V živo boste skupini Alo!Stari lahko spet prisluhnili 10. novembra, ko pripravljajo Pune vrei špil v ljubljanskem Kinu Šiška, v petek, 25. novembra, pa bodo koncertirali na svoji rodni grudi, v mariborskem Štuku. ''Veš, tisti občutek, ko se ti vsega v življenju preveč nabere in bi se rad samo totalno odklopil od vsega? No, zato se pride na naš koncert,'' nas podžiga Tine.

Danes je težko izstopati, biti drugačen. Sami ste izbrali 90's skate punk. Kako bi še opisali svoj glasbeni slog in glasbeni izraz? Glasba po svoje vleče na pop, z besedili pa nastopate proti družbeni ureditvi in sistemu, ste torej družbeno-kritični.

Naš glasbeni izraz je točno tak, kot doživljamo svet sami. Svet je precej temen, na tebi pa je, da si ga osvetliš po svoje in iz svojega življenja potegneš najboljše. 

Kako živa je trenutno punk scena v Sloveniji? Po vaši zaslugi in zaslugi še nekaterih se zdi, da ni več obsojena na obskuro. Zakaj je pomembno, da surovi punk ostaja živ tudi v današnjih časih?

Punk še vedno živi, ampak v drugačnih oblikah. Zakamufliral se je v različne glasbene stile in kulturne klike. Dandanes v rock glasbi tudi ni več tako hudo popredalčkanih stilov, kot so obstajali še desetletje nazaj, tako da tudi surovi punk kot tak v nekem širšem smislu ne obstaja več.

Z vašo glasbo nas popeljete v neke druge čase, ko je svetu še vladal CD, ko se je glasbo konzumiralo in dojemalo precej drugače kot danes. Nekoč se je tudi kupovalo albume, da smo slišali novo glasbo, danes je vse znano vnaprej. Kaj vas najbolj moti na današnji glasbeni sceni, v glasbeni industriji in kako težko je uspeti pri nas? Na vašo glasbo na radijskih valovih pač težko naletiš, saj sceno obvladujejo komercialni radii, ki nas vedno znova zasujejo s tujo glasbo.

 Vsaka alternativa, če prinese nekaj novega, slej ko prej postane mainstream. Problem nastane, ko začnejo druge klike prevzemati neko podobo in jo pohabijo do te mere, da izgubi svoj smisel. Tega je danes neverjetno dosti, pravzaprav gre v ekstreme – istočasno pa tudi alternativa hodi v vedno večje ekstreme ravno zaradi tega, da se temu uprejo. 

Kaj porečete na fenomen, da danes cover bandi s koncerti zaslužijo bolje kot bandi, ki ustvarjajo lastno glasbo? Res ljudje ne znamo ceniti lastnega, originalnega, drugačnega, uhojenega?

Popolnoma enako je, kot je bilo včasih, s to razliko, da je konkurenca toliko močnejša, da moraš biti res nekaj unikatnega na svoj način, da te ljudje vzamejo za svoje. Govoriva o rocku in alternativi, seveda. Zabavna glasba deluje na popolnoma drugačni osnovi. 

V vaših besedilih ste iskreni in družbeno-kritični. Vaša najnovejša skladba se imenuje Nea guši. To je mariborska fraza, ki se uporablja, ko imaš vsega dovolj. Kaj je bila po vašem kaplja čez rob, ko gre za našo družbo in svet? Kje smo ga najbolj polomili?

Ekstremi rodijo ekstreme. Tukaj ga najbolj lomimo in to nas deli. Iz zgodovine pa se tako ali tako nič ne naučimo. No, saj če pogledamo, smo kot človeštvo precej napredovali, res pa je, da se je ta napredek zgodil neverjetno hitro, praktično v zadnjih 100 letih. Mogoče gre vse skupaj prehitro ...

Kako je sploh nastala skupina, ki je po imenu mlada, a imate člani za seboj že zajetno odrsko kilometrino? Je zato kaj težje usklajevati cilje in ideje, ko imate vsi že izdelan slog?

Je težje, ampak to počnemo zelo radi. To je glavno. Če izgubimo to iskrico, bomo izgubili smisel benda in verjetno ne bomo več igrali. Ampak dvomim, da se bo to zgodilo, ker se pač preveč dobro poznamo in neverjetno dobro funkcioniramo kot bend, čeprav imamo vsi svoja življenja, ki se precej razlikujejo (družina, kariera itd.).

Od kje sodelovanje z Emkejem, ki je poskrbel za dvig popularnosti štajerskega arga? Ste prav tu našli povezavo? Da dokažete, da mariborščina ne deluje dobro samo v rapu, ki je podobno kot punk družbeno-kritičen?

Na videz se poznamo že kar nekaj časa. Ampak to je bilo čist naravno sodelovanje, ki je samo čakalo, da se zgodi. Emkej ima huda besedila na svoj način, mi pa tudi na svojega. Vse skupaj se je res odlično poklapalo. Nismo prvi, ki so združili heavy kitare z rapanjem, smo pa to naredili na nek svoj način. Zagotovo je pomagalo, da sem Markotu precej gušil (težil op. p. ), kdaj bo končal besedilo in potem je bila posledica res ravno prav jezen tekst. Včasih moraš biti malo žleht, da potem pridejo ven top rezultati. (smeh)

Kako so videti vaši koncerti?

Udarec v srce. Pa kako še niste prišli na naš koncert? Veš, tisti občutek, kot se ti vsega v življenju preveč nabere in bi se rad samo totalno odklopil od vsega? No, zato se pride na naš koncert.

Zakaj pa menite, da so vas ljudje vzljubili?

Ker smo na odru taki, kot smo tudi sicer. Tukaj ni nobene igre. Mi smo ekstrem sami po sebi. (smeh)

Svet v resnici ni lep. Vojne, pohlep, ekstremi, nestrpnost, sovraštvo ... Vse to prežema našo družbo. Ampak vseeno radi živimo, ljubimo življenje. Zakaj ga ljubite vi? Zakaj se vsako jutro radi zbudite?

Prava revolucija se dela od znotraj in korak za korakom. Zato se radi zbujamo, ker verjamemo v spremembe na dolgi rok.