O posledicah svetovne zdravstvene krize na vrhunske športnike smo se pogovarjali s športnim psihologom Blažem Zagorcem.

Znašli smo se v situaciji, ki je nam je vsem tuja. Svet in z njim profesionalni šport se je ustavil. Praktično noben vrhunski športnik te dni ne more polnokrvno trenirati, pa naj bo to Roger Federer, Primož Roglič ali Luka Dončić. Kot pravi Ilka Štuhec, je edina pozitivna stvar, da s(m)o vsi na istem ... Kako vi gledate na vse skupaj z vidika profesionalnih športnikov?

Tako kot vsi ostali so tudi profesionalni športniki čez noč ostali brez dela in predvsem brez svoje vsakodnevne rutine. So pa med športniki velike razlike. Nekaterim je bila namreč sezona prekinjena tik pred koncem in tako sprememba ni velika, drugim pa bo praktično celotna sezona odpadla, kar je kar velik udarec. So pa profesionalni športniki načeloma vajeni stresa in nepredvidljivosti, zato v večini gotovo imajo določene strategije, ki jim tudi v tej situaciji pomagajo, da se z njo uspešno spopadajo. So pa viri stresa, ki jih ta situacija prinaša, enako kot v splošno situaciji, različni – nekateri se morajo, kot že omenjeno, spopasti z izgubljeno sezono, nekateri bodo imeli zaskrbljenost zaradi finančne preskrbljenosti. V športu so seveda med športi, kar se tega tiče, ogromne razlike in tisti, ki so bili zelo dobro plačani, tudi znižanje za njih ne bo življenjsko ogrožajoče, za marsikatere druge pa to ne velja. Nekateri bodo v stresu zaradi manj jasne karierne perspektive ipd. Potrebno pa je omeniti še nekaj, in sicer je to zagotovo obdobje, ki prinaša tudi priložnost – marsikdo lahko napram drugim v tem času nekaj nadoknadi, in to velja tako za posameznike kot klube. Pridobili bodo tisti, ki se bodo s tem znali spopasti in ta izziv obrnili v svojo korist.

Zdravje in varnost ljudi sta na prvem mestu, pa vendar, profesionalnim športnikom biološka ura teče hitreje in so jim v poslu leta šteta dvojno, zato skrbi toliko večje. Lewis Hamilton, že omenjeni Federer, pa LeBron James, vsi ti in še mnogi drugi se počasi poslavljajo in časa za nove lovorike ni več na pretek. Kako se sprijazniti s situacijo, v kateri pa so povsem nemočni?

Profesionalni športniki se v večini dobro spoprijemajo s situacijo, saj je prilagodljivost ena izmed najbolj pomembnih lastnosti v vrhunskem športu. Tisti športniki, ki so že proti koncu kariere, imajo le zaradi te specifike več težav kot tisti, ki so sredi kariere. Dejansko je tako, da se bodo tako kot marsikdo drug morali s situacijo sprijazniti in poiskati najboljše rešitve – za marsikoga to morda pomeni, da bo kariero podaljšal, marsikdo pa jo bo morda celo prej zaključil. Če pa pogledamo celostno, je njim morda lažje, saj so že prepoznani in bodo ''delo'' – če bodo želeli – imeli tudi, ko bo krize konec. Po tej strani bo težje tistim, ki se na vrhunski nivo šele prebijajo.

Zdaj je verjetno čas, ko športnik športnega psihologa potrebuje bolj kot kdajkoli prej. Kako lahko vi te dni pomagate športnikom?

To drži le delno. Športniki so različni in tudi z nami športnimi psihologi sodelujejo iz različnih razlogov. Marsikdo v tem trenutku športnega psihologa niti ne potrebuje, saj ni ne treningov in ne tekmovanj in možnosti napredka, kjer je običajni fokus dela na psihološki pripravi. Športniki so seveda tudi vajeni dela pod različnimi pogoji in za veliko športnikov ta situacija vsaj v tej fazi ni pretirano frustrirajoča. Preprosto čakajo, da bodo ukrepi zaključeni. So pa skupine športnikov, za katere to ne velja in seveda tudi zdaj potrebujejo našo podporo, nekateri pa jo bodo potrebovali v drugi fazi, ko se bo potrebno soočiti s spremenjenimi okoliščinami tekmovanj, treningov, pogodb itd. V te skupine spadajo v prvi vrsti športniki, ki so morda z olimpijskimi igrami želeli zaključiti kariero, tisti, ki so nagnjeni k večji zaskrbljenosti, tisti, ki so bili v življenjski formi, pa tega ne bodo mogli unovčiti, pa tisti, ki se bodo znašli v težavah zaradi manjšega financiranja in tisti, ki bodo morali cilje popolnoma prilagoditi. Kar nekaj stresa bo po vsej verjetnosti v drugi fazi prineslo tudi soočanje s padci forme, do katerih je zaradi odsotnosti treningov gotovo prišlo. Pri vseh teh težavah že in še bomo v naslednjih mesecih športni psihologi pomagali svojim športnikom.

Izolacija bo imela velike posledice na fizično pripravljenost številnih športnikov. Ti zdaj po najboljšh močeh vzdržujejo formo – mnogi, kakor vedo in znajo. A ko bo svet in z njim šport ponovno zagnal kolesje ... Je pravično, da se takoj začno tekmovanja oz. nadaljujejo lige? V času karantene namreč nimajo vsi enakovrednih pogojev za trening. Ronaldo morda trenira na stadionu, a nek drug nogometaš pravega stika z žogo nima ...

Večina športnikov, profesionalnih pa tudi mladih v teh dneh trenira po programih svojih trenerjev. Koliko treninga lahko izvedejo, je tako najbolj odvisno od športne panoge, zagnanosti kondicijskih trenerjev in zagnanosti športnikov samih. V večini športnih panog to seveda pomeni le trening telesne priprave. Način kontrole in intenzitete je seveda različen, gotovo pa je, da bodo bolj samodisciplinirani športniki v tej krizi pridobili.

Nadaljevanje tekmovanj morda po mojem mnenju v osnovi niti ni toliko stvar pravičnosti, kot je najprej stvar skrbi pred poškodbami. Šport, še posebej vrhunski, zahteva športnika na meji zmogljivosti in ko telo ni dovolj pripravljeno, lahko pride do težav in posledično poškodb. Da bodo imeli klubi in športniki dovolj časa, da se pripravijo do te mere, da bo ta pogoj izpolnjen, je tako najbolj nujno. Športniki v različnih državah bodo s treningom pričeli v različnem obdobju in že iz vidika priprave bo potrebno pri določanju začetkov tekmovanj to upoštevati. Močno si želim, da bodo vse organizacije načrtovanje tekmovanj prilagodile tudi temu in se tega lotile premišljeno. Pred velikim izzivom bodo tudi trenerji. Že z upoštevanjem tega bomo prišli do tega, da bodo tudi pogoji pravičnosti vsaj do neke mere izpolnjeni.

Kako pa vse skupaj vpliva na psiho športnika, ki je eden od gradnikov uspeha? Športniki živijo za tekme, za dvoboje in občutek negotovosti okoli pandemije in njenega trajanja zagotovo povzroča določene skrbi in frustracije, čeravno so športniki vajeni stresa in sprememb. Kadar človek nima odgovora in 'preveč časa' za razmišljanje, se lahko začenjajo pojavljati temne misli, tesnoba, kar lahko vodi v pojav depresije, občutek, da je bilo vse zaman. Kaj je najboljša obramba pred tem oz. kako to preprečiti?

Športniki tu niso nič kaj drugačni od preostalih ljudi. Tudi oni so v tej situaciji lahko zaskrbljeni in jih je strah. Kljub vsemu ponavljam, da imajo športniki zaradi narave svojega poklica razvite določene strategije spoprijemanja z nepredvidljivimi situaciji in je to za njih zagotovo varovalni dejavnik. Tistim, ki bodo imeli več težav s tem, bomo seveda pomagali, da to premagajo. Osnova je seveda upoštevanje splošnih smernic za varovanje našega duševnega zdravja v tem času, ki so npr. objavljene tudi na NIJZ.

Je bojazen, da pri športnikih zaradi pomanjkanja tekmovanj pride do padca motivacije?

Da, sploh v tej prvi fazi je marsikomu motivacija upadla, saj ni tistega, kar jih sicer običajno motivira – torej tekmovanj. Marsikdo lahko v prvi fazi to kompenzira z notranjo motivacijo in upanjem na bližnja tekmovanja, a bomo po preteklem mesecu počasi v fazi, ko bo tudi ta efekt lahko popustil in bodo imeli večje težave predvsem športniki iz športov, kjer počasi postaja jasno, da njihove sezone ''sploh ne bo''. Predvsem marsikateri zimski športniki, ki se bodo pričeli pripravljati na novo sezono, pa s tem ne bi smeli imeti težav. Športniki, ki imajo že običajno težave z motivacijo, pa imajo in bodo imeli s pomanjkanjem nadzora treninga seveda velike težave in za pričakovati je verjetno tudi kar nekaj osipa pri mladih, tistih, ki so morda že bili na meji, da bi opustili športno aktivnost in so zdaj popolnoma padli iz rutine, ki je velikokrat zadnji gradnik motivacije.

Šport so močna čustva, strast. Mnogi profesionalni športniki si tekmovanj ne znajo predstavljati brez gledalcev, brez občinstva – LeBron James je nedavno dejal, da noče slišati za tekme brez gledalcev, saj da igra zanje, čeprav se je naposled najedel zarečenega kruha in dopustil to možnost. Verjetno bo prav to najhitrejši način, da se šport vrne ''med žive''. Bi bilo treba po vašem mnenju počakati, da se situacija toliko umiri, da se s športom vrnejo tudi gledalci, ali je prav, da se nadaljuje takoj, ko je to mogoče, čeravno brez njih?

Zadnje tekme, ki so bile odigrane pred praznimi tribunami, so nam pokazale, kako pomembni so navijači. Brez vzdušja so bile te tekme bolj podobne treningom in jih je bilo na nek način čudno spremljati. Podobne občutke so imeli tudi športniki, ki so vajeni igrati pred polnimi tribunami. A treba je upoštevati, da je tudi že prej večina gledalcev tekme gledala po TV, v živo si jih je ogledal le majhen delež. Seveda bo ob tekmah brez gledalcev tako nekaj tiste prave atmosfere izgubljene, a če govorimo, da se šport igra zaradi gledalcev in so le-ti pred TV, tega v bistvu nismo izgubili. Prav tako bi bile finančne posledice za šport še precej večje, če bi se čakalo tako dolgo, da bi bili gledalci spet lahko na stadionih in v dvoranah, tako da gotovo podpiram začetke v prilagojeni obliki. Športne organizacije bodo imele že s tem obilico težav, saj so marsikateri športniki odšli domov in se bodo mogli zdaj vrniti, biti še nekaj časa v karanteni ipd. V tem kontekstu je seveda najbolj nejasno, kako bo to izvedljivo v individualnih športih, kjer si je trenutno nemogoče predstavljati, da bi lahko na hitro v eni državi zbrali tekmovalce s celega sveta. Te športne panoge čaka največji izziv. V marsikaterem športu bodo gotovo vsaj začasno državna tekmovanja dobila veliko večjo težo, kot so jo imela trenutno. To je spet lahko priložnost saj bodo ljudje, ob medijski pokritosti, lahko spoznali večje število domačih športnikov, ki jih sicer na mednarodnem nivoju ne morejo videti in spremljati.