubila šele v četrtem letniku srednje šole. Moja odločitev, da postanem študentka japonologije, je bila tako nenadna, da mi nekaj tednov nihče ni verjel (smeh). A jaz sem mislila resno, pravzaprav je bila japonologija prva in edina izbira, ki sem jo navedla v prijavnici, in resnično nisem razočarana. Slovnica sicer ni težka, je pa japonska logika oz. način izražanja povsem drugačen od slovenskega. O pisavi sploh ne bom začela, ker imajo več kot 2000 črk oz. znakov, ampak meni se zdi učenje japonske pisave zelo zabavno. Svoje znanje japonskega jezika bom uporabljala pri pisanju pesmi, sicer pa bi z veseljem služila kot vmesni člen pri japonsko-slovenski komunikaciji, bodisi v Sloveniji ali na Japonskem. Bom videla, kaj bo – znanje tujih jezikov je uporabno in ni me strah, da ga ne bi znala izkoristiti.

Kljub mladosti ste poželi že kar nekaj uspeha na glasbeni sceni. V žep ste pospravili zmago na Novi sceni mednarodnega festivala FeNS 2019, za vami je uspešen nastop na Emi Freš. Vemo, da je nastop na Evroviziji vaša velika želja. Kaj pa sicer? Kaj želite, da bi se o Stelli pisalo čez pet, deset let?

Upam, da bo pisalo, da veselo pojem in plešem, kjer koli že sem. Upam, da bom uživala ob ustvarjanju glasbe, potovala naokoli in pela v različnih jezikih. Ali pa tudi ne. Nimam strogo začrtanega plana oziroma imam v glavi veliko raznolikih scenarijev. Mogoče bom pa na Japonskem prodajala maline (smeh).

Medtem ko večina slovenskih glasbenikov snema skladbe v angleščini, ste jo sami posneli v japonščini. Vas kaj mika tudi japonski trg? Verjetno bi bili kot Slovenka, ki tekoče govori japonsko, zanj precej zanimivi.

Če pridem – ne, ko pridem do točke, ko bom lahko tekoče govorila japonsko, bom seveda izredno vesela. Priznati moram, da se mi zdi japonski glasbeni trg precej interesanten. Strinjam se, da bi se najbrž veliko ljudem zdelo zanimivo, da sem tujka, ki govori in piše pesmi v japonščini. Po drugi strani pa ne bom japonščine nikoli obvladala tako dobro, kot obvladam svoj materni jezik oziroma kot japonščino obvlada japonski izvajalec. Včasih se mi zdi, da bi raje do konca ostala na slovenski sceni, ampak kolikor se poznam, bi najbrž takoj zagrabila priložnost, da se pokažem na Japonskem, če bi jo dobila. Zavedam se, da Japonska ne bo prišla k meni, temveč bom morala sama oditi tja in si utreti pot. Mogoče se kdaj odločim in poiščem svojo priložnost, a za zdaj ostajam doma.

Lahko v bodoče pričakujemo še več skladb v tem jeziku? 

Definitivno! Najbrž bo na vsakem albumu vsaj ena japonska pesem. Obožujem ta jezik.

Kaj sicer ima japonski jezik, česar slovenščina in angleščina nimata?

2000 črk (smeh). Pa tudi ogromno besed. Ne pravim, da je japonski besedni zaklad bogatejši od slovenskega ali angleškega, ker niti nisem dovolj poučena, da bi lahko to trdila. Japonske besede in izrazi so preprosto drugačni od slovenskih. Obstajajo slovenske fraze, ki se jih ne da popolnoma prevesti v japonščino, in seveda tudi obratno. Gre za nianse, občutke. Še ena stvar, ki je pri japonščini zanimiva, je to, da ima njena izgovorjava določen ritem. Vsak zlog predstavlja eno ritmično enoto, posamezen glas se lahko tudi podaljša čez dve enoti, lahko pa je med zlogi pavza. V slovenščini ni pomembno, ali določen glas v besedi malo podaljšaš, v japonščini pa lahko podaljšanje zloga popolnoma spremeni pomen besede.

V videospotu za skladbo Ta neki neki se vam je izpolnila velika želja, saj ste posneli borbeno sceno. Od kod ta precej nenavadna želja?

Pravzaprav sva s "cimro" pregledali ogromno korejskih dram, v katerih je bilo veliko odlično koreografiranih, izvedenih in posnetih borbenih scen. Moje misli so bile: "Jaz bi tudi!" (smeh)

Čeprav glasbeni albumi v fizični obliki v digitalnih časih postajajo bolj kot ne relikt, ostajajo relevantni, saj niso le odraz resnosti avtorja, ampak tudi sklenejo ustvarjalni krog v določenem obdobju ustvarjanja in tako "ustekleničijo" duh nekega časa. Kaj je tisto, zaradi česar je vaš album drugačen od drugih, in kdo se bo v vaši glasbi našel?

Ne bi govorila o drugačnosti, ker se mi zdi, da je vsak izvajalec oz. vsak človek, če smo že pri tem, drugačen od drugih. Moj album je moj, tvoj album je tvoj. V svojem sem povedala, kar mi je ležalo na srcu, in v mojih pesmih se bo našel vsak, ki ga bodo ta čustva dosegla. Joj, kako osladno sem to povedala (smeh). Ampak je res – najsrečnejša sem, ko se nekdo poistoveti z mojimi besedili. Ko od nekoga slišim: »Kako lepo besedilo,« ali »Ojoj, to sem jaz.« Sama sreča me je tudi, kadar je komu všeč moja japonska pesem. Sicer mi vedno vsi rečejo, da ne razumejo ničesar, ampak da je preprosto tako lepa. To pomeni, da mi je uspelo že z interpretacijo in glasbeno spremljavo izraziti svoja čustva. To je zame to; tudi jaz namreč najraje poslušam glasbo, ki se me dotakne. A da ne bo pomote – uživam tudi v dobrem ritmu in basih, na glas jih navijem v avtu na izletu,  zraven pa se deremo, dokler nam ne odpovedo glasilke (smeh).

Kdo je Stella oz. Špela Jezovšek, ko "ugasnejo" luči?

Ko se ugasnejo luči, gre Špela spat (smeh).

Glasbena scene je precej zasičena z mladimi. Kaj je tisto, kar te kot glasbenico loči od ostalih?

Dejstvo, da sem jaz jaz in da je nekdo drug nekdo drug. Jaz ustvarjam svojo glasbo, nekdo drug spet svojo, vse je relativno in vse je subjektivno. Aja, mogoče si upam reči, da se od ostalih razlikuje moja japonska pesem; teh na slovenski sceni ni veliko, če sem nazadnje prav preverila (smeh). Med moje specifike sicer sodi tudi marimba – ne vem, ali je kdo opazil, a pojavlja se v veliko pesmih. Za zdaj je to le elektronski vzorec zvoka marimbe, z veseljem pa bi kdaj posnela tudi pravo marimbo. Obožujem tudi snemanje pomožnih vokalov. Velikokrat jih je toliko, da bi potrebovala cel zbor Špel, da bi zadevo lahko izvedla v živo (smeh).

Tudi sam od nekdaj rad fotografiram oblake. Imajo prav poseben čar, ki ga je težko ubesediti. Imajo "ta neki neki". Zakaj pa vas tako fascinirajo?

Tako je, popolnoma se strinjam s to izjavo. Če ima kaj na svetu »ta neki neki«, potem so to oblaki. Tako so puhasti, a kljub temu jih ne bi mogel prijeti, tudi če bi jih dosegel. Tako so beli, ko je sončno, a tako so črni, ko grmi. Tako so mavrični, ko zahaja sonce, tako goreče rdeči, a nikjer ogenj ne gori. No, že pišem pesem, celo rima se (smeh).

Kako zelo težko je uspeti na slovenski glasbeni sceni? Talent in dobra glasba pogosto nista dovolj za uspeh. Kako velik izziv je prodreti pri nas? Biti slišan? Še posebej težko mora biti to v času, ko je pandemija covida-19 situacijo še dodatno poslabšala, čeprav si boste sami to obdobje verjetno zapomnili predvsem po svojem prvem glasbenem "otročičku". 

Vsekakor ni lahko, ampak se mi zdi, da mi za zdaj kar dobro gre. Raje imam počasi rastoč uspeh, za katerega sem trdo delala, kot pa da bi zaslovela čez noč in poniknila čez nekaj dni.

Kot umetnici po duši vam po glavi verjetno nenehno rojijo ideje. Navdih lahko najbrž najdete kjer koli in v čemer koli. Dokaz za to je aktualna skladba, v kateri ste ljubezensko zgodbo povezali z besedami menedžerja. Od kod sicer primarno črpate navdih za svoje skladbe in kaj najraje počnete, ko ne plešete ali ustvarjate glasbe?

Primarno črpam navdih iz sebe. Predvsem so moje pesmi moj način soočanja z lastnimi čustvi, še posebej kadar so ta negativna ali pa bi jih zaradi katerega koli razloga rada spravila iz sebe. Kadar ne plešem, pojem ali ustvarjam, najraje objemam svoje prijatelje (oz. v trenutnih pogojih svojo družino ali pa "cimro"). Prav tako rada "čoham" naše hišne ljubljenčke, tri mačke in psa.

Kako pa ste se znašli na romunskem X Factorju?

Šla sem v Romunijo, sodelovala sem na pevskem festivalu in povabili so me na X Factor. Razmišljala sem, kaj naj naredim, na koncu pa sem se odločila, da nimam česa izgubiti. Izkazalo se je, da sem imela prav. Izgubila nisem prav ničesar, zabavala pa sem se zelo!

Imate na zalogi kakšno zabavno anekdoto s svojih nastopov, morda s snemanj?

Na X Factorju smo morali tako dolgo čakati na vrsto, da sem v svoji prelepi obleki, z umetelno frizuro in obrazom, prekritim z ličili, sladko zaspala na stopnicah v zaodrju (smeh). Kot že rečeno –  če ugasneš luči, zaspim. Tudi če ne ugasneš luči, zaspim (smeh).

Za konec pa nam še zaupajte, kdaj ste zadnjič nekaj naredili prvič in česa ste se v času pandemije covida-19 lotili, pa se morda nikoli ne bi, če ne bi nastopila ta svetovna zdravstvena kriza.

Odkar so nas "zaprli" in nam onemogočili tudi skupne plesne vaje, sem bila primorana najti drug način, da iz sebe spravim vso fizično energijo, ki bi jo sicer "razplesala". Sicer imamo plesne vaje po Zoomu, a to ni niti približno enako kot v živo. Zato sem začela hoditi na sprehode, ki sčasoma postajajo vedno daljši. Najraje se izgubim v gozdu in potem naslednje tri ure iščem pot domov. Začela sem tudi teči, česar prej sploh nisem marala. Po pravici povedano –  če ne bi imela v ušesih glasbe, zaradi katere se počutim kot lik iz akcijskega filma, verjetno še zdaj ne bi imela veselja do teka. Nenazadnje pa sem prvič izdala album!