Kriminalne zgodbe so zadnja leta neverjetno popularne, tudi med Slovenci. Prve kriminalne zgodbe oz. zapise odmevnih sodnih primerov smo prebirali že konec 19. stoletja, danes pa te zgodbe pritegnejo bolj kot kdaj koli prej. Zakaj? Ljudje smo čustvena bitja s široko paleto čustvenih stanj – tudi najbolj skrajnih. Ogled oz. doživljanje smrti, kriminala z varne razdalje pomeni soočanje z našo minljivostjo, mejami in tudi najglobljimi strahovi, je pa to tudi preizkušanje, kako se znajdemo v ekstremnih situacijah, čeravno z varne razdalje. Sara je bila v preteklosti zaradi svojega dela deležna tudi grdih opazk, pravili so ji, da je ''tista, ki ima rada Silva Pluta'', a njenega poslanstva ti niso razumeli.

Od kje izvira zanimanje za tovrstne vsebine? Zakaj ne kaj lahkotnejšega? Zakaj kriminalne zgodbe, zgodbe o ljudeh, ki jih imamo za odpadnike?

Nekam te reka v življenju naplavi. Ne kriminal, ne novinarstvo nista bili moja izbira. Vedno sem želela študirati nekaj drugega, ampak ko si enkrat tu, se zgodi neka naravna pot. Ko sem prišla v stik s kriminalom, so uredniki takoj videli, da sem močna oseba – morda mi je pri tem pomagalo, da sem trenirala rokomet, zaradi česar stabilno stojiš trdno na tleh, odlična sem bila  v obrambi. In četudi sem poročala tudi o  številnih drugih temah – pokrivala socialne zgodbe, sodišča, zdravstvo.. me je tok nekako vedno naplavil  spet na kriminal.  Glede ljudi, ki v življenju zabredejo in postanejo kriminalci, pa je moje stališče sledeče – vsi smo ljudje. Nekoč me je mnenje zelo znanega in žal že pokojnega psihiatra Slavka Ziherla ob neki res grozni aferi, v katero so bila vpletena živalska živa bitja, presenetilo. Ob tisti priložnosti sem mu rekla, kako je kaj takšnega sploh možno, da je to nečloveško, kar so počeli ... A  me je cenjeni psihiater popravil in dejal: 'Vse kar človek stori, je človeško.' Torej tudi tiste najbolj izprijene stvari, tiste najbolj nenavadne, najbolj grozne in boleče. Mene ob tem zanima, kaj človeka privede v to, da je sposoben narediti vse te slabe stvari. Kajti če pogledaš majhne otroke ... ti malčki nikomur nočejo nič slabega. Dvomim, da je otrok pri enem letu lahko zloben. Lahko se nekateri tudi rodijo s pomanjkanjem empatije, lahko se rodijo z osebnostnimi motnjami ali pa jih zaradi neugodnih razmer pridelajo. Ampak to še vedno ni edini vzrok, saj je veliko ljudi, ki imajo takšne motnje in se super znajdejo v svetu. Najdejo si primerno okolje, primerno službo – ponekod so osebnostne motnje celo doprinos k uspešnosti. Toda, zakaj nekdo tako globoko skrene s prave poti? Pri tem niso vedno v ozadju alkohol, zlorabe ali travme iz otroštva. Kaj torej je tisto? Tisto, zaradi česar pristanejo za zapahi? To me zanima, zato imam tako rada intervjuje od blizu – da vidim, ali je v teh ljudeh, obsojencih, pripornikih ... mogoče še kaj človeškega. Nekdo naredi nekaj res groznega, jaz pa, ker si mogoče tudi težko priznam, da so ljudje tako slabi, hočem v njih najti kanček človečnosti. Da začutim tega človeka, da začutim, da mu je žal. Da razumem, zakaj je to naredil, zakaj je šel tja, kaj ga je do tega privedlo. V ozadju je mogoče moje prepričanje, da je svet lep in da smo vsi 'fajn'. Tudi meni so se zgodile slabe stvari, ampak če pogledaš mojo naravo, sem v duši desetletna deklica, ki skaklja, si prepeva pesmice in si reče 'svet je lep'. Grem pa tu pa tam pogledati grdi del sveta.

Kriminalne zgodbe vzbujajo izjemno zanimanje javnosti. Poglejmo samo fenomen Jeffreyja Dahmerja. So tovrstne zgodbe kot nekoč grške tragedije. Ponujajo katarzo?

Vzemimo primer pogrebov. Človek gre na pogreb, ko nekdo umre. Temu se danes veliko ljudi izogiba, ker mislimo, da bomo ostali mladi, lepi, živeli večno in da nihče ne bo umrl. Če pa greš na pogreb, doživljaš dvojno žalost. Ena je žalost za pokojnikom, druga pa je žalost, ker se soočiš s tem, da si tudi ti minljiv, da se bo tudi tebi to zgodilo. Delamo si utvaro, češ meni se pa ne more zgoditi nič slabega. To ni res. Za vsakim vogalom, v vsakem trenutku se lahko vsakomur zgodi nekaj slabega. Vsako dekle, ki ima 19 let, se lahko zaljubi v napačnega, ampak ne na način, da jo bo zapustil zaradi druge, ampak lahko se zgodi, da ji bo kaj slabega naredil. Da ji iz odnosa ne bo dovolil oditi ... vsaj živi ne. 

Menim, da nihče ni 100-odstotno ''normalen'', da počne vse prav. Vsi si tekom življenja pridelamo določene rane, iz tega lahko izvira tudi neka ''patologija'', napačno dojemanje stvari v določenih situacijah, napačna prepričanja, ideje o tem, kako voditi življenje, zato si ne  delajmo utvar, da smo boljši od koga drugega. Če bi bila jaz rojena v določeni družini, v katero je bil recimo rojen serijski morilec – eden ali drugi, ne vem, če bi bila danes novinarka na POP TV.

Kaj po tvojem opažanju povezuje večino zločincev? Kaj jim je skupnega? Slabo družinsko okolje, družba, ki ne mara drugačnih, morda kaj drugega?

To vprašanje sem zastavila nešteto strokovnjakom. Stvar je v tem, da imaš lahko zelo slabo družino, doživljaš zlorabe, tudi spolne v otroštvu, nasilje, lahko živiš v revščini, v slabem socialnem  statusu,  lahko imaš motenosti pri sorojencih, gledaš starše, ki popivajo ali se drogirajo, pa boš iz te zgodbice prišel okej in boš celo deloval družbi v prid, bil aktiven na humanitarnih področjih. Lahko pa prideš ven totalna pošast, ki bo delala samo slabo. In ravno tukaj jaz brskam in – priznam iskreno – nisem še prišla do zadovoljivega odgovora. V to ne grem kot strokovnjak, ampak kot novinar, hočem pa te zgodbe približati ljudem. Ravno zdaj pripravljam zgodbo o nasilju nad starši, o tistih, ki so svoje starše umorili – to niso neke nenormalne osebe. V opisih storilcev prepoznam marsikaterega  drugega najstnika, ki je danes permisivno vzgojen. V svojem članku prepoznam številne mlade ljudi, pa četudi moj govori o morilcih, o otrocih, ki so svoje starše umorili.

Umori nas zanimajo, ker je to najbolj skrajna oblika nasilja. A imamo do teh ljudi ambivalentna čustva.  Morilci ljudi najbolj zanimajo, a istočasno imajo do njih tudi največji odpor. Ko se jaz odpravljam k njim v zapore, se zavedam, da če bi bila v vlogi žrtve ali svojca žrtve, tega ne bi mogla storiti. Dostikrat me tudi kritizirajo, da sem ta, ki so ji všeč morilci, ta, ki jim nudi zaščito. A to ni res in nikakor ne gre za to. O teh grdih zgodbah poročam zato, ker so se res zgodile in se na žalost še bodo, če se ne bodo spremenili, če ne bomo uspešni pri njihovi rehabilitaciji. Kajti zavedati se moramo, da bodo slej ko prej vsi, ki so ta hip še varno za zapahi, nekoč prišli ven, na prostost. Zato je v našem interesu, da se v zaporu popravi, da postane boljši človek. Družba pa še vedno na takega morilca gleda skozi oči žrtve, ki si ne zasluži živeti, ter bi mu naredil najhujše, ampak nanj moramo gledati skozi oči celotne družbe, varnosti celotne družbe. To je nekaj takega kot cepivo. Ti cepiš množico ljudi, da imamo javno zdravje, tu pa tam pa kdo zaradi tega istega cepiva 'nasanka'. Ampak družba ocenjuje, da je korist za večino precej večja od tveganja za nekaj posameznikov. Zato je prav, da pri nas ne dajemo ljudi usmrtiti ali  27-krat na giljotino, kot svetujejo nekateri v svojih komentarjih.

Vedeti pa morate, da vsakič, ko sem v stiku z obsojenci, nikoli  ne pozabim na žrtve. Sem zelo empatičen človek in mi je res hudo za vsakega, ki se mu je kaj grdega zgodilo. Ni pa tudi namen tega obiska tak, da bi se zgražali, ampak skušali spoznati stvari, da prepoznamo takšnega človeka v našem okolju, ko je še na slabi strani zakona.  Da zvemo, kako se obnašajo tisti, ki nimajo dobrih namenov in kako se pred tem zaščititi, če je to seveda možno. Z opisom težkih zgodb nehote gledalcem sporočam, kje so se žrtve ujele, kaj so spregledale, na kaj niso bile dovolj pozorne, da bi ubežale. Tudi sama se pri tem učim. Tudi mojima hčerama to pride prav. Kar želim povedati je, da je to učenje za življenje.

To je tudi tvoj namen s temi prispevki ...

Ja. Sočustvujem z vsemi. Zelo mi je hudo za vse. Večkrat sem delala Silva Pluta in z njim posnela tudi intervju. Zaradi tega so me zafrkavali. Tedaj sem bila še v redakciji 24UR in se me je prijel vzdevek tiste, ki ima rada Silva Pluta. A so mi delali krivico. Zakaj? Razlagala sem jim, da je bil Plut trpinčen kot otrok, v osnovi šoli je že tepel šibkejše sošolce, starši se niso odzivali na pozive šole ... Skratka. Njega je družba sooblikovala, ker je začel kazati neke deviantnosti že zelo zgodaj, ampak ni bilo nobene pomoči. Resda je bilo to kar nekaj let nazaj, pa vendar. Ko sem med sojenjem prišla v razpravno dvorano in videla obraz mame od Ljubice Ulčar, vsega rdečega in zabuhlega, me je zabolelo srce. Ta ženska gleda pred sabo morilca svoje hčere. Ne samo, da jo je umoril, nad njo se je celo nekoliko izživljal. Nisem si predstavljala, kako je ena mama sposobna biti v sodni dvorani in to poslušati. Jaz ne bi bila – za veliko manj ne bi zmogla biti. Torej, daleč od tega, da bi jaz imela rada tega ali onega morilca ali druge vrste kriminalca. Ne gre za to. Si pa pustim in vsakemu prisluhnem in na koncu ugotoviš, da so tudi oni ljudje. Vmes te presenetijo, se šalijo in hočejo ugajati sogovorniku. Oni imajo recimo da 99 odstotkov lastnosti, ki jih imamo mi vsi, tisti en odstotek pa je tisti, ki jih naredi prestopnike, morilce, lopove, tatove, roparje in je zaradi tega od nas tako drugačna oseba. Sicer pa si želijo isto kot mi vsi. Nekoga, ki bi jih imel rad. Da bi bili razumljeni, sprejeti, da bi jim šlo dobro v službi – a žal so se v življenje mnogi pripeljali po napačnem voznem pasu.

Kako je vstopati v um zločinca? Kako se pripraviš nanj? Kakšni so občutki, ko obujaš oz. rekonstruiraš zločinske zgodbe, obiskuješ kraje, kjer so se zgodili okrutni zločini, celice? To vendarle ni TV-serija. Človek mora biti psihično zelo trden ...

Neke posebne priprave, razen to, da stvar raziščem, nimam. Sem dislektik in sem zelo pozabljiva, zato si vprašanj ne planiram, ampak na terenu delujem zelo spontano. Vedno sem s težavo brala, zato delujem drugače – kar skočim v zgodbo. Seveda vem, kaj se je zgodilo nekje. Primer Tekačevo. To hišo sem do zdaj obiskala trikrat, pred kratkim sem bila drugič tudi v notranjosti. Moram priznati, da so to težke situacije, takoj sem v prostoru dobila glavobol. V tej hiši dejansko čutiš smrt – okoli tebe je. Ne čutiš pa samo smrti, čutiš krivico, ki se je nekomu zgodila in ki še ni ugotovljena in razkrita. Pravici še ni bilo zadoščeno in sprašujem se, če sploh kdaj bo. Ko sem bila v notranjosti, sem pomislila, da je bilo tam ustreljeno dekle, ki je bilo ravno toliko staro kot moja mlajša hči - 17 let. Morda me je tudi zaradi tega vstop v ta prostor tako pretresel. Ne bom rekla, da obstajajo duhovi, ampak tisti prostor ima ujeto tesnobo, bolečino. Naj se ne sliši pompozno, ampak dobesedno vohaš smrt. In to neseš s sabo domov, imaš to v sebi in živiš s tem.

Nočne more?

Moram reči, da takšnih nisem imela. Nisem prestrašen človek, daleč od tega, ampak dejstvo pa je, da strah vseeno tako na tiho z leti zleze vate. V drugem nadstropju, kjer živim, imam zelo debela protivlomna vrata. Brez njih se ponoči ne bi počutila varne. Pred nekaj leti, ko sem bila za nekaj mesecev v podnajemu, mlada mamica z dvema dojenčkoma, je vrstna hiša imela tanka lesena vhodna vrata, velik del pa je bila kar v steklu. Oče mojih hčera  – takrat smo bili še skupaj, danes sem ločena – je bil večkrat službeno odsoten. In ko sem bila sama in sem šla zvečer spat, z dvema malima štručkama ob sebi, sem imela tak strah, da bo kdo prišel in mi kaj naredil, da sem vzela nož ali velike škarje in jih položila ob posteljo, če bi me sredi noči obiskali ljudje s slabimi nameni. Tako zleze strah vate in tam tudi ostane. Ker veš, kaj vse se ti lahko zgodi. Ko človek dobi otroke, ga začne veliko bolj skrbeti zanje, kot ga prej skrbi za svojo varnost.

Ne morem torej reči, da jaz sem pa z vsem, kar vidim in slišim, čisto pomirjena, brezskrbna. Če hodim po cesti in zvečer nekdo hodi za menoj, se bom definitivno obrnila, pogledala, kdo je za mano, se morda umaknila in počakala, da gre mimo. V takih situacijah vidiš, da strah ostane v tebi. Ne živim pa zaradi tega slabo. Živim dobro. Zaradi tega nisem manj zadovoljna. Ni me strah kar tako, sem pa bolj pozorna. So pa tudi situacije, kjer na nevarnost tudi sama kdaj pozabim. Kot ob nedavnem obisku v zaporu na Dobu, kjer sem snemala zgodbo o poklicu pravosodnih policistov. Že večkrat, ko sem bila tam, sem pred blokom številka 5 srečala gospoda, ki ga ne bom imenovala,  je pa obsojen zaradi kar hudih zločinov, tudi umorov. Gospod v letih je prijazen, karizmatičen, edino njegove zelenkasto-modre oči nekoliko navdajajo z nelagodjem človeka, ko pogleda vanje. Morda tudi zaradi tega, ker vem, zaradi česar je v zaporu. In vedno želim ga pritegniti h kameri, da bi govoril o svojih primerih, ki so bili res grozljivi  – prestaja 30 letno zaporno kazen. Izkoristim torej priložnost, čeprav verjetno ne bi smela, in ga vprašam in skušam premamiti. Obsojenec je tedaj z velikimi škarjami obrezoval grmičevje in se s škarjami v rokah s telesom obrnil k meni in precej približal.  Pravosodni policisti mi je kasneje povedal, da je bil že nevarno blizu in da je sam že bil v pripravljenosti ob njegovem morebitnem napadu. Sama se tega sploh nisem zavedala, ampak to je že potencialno nevarna situacija, ko ti človek že lahko nekaj naredi. Takrat je bil dan, ob meni pravosodni policist – ti so vselej dobro izurjeni  krepki fantje – pa tudi  snemalec ... Nisem bila sama. Kar želim povedati je, da nimam tistega elementarnega strahu, da bi se vsakega bala. Ko si pa sam, ko si pa ponoči kje zunaj, pa imam oči na pecljih oziroma vključim reflektorski vid v vse smeri.

To me je spomnilo na intervju z Zoranom Mezgo. Kako je gledati morilcem v oči? Kaj se ti takrat dogaja v glavi?

Ta intervju je bil posnet leta 2007. Nanj sem šla nasmejana in v roza jaknici. Nisem pričakovala tega. Zoran Mezga je bil eden redkih, ki sem se ga bala tudi, ko smo ga snemali. Že res, da so pravosodni policisti zunaj sobe, ampak ko ti dajo prostor za snemanje, te imajo na kameri, vmes pa so dvojna vrata. Ko pokličeš na pomoč, bo minilo sigurno nekaj časa. Saj bodo prišli hitro, ampak da ti človek zlomi tilnik, ne potrebuje veliko ... Ta človek je bil nevaren. Na grbi je imel brutalno posilstvo, požig Smledniškega gradu, pa verjetno še mnogo tega ... Celo življenje se je ukvarjal s kriminalom. Njemu je res preklapljalo. To sem videla v živo. Kot v filmih, ki to kažejo takšne primere. Sama sem velika oboževalka Anthonyja Hopkinsa. Vsi smo gledali film Ko jagenjčki obmolknejo. Fasciniralo me je, kako je lik preklapljal iz neke pogovorne normalnosti v povsem drugo razpoloženje, grozeče, nevarno.  Na eni strani visoko inteligenten, na drugi pa samo pokuka ven in bi te lahko tisti hip že malo pojedel. Zoran Mezga je bil točno tak. Inteligenten človek, kar niso vsi. Plut recimo ni bil. Mezga pa bi lahko rekla, in to je moja ocena, je bil prototip nekoga, ki je nevaren. Prav zaganjal se je vame. Tu naj povem še to, da ko smo prišli v prostor, da bi dali kamero na stativ, pride on in začne po nemško ... Bila sem s snemalcem. Takoj sva ga začela snemati in snemalec je 45 minut snemal z rame, ker se je bal, da če se umakne, da me bo mahnil. Imeti na sebi 10-kilogramsko kamero tričetrt ure je napor. Vsakič, ko je rinil vame, nisem šla niti za pol koraka nazaj. Oni namreč delujejo zelo živalsko. Nasilje čutimo. Ni naključje, da bo imela žrtev enega nasilnega dejanja večkrat možnost priti v roke novemu nasilnežu. Zavohamo se med sabo. Smo veliko bolj živalski, kot si domišljamo, zato si bo lahko žrtev, ki jo je tepel oče, našla partnerja, ki jo bo tepel, in nato še enega, pa še enega. Dokler ne naredi spremembe. Kriminalci in nasilneži zavohajo, če se jih bojiš in takemu tega ne smeš pokazati. Jaz sem stala, se celo še hahljala. Na koncu se je Mezga celo šalil, češ, vi ženske. Malo je koketiral, potem bi me spet najraje mahnil. Ko sem šla ven in pogledala jaknico, je bilo pod pazduho vse mokro. Neuradno sem izvedela, da je Mezga, ko je videl intervju, uničil celico in naredil kar nekaj škode. Tako jezen je bil, ko je videl ta prispevek. Menda je ven metal linolej. Imel je disocialno osebnostno motnjo. Ti ljudje stvari vidijo nekoliko drugače in tako ne vidijo svoje krivde, predstavljajo se kot žrtev, da je sistem kriv, da niso tak slabi. Celo Plut je bil prepričan, da ni ubil Ljubice Ulčar in mi zatrjeval, da jo je samo malo porezal in da je prišel nekdo drug in jo ubil. Vedno najdejo vzrok, da je bil nekdo drug. Nimajo občutka, nimajo sočutja do tega, kar so naredili. Nimajo občutka krivde. Zoran  Mezga je bil edini človek, za katerega sem se ga bala, ko bi prišel na prostost, da me utegne poiskati ... ampak je par mesecev, preden je prestal kazen, umrl zaradi bolezni. Star je bil 47 let. 

Sama imaš z mladosti zelo grenko izkušnjo z bivšim partnerjem, ki je postal narkoman. Kaj lahko svetuješ nekomu, ki se znajde v podobni situaciji, kot si se sama? Kdaj je čas, da odidemo, se zaščitimo, poiščemo pomoč?

Zapadel je v mamila in začel se je ta vrtinec. Vedno me je groza, ko rečejo za kakšno žensko, kako je neumna, zakaj ni šla stran ... Treba je razumeti, da so žrtve po navadi osebe, ki premorejo veliko sočutje in ko jo nasilnež udari, pretepe, ona išče svoj delež – ker ga vedno imaš. Delež je že v tem, da rečeš 'ne', da rečeš 'nehaj', delež je v tem, da rečeš, 'zakaj si se mi zlagal'. Če bi bila žrtev popolnoma tiho in pasivna, jih verjetno velikokrat ne bi 'dobila'. Žrtev kar tako ne more oditi, ker ima storilca rada, ali je nanj kako drugače navezana, morda odvisna od njega. Morda nima strehe nad glavo, morda je pustila službo, ker je on rekel, da bo zanjo skrbel in da je bolje, da je ona doma ... Odšla bo takrat, ko bo dovolj močna. Ko se bo okrepila. Da se okrepi, pa mora najprej začeti verjeti sebi, da ni ona kriva, tudi če mu je rekla grdo stvar ali pa ga dražila, ko se ni držal obljube ...  Za vsako stvar, ki se ti zgodi, sicer lahko najdeš v sebi krivca, če si take vrste človek – in jaz sem bila in še danes imam kanček tega. A pridobiti je treba notranji občutek, kaj je prav, kaj je dopustno, notranji občutek, da noben, ne glede na to, ali si slab v kuhanju, slab v tem ali onem, nemaren, zaradi tega še nisi slab človek. Mislim, da je problem pri ženskah – večinoma so one žrtve, so pa tudi moški – prav to. Nasilje se začne obračati. Včasih je žrtev tako užaljena, da ne želi oditi prav zaradi tega. Hoče vrniti, a ne na nasilen način. Žrtev pomisli – če bom šla, si bo itak našel drugo. Kje je torej moje zadoščenje? Dokazati mu želi, da on dela narobe, doživeti želi, da jo bo imel zares rad ... zasleduje nekaj, kar nikoli ne bo dobila. A to mora najprej spoznati, šele potem bo lahko šla. In ne pozabimo, ko obsojamo – tu  je še ljubezen – ti imaš tega človeka rad. Stvari so zelo kompleksne in vsaki žrtvi bi rekla, da ko nekdo nad njo dvigne roko ali jo začne zmerjati, ji reče ku**a, prasica, krava ... že tu prestopi mejo. Že tu se namreč začne. Te ženske sem obravnavala in sem lahko razumela, zakaj ostanejo. Včasih ženska ostane tudi zato, ker je v ozadju takšno ali drugačno izsiljevanje. Tudi pri meni je bilo delček tega, tisti občutek, da si bo nekaj naredil, če greš. Dejstvo je, da se moraš okrepiti in začeti razmišljati o tem, da tudi če si 'naredila kaj slabega', si ne zaslužiš tega. Da to ni pravična kazen. So pa nasilneži odlični manipulatorji – on te prepriča. Dvakrat te odrine, tretjič te vžge. Včasih odrineš nazaj in ti porajaš nasilje. Stvari niso čiste. Ženskam in moškim, ki so žrtev, svetujem, da se okrepijo, ampak ne na način, da čakajo, kdaj bo kulminiralo. To je zelo tanka linija. Tudi jaz sem npr. dobila kakšen udarec in spet se vračam h rokometu. Sem stabilna, znam stati na tleh, kakšna ženska pa ne. Padeš na hrbet in je konec. Zato ni za sobivati s takim človekom – nikoli in nikdar. Ni pa nujno, da ga lahko takoj zapustiš. To so kompleksne stvari. Sama na srečo z njim nisem imela otrok. Tu je bila samo stvar 'umakni se', ampak mene je držal s tem, da je odvisen od mamil in da si bo kaj naredil. Čustvenega izsiljevanja je ogromno. Dostikrat pa so v ozadju otroci. To mi je odprlo oči pred kratkim, ko mi je strokovnjakinja dejala, da bi te ženske že šle čez noč, ampak vedo, da če se ločijo, bo imel nasilen partner dostop do otroka brez njihove prisotnosti, kar pomeni, da bo lahko tepel otroke, ona pa ga ne bo mogla zaščititi. Tako ostajajo z njim samo zaradi tega, ker dokler je ona zraven, se bo lahko postavila otroku v bran. To je tudi en vidik, ki ga zanemarjamo. Problem je, ker sistem ne ustavi takega človeka in ga ne vidi. Dostikrat lažejo. Prideš k psihologu, ženska je vsa histerična, kriči in ropota, nasilnež bo miren, urejen in tiho. Kdo se bo tu zdel nenermalen v tej zgodbi? Ogromno je čustvene manipulacije. Meni so pomagale tudi knjige. Treba se je začeti krepiti, raziskovati, kot jaz raziskujem morilce – začeti raziskovati, ali sem res jaz kriva. Veliko je namreč samoobtoževanja v teh zgodbah.

To mi prikliče tvoj prispevek o ''spregledani'' strani zločina, o svojcih zločincev, do katerih družba nima sočutja. Vedno pripisujemo del krivde staršem ...

Saj si jo tudi starši sami, tudi ta mama si jo je. Moja starejša hčera mi je enkrat, ko je imela neke najstniške težave, pa sem se nato nanjo ujezila, na to odvrnila, da saj sem za vse, kar se ji zgodi, kriva jaz, ker sem jo rodila. (smeh) Noben otrok ni popolnoma normalen, popolnoma priden in mi starši vedno lovimo neko sredino. Ampak nikoli ne veš, kdaj se bo kakšna stvar, ki upaš, da bo minila, čez čas spremenila v neko patologijo. Starši nastajamo s tem, ko otroci rastejo. Noben ni starš že v štartu. Tu se jih dosti ujame v past, ker si mislijo, da že bo, potem pa se zgodi en tak dogodek, kot se je tej mami (njen si je ubil njenega prijatelja, op. p.). Ona je s sinom sobivala. Bil je poseben ves čas, ampak sta imela doma svoje varno okolje. Potem pa pride en dogodek in čez noč se življenje obrne na glavo – tudi njej. 

Ko so bi svojci Ljubice Ulčar v dvorani, smo vsi sočustvovali z njimi. Njegovih sorodnikov ni bilo, dostikrat pa pridejo oboji. Teh drugih ne opaziš – so grdi, kar včasih tudi res so. Sem tudi že slišala, da svojci storilca opravičujejo in zanj lažejo. Doživiš vse sorte. Ampak mnogo njih je navadnih ljudi, ki si niso nikoli mislili, da bo njihov otrok ali bližnja oseba drugemu vzela življenje ali naredila nepopravljivo škodo.