Čeprav vas širša slovenska javnost pozna zgolj nekaj let, imate za seboj v resnici že precejšnjo glasbeno kilometrino. Od leta 2010 ste nastopili na številnih glasbenih tekmovanjih, se prijavili na Slovenija ima talent, sodelovali na Emi ipd. Kakšen status želite imeti pri nas in kakšnega v tujini? Želite nekoč postati nova Big Foot Mama, Siddharta ali merite še više?
Že v Sloveniji so omenjeni bandi postavili precej visoke cilje in standarde. Če jih nekoč presežemo, kar je zagotovo naš cilj, in da se ne bomo nikoli ustavili, smo veliko dosegli. Še večji pa želimo postati v tujini, kjer se z letošnjim letom poskušamo 'prebrcati' onkraj naših meja. Da bi nekoč stopili na veliki oder festivala Rock Am Ring, evo. To se nam pa zmeša. (smeh)

Nedavno ste sodelovali na največjem mednarodnem tekmovanju na svetu (ISC), kjer ste se med 26.000 izvajalci z vsega sveta uvrstili v finale z obema prijavljenima skladbama. Je to tista potrditev, ki ste jo iskali? Ali je to le smetana na vrhu torte dozdajšnjim uspehom? 
Zagotovo največja potrditev, ki smo jo do sedaj dobili. Dokaz, da smo sposobni razturati in konkurirati tudi v tujini. Vemo, da je to šele začetek in da nas čaka še ogromno dela. Je pa to tisti prvi »ice-breaker« s korakom v tujino.

Že nekaj časa sodelujete tudi s tujimi producenti. Je to tisti jeziček na tehtnici, da vas opazijo tudi širše? Brez tuje pomoči ne gre? Nenazadnje za vas skrbi priznani producent Matej Pečaver ... 
S tujimi producenti sodelujemo predvsem zaradi kakovostne narave, ker si želimo imeti izdelek najboljši, kot ga v tistem trenutku lahko imamo in tukaj nam znanje fantov, ki sodelujejo s številnimi svetovno znanimi (Linkin Park, Green Day, BMTH ...) še kako prav pride. Zato brez njih ne bi dosegli takšne produkcijske kakovosti, za katero pa mora biti že predhodno material dobro 'našraufan', kjer pa se pokaže naš dolgoletni prijatelj in odlični producent Matej Pečaver.

Kaj pogrešate na slovenski glasbeni ceni in kaj bi spremenili, če bi imeli v rokah čarobno paličico?
V trenutni situaciji bi brez pomisleka takoj zavihteli čarobno palico, izbrisali korono in strah v ljudeh, da bi se koncertne dvorane znova polnile. Pogrešamo en velik rockerski žur s tisto pravo koncertno energijo, gnečo pred odrom, kriki publike in občutek velikega ozvočenja, ko ti celotno telo napolni z basi.

Kaj je vaša glavna ''konkurenčna prednost''? Pravite, da stremite k drugačnosti. A v poplavi glasbe je težko izumiti svoj stil. Ste danes tam, kjer ste želeli biti nekoč kot skupina ali morda še iščete tisti čisto svoj slog oz. lirični izraz?
Pa niti ne, da bi izumili svoj stil, ampak enostavno združujemo glasbo, ki nam v tem trenutku paše. Smo izjemno ustvarjalni, trmasti in tudi na tedenski bazi se dobimo skorajda vsak dan. Pa naj bo to zaradi vaj, ustvarjanja novega materiala ali pa samo kakšen "team building" s hmeljevim napitkom. Kjer se nahajamo trenutno, nam nadvse ustreza, vsi štirje se počutimo fantastično in res eno z glasbo, ki jo ustvarjamo. Glede na to, da se glasba eksponentno spreminja, mislimo, da tudi mi ne bomo nikoli obstali pri enem žanru oz. slogu. Morda se bomo pa čez nekaj let popolnoma umirili, kdo bi vedel. (smeh)

Lahko z nami delite kakšno zabavno anekdoto s koncertov oz. nastopov? Zagotovo se jih je ob tolikšni odrski kilometrini že nekaj nabralo ...
Kar precej ja, nekatere mogoče tudi ne za v javnost (smeh). Pred nekaj leti smo igrali na večjem koncertu, kjer je vse pokalo od energije. Zato smo, tako kot vedno, šli tokrat še z večjim veseljem po koncertu malce med publiko, se spoznati s kom itd. Kar naenkrat sta do našega frontmena Jake Peterke prišli dve dekleti, če se lahko z njim fotografirata. Vsaka se postavi na eno stran, fotograf naredi svoje, potem sta pa kar naenkrat obe Jaka prijeli vsaka za eno roko in ga z vso močjo ugriznili v ramo. Vsi ostali smo počili od smeha, še posebej, ker ga je takoj zatem ena izmed teh dveh deklet hotela za vrhunec še politi s kozarcem, polnim piva. Jaka je bil hitrejši in jo je on s svojim prej. (smeh) Kot bi gledal šov pri Jerryju Springerju.

Na kaj ste najbolj ponosni in na kaj želite, da ljudje pomislijo, ko slišijo besedo Imset?
V zadnjih dveh letih smo ponosni na kar precej stvari, še posebej, ker smo kljub čudnim časom vztrajali, zdržali do konca in se lotili projektov, kot je bil npr. koncert s stolpnice, kjer smo s sedemdesetih metrov viseli na vrveh v zraku iz TR3 stolpnice v Ljubljani. 

Želimo, da bi ljudje pomislili na slovenski band, ki bo raztural v tujini. Tako, kot smo vsi lahko ponosni na naše Laibach in še koga, taki nekoč želimo postati mi. Še večji.

Kakšno je trenutno stanje na alternativni glasbeni sceni pri nas?
Se nam zdi, da vse boljše. Splošna rock scena se vse bolj vrača, spet se pojavljajo bandi iz različnih tudi alter okolij in kar nam je najbolj pomembno, da tudi ljudje spoštujejo, podpirajo in prihajajo na rock koncerte.

Kako pa gledate na to, da se na komercialnih slovenskih radijskih postajah vrti tako malo domače glasbe in da je vse ne samo podrejeno tujini, ampak da se ljudi "poneumlja" s tem, da iste komade vrtijo 10-krat na dan in tisti "tam zgoraj" določajo hite, še preden besedo zares dobijo poslušalci?
Niso ravno idealni časi, kar se tiče komercialnih radijev, ker vseeno 'furajo' nekakšno svojo politiko. Je pa res, da z dovolj truda prideš tudi tja in te tisti "tam zgoraj" brez problema uvrstijo na svojo playlisto. Vedno se da. Ampak če si pa že v štartu rečeš, da se ne da nič spremeniti, potem pa iz te moke res ne bo kruha. Tako kot pri volitvah.

Kakšen odnos imate sicer do glasbene kariere? Je ta, razen nekaj izjem, sploh mogoča pri nas?
Pa še kako mogoča. Če ti svoj trud in svojo 100 % miselnost vlagaš v eno zadevo, se ti bo slej kot prej obrestovala. Mogoče ne jutri in niti ne pojutrišnjem, ampak če nekaj delaš s srcem in v tem neskončno uživaš, potem sploh ni nobenih ovir.

Se vam morda zdi, da v Sloveniji niste dovolj "razumljeni" oz. zakaj vas mika tuji trg? Ni bolje biti zvezda doma kot pa "trpeti" v tujini, kjer vedno ne odloča dobra glasba, pač pa pogosto prej vse ostalo.
Tukaj smo ponavadi, kar vsi v en glas, rekli "mor'mo probat'". Do sedaj smo vedno bili striktno osredotočeni na Slovenijo in bomo tudi seveda še naprej, le da si tokrat s tem dosežkom na ISC tekmovanju končno malce odpiramo vrata v tujini. Ko ti neka zadeva uspe, jo moraš izkoristiti maksimalno in mi smo jo. Če bo pa trpljenje tam nekje zunaj prehudo za nas, se bomo vedno z veseljem vrnili domov.

Kje črpate navdih za skladbe oz. kako poteka vaš kreativni proces? In kdo od članov skupine je tisti, ki najbolj pazi na detajle in je nezadovoljen vse do zadnjega?
Življenje. Mora se ti zgoditi življenje. Od tega, ko jih doma fašeš, ker si prepozno prišel domov, do prvega strtega srca ali še česa hujšega. Zgodbe, ki so se nam zgodile in se nam še bojo. To ponavadi zlijemo skupaj na papir, vsak doda kakšen svoj popravek in načeloma vsi štirje pri vseh procesih sodelujemo maksimalno. Tako da je vsak kriv za svojo četrtino prispevanja energije k pesmi. Štafeto nezadovoljstva si ponavadi kar podajamo, ker vedno nekoga drugega zmoti kakšna zadeva pri določeni skladbi. Kot naš klaviaturist Dejan vedno rad pove, smo kot star zakonski par, ki se mora občasno tudi skregati. In točno tako funkcioniramo in nam je "the best".

Nastali ste "davnega" leta 2010. Kje se Imset vidite leta 2030?
Po našem planu že vsaj v drugo na velikem odru Rock Am Ring festivala v Nemčiji. (smeh) S ciljem na čim večjih odrih, tu je še sodelovanje z velikimi glasbeniki in da bomo še vedno ostali s celotno ekipo (Bert, Maks, Rok, Matej, Luka in Klemen) ena kulska familija. Radi vas imamo!