Špela Koželj: ''Ko si enkrat na drugi strani svojih sanj in gledaš samega sebe v preteklosti, bi se najrajši objel''

Kdaj si začela potovati po tujini?

Pri 18 letih, ko sem prvič potovala v Amsterdam, sem ugotovila, da bodo potovanja postala moja prioriteta. Po enoletni študijski izmenjavi v Južni Koreji sem prepotovala velik del Azije, Filipine in Vietnam. Po Indoneziji sem začela potovati lani februarja in od takrat naprej vem, da bo velik del moje življenjske poti potekal v tujini. 

Kako si se preživljala med potovanji?

Na začetku s pomočjo prihrankov, nato pa sem nekaj časa pisala prispevke za različna slovenska podjetja, kar se mi zdi izjemna služba za freelancerje, saj omogoča svobodnejši delavnik, ki je popotniku bliže. Trenutno se preživljam z izdelovanjem nakita. 

Zakaj tako ljubiš potovanja?

Obstaja rek, ki pravi, da bi imeli ljudje korenine namesto nog, če bi nam bilo namenjeno živeti na enem mestu. Resnično čutim, kako zelo me privlačijo tuji kraji, ljudje in njihovi običaji. Ne predstavljam si, da bi nekje "pognala korenine". 

Bi lahko naštela nekaj destinacij, na katere si se odpravila?

Prepotovala sem večino jugovzhodne Azije, Bali in Lombok, Tajsko, Vietnam in Južno Korejo, katere kultura mi je bila najzanimivejša. Zelo všeč so mi bili Kanarski otoki in portugalski otok Madeira, pa tudi potovanje po Maroku je bilo izjemno, a najrajši se spominjam Filipinov.

Katera izmed njih te je najbolj zaznamovala?

Na Filipinih sem bila obkrožena z ljudmi, v družbi katerih sem popolnoma zacvetela. Bila sem točno to, kar sem, ne da bi se bala njihovih odzivov. Ni me bilo strah govoriti svoje resnice. Bila sem nora. Od takrat naprej globoko v sebi čutim, da sledim poti, ki me vodi. 

Kaj opisuješ z besedo "nora"?

Nora sem takrat, ko sem brez zadržkov, ko poslušam svoje srce, sebe in svoje želje. Zaradi študija v Južni Koreji sem ostala popolnoma brez denarja in se morala vrniti domov, drugače bi zagotovo ostala na Filipinih. Tam sem bila nora zaradi mnogih neprespanih noči. Kres, zvezde, globoki pogovori in pristne povezave med ljudmi.

Kaj pa te je na potovanjih najbolj prizemljilo?

Mislim, da surfanje, čeprav je vodni šport in nima zveze s hojo po travi brez čevljev. Dalo mi je rutino. Eno leto sem bila pripravljena preživeti v majhni ribiški vasici, kjer ni bilo večje stimulacije od izdelave nakita in deskanja. Do tega športa čutim tako veliko ljubezen, da sem se vsako jutro zbujala ob peti uri in deskala do desete. Razvila pa sem tudi druge rutine, ki so tesno povezane s surfanjem. Joga in meditacija sta me prizemljili, umirili in oblikovali v osebo, ki resnično zna biti sama s seboj. 

Kaj pa te je najbolj prizadelo?

Včasih zelo boli, ko se stvari končajo. Vem, da nič ne traja večno, a si včasih resnično želim, da bi. Preden sem se posvetila osebni rasti in svojim travmam ter se začela zavedati, da sem sama sebi dovolj in svoja prva ljubezen, se je ta primanjkljaj odražal tako, da sem se prehitro navezala na ljudi. Slovo je bilo izredno boleče. Danes pa vem, da je bil to odziv ranjene Špele, majhne deklice, ki prebiva v meni. Sedaj mi je veliko lažje živeti v trenutku, in ko mine ... let it go.

Katero jed najbolj pogrešaš med potovanji in katere si najprej zaželiš, ko se vrneš domov? 

Babico prosim za ričet – ona mu pravi ''ješprenj'' – saj sem ugotovila, kako zelo ga imam rada. Z veseljem mi ga skuha in to naravnost obožujem. Pogrešam tudi sirove štruklje in juhice. V Koreji na primer nimajo navade jesti zelenjave in sadja. Vse to je tam izredno drago – jabolko na primer stane pet evrov, glava solate pa kar deset. Južna Koreja ima okrog 50 milijonov prebivalcev na izredno majhni površini, zato je treba vse uvažati. Ko sem se vrnila domov, sem res hrepenela po zeleni solati. 

Objem katere osebe ali bitja te najbolj pomiri?

Mojega fanta Joeyja. Eden izmed mojih najljubših krajev na svetu je njegov objem. Rečem mu my spot. 

Kako sta se spoznala?

Spoznala sva se lani na trekingu v Mjanmaru. Takoj sem opazila njegov obraz in se zavedela njegove bližine. Po kratkem pogovoru sva se precej hitro zapletla, a sva šla nato vsak svojo pot. Zanimivo je, da sva bila oba namenjena v Indonezijo, čeprav to ni v navadi. Po dveh tednih pa zaradi korone nisva smela zapustiti hotela, zato sva takoj začela živeti skupaj. Ni nama bilo hudega, saj sva bivala v štirinadstropni vili na velikanski parceli ob reki, obkroženi z zelenjem in travnatimi površinami. Tam sva ostala prečudovite tri mesece.

Kje pa po navadi prebivaš, ko potuješ?

Na Lomboku sva najela hiško z majhnim travnikom, ki je postala najin dom. Neverjetno pogrešam to hiško. 

Bi lahko rekla, da je izdelovanje nakita tvoj način meditacije?

Ja, definitivno. Preveč sem živahna, da bi se lahko vsak dan posvetila meditaciji. Izdelava nakita je proces, s katerim se vrnem k sebi. Za svoj mir pa zagotovo potrebujem surfanje. Trenutno je to moj način povezovanja s planetom. Povsod je lepo, ampak surfati je najlepše. Mislim, da je to moj način meditacije. Ljudje smo odvisni od stvari, ki nas delajo prisotne. Več ko sem online, bolj potrebujem pobeg v naravo. Nazaj me kličejo osnovne stvari: ustvarjanje s kamni, lovljenje valov, opazovanje horizonta in povezanost z naravo. 

Valovi prihajajo v pulzih. To imenujemo “set”. Najprej pridejo veliki, potem spet manjši. Včasih sem se bala velikih valov, zdaj pa neustrašno opazujem horizont in komaj čakam, da pride tisti pravi. Takrat ne obstaja nič drugega. 

Se ti zdi, da bo kdaj prišel čas, ko se boš naveličala kristalov in izdelovanja nakita?

Vem, da bo prišel ta čas. Sama si dostikrat postavim to vprašanje. Sem oseba, ki ne bi zmogla vse življenje nositi samo enega obraza, saj me zanima veliko stvari. Zase imam mnogo vizij, med drugim bi rada postala tudi učiteljica joge. V Indoneziji sem že kupila zemljo, kjer bi enkrat rada postavila hiško za umik, ampak se tega trenutno ne dotikam. Zavedam se, da bo enkrat prišel dan, ko se bom poslovila od te umetnosti, ampak še ni na obzorju, ker je še toliko stvari, ki jih želim narediti, ustvariti in doseči, preden se lahko zares poslovim. 

Kako bi definirala uspeh? Kdaj bi lahko zase rekla, da si uspešna?

Zase lahko to rečem že danes. Pomembno je, da živiš življenje, kakor si si zamislil. 

Uspeh je, ko najdem srečo v majhnih trenutkih, se zjutraj zbudim z nasmehom na obrazu in počnem to, kar me zares veseli. 

Kako bi definirala bogastvo?

Bogastvo je to, kar je v nas samih. Sposobnost ceniti stvari. Ustvariti nekaj lepega iz nič. Bogastvo vidim v čudovitem sončnem vzhodu, pa tudi v hrani, družini, ljubečem partnerju, svoji sestri in ljudeh, ki mi stojijo ob strani. Veliko mi pomenijo globoki pogovori. Morda je s finančnega vidika bogastvo v tem, da si lahko privoščimo stvari, ki so nam pomembne. V mojem primeru so to potovanja, a ne potrebujem dragih hotelov, obilnih zajtrkov in petih zvezdic, da bi se počutila srečno. Zares me razveseli izlet na klif ob sončnem zahodu, ko na tla položiš deko, poješ piknik, nazdraviš z vinom in se razveseliš ob lepi glasbi. To zares napolni moje srce. 

Od kod ljubezen do kristalov?

Nanje sem vedno gledala kot na nekaj nebeškega in verjela, da nosijo veliko moč, saj so kot orodje, s katerim lahko dosežemo nekaj več. Ko sem v rokah prvič držala roževec, še nisem vedela veliko o kristalih, a sem takoj razumela njegovo sporočilo. Je kamen za odpiranje srca, ljubezen in prijaznost do sebe ter razumevanje drugih. Zelo dolgo sem ga nosila, a se je odlomil približno v istem času, ko sem samo sebe začela bolj spoštovati. 

Katerega pa nosiš okrog vratu?

Ametist. Vsak dan ga nosim, čeprav to nikoli ni bil moj kamen. Ni bil med mojimi najljubšimi, a mi je nekako padel v oko. Odločila sem se, da ga bom nosila, ko pa sem kasneje preverila, kakšen je v resnici njegov namen, sem ugotovila, da je bil točno to, kar sem potrebovala v življenju. Ametist pomaga pri umirjanju jeze ter odganjanju iritacije in strahu. Z njegovo pomočjo lahko postaneš resnično pomirjen sam s seboj in v življenju nasploh. 

Kdaj je prišel trenutek, ko si spoznala, da imaš moč ustvariti lastno znamko?

Čutila sem, da moja ljubezen do izdelovanja nakita ne bi smela biti le moj hobi, temveč bi morali moje kreacije nositi tudi drugi. Spoznala sem, da je moje poslanstvo širiti svoje znanje in nakit pokazati tudi morebitnim kupcem. Nisem imela druge izbire, kakor da ustvarim svojo znamko in verjamem, da mi bo s trudom uspelo. 

Zakaj ime Solspel?

O tem se res rada pogovarjam. Sol je sonce, spel pa urok, čarovnija. Solspel je torej moja izpeljanka, predstavlja pa magičnost sonca v prenesenem pomenu – gre za ogenj, ki gori v vsakem izmed nas. Vsak je nekaj posebnega, le zavedati se moramo tega. Moj slogan je "Embrace your magic" – magija je že v nas, le še uporabiti jo moramo in predstaviti svetu. Samih sebe se ne bi smeli sramovati. Veliko ljudi misli, da je Solspel izpeljanka iz mojega imena in besede za dušo, kar pa bi tudi lahko bil eden izmed pomenov. 

Duša, stalno spreminjajoča se, katera je tvoja najljubša barva?

Sinje modra. 

Tvoj najljubši kamen?

Opal in akvamarin – kamen morskih deklic, morja in svobode.

In to si ti?

Ja, zagotovo. 

Kje si predstavljaš samo sebe čez deset let?

Vidim se v hiški na nekem otoku s petimi deskami za surfanje, prislonjenimi ob fasado, in z delavnico za izdelovanje nakita. Rada bi aktivno pomagala spreminjati svet. Trenutno deset odstotkov celotne prodaje pošiljam na Lombok, kjer je situacija s turizmom tako slaba, da ljudje nimajo od česa živeti. Prijateljica je organizirala akcijo, v kateri družinam vsak mesec dostavljajo hrano. Moja denarna pomoč je v avgusta pomagala nahraniti osem družin. Ko se turizem zopet vzpostavi, pa bi rada ustanovila šolo pravilnega ravnanja z odpadki.

Bi mi za konec želela še kaj povedati?

Nobene sanje niso neumne in vsak je zmožen realizirati zastavljene cilje. Ko si enkrat na drugi strani teh sanj in gledaš samega sebe v preteklosti, bi se najrajši objel. Ko opazujem sebe, kako sem potovala do mesta, kjer sem sedaj ... ja, bilo je vredno.