Vaše življenje je daleč od vsakdanjega. Kako ste preživeli zadnjih nekaj mesecev, ko ste z bivalnim kombijem potovali po Evropi?

Od septembra naprej, ko sem preuredila kombi in začela potovanje, moje življenje ravno ne sodi v okvire vsakdanjega. Večino časa sem preživela v družbi Google Zemljevida, ki me je ves čas pošiljal na napačne destinacije in po napačnih poteh (smeh). Če smo bolj resni, veliko časa sem preživela za volanom in se premikala od mesta do mesta. Veliko sem prepotovala. Iz Slovenije sem šla v Švico, nato do francoske obale, pa vse do juga Portugalske. Kljub temu sem večino časa preživela na vodi, kjer sem deskala ali pa kolesarila. Nekaj časa tudi za računalnikom, ko sem delala. Ogromen del poti je sestavljalo spoznavanje novih ljudi, kultur in družbe. Ogromno je bilo tudi druženja z ljudmi, ki imajo podoben življenjski stil kot jaz – torej živijo v kombijih in se počasi premikajo od prostora do prostora.

Velik del poti ste prepotovali sami. Vas ni bilo nič strah? Ste imeli kakšne tehnične težave?

Lahko bi rekli, da sem velik del poti prepotovala sama, ampak v resnici nikoli nisem bila zares sama. Večje kose poti, ki sem jih prepotovala brez družbe prijateljev, sem dala prevoz na različne 'car sharing' platforme, zato sem ob sebi imela vedno nekoga, s komer sem se lahko pogovarjala in na ta način spoznavala nove ljudi. Sicer pa sem potovala z različnimi družbami in različnimi prijatelji – ves čas so se menjevali. Če pa sem kakšen dan ali dva ostala sama, sem imela priložnost spoznati nove ljudi, kar je bilo super. Tako v bistvu nisem bila niti en dan zares sama. Sicer pa me to ne moti, ker se mi zdi, da je tudi tak način potovanja zelo lep, saj imaš čas zase in je priložnost, da spoznaš še več ljudi, kot če si ves čas v neki družbi. Kar se pa tiče tehničnih težav, jih je bilo malo morje. Začelo se je z odpovedjo neke elektronike že takoj na začetku potovanja, a nič hujšega. Sem pa imela na urniku ves čas manjša popravila. Sprva sem se ukvarjala s pokvarjenim inverterjem za elektriko, potem z nekimi deli, ko mi ni polnilo akumulatorja. Na koncu mi je avto crknil, potem ko je do elektronike prišla voda in so ga morali odpeljati na popravilo ter sem ostala brez strehe nad glavo. To je bil sprva kar šok, potem pa se je tudi to vse lepo izšlo, saj sem imela okoli sebe dovolj velik krog prijateljev, ki so mi pomagali in sem lahko ostala pri njih v kombijih. Dobro je bilo imeti boljše zavarovanje za avto, saj mi je krilo par nočitev v hotelu in smo se imeli prav super, ko smo si v slabem vremenu lahko privoščili savno in hotelski zajtrk. Čim se lotiš življenja v kombiju in avtu, se moraš zavedati, da problemi bodo in boš vseskozi po malem moral avto popravljati, dograjevati in nadgrajevati.

Čeprav se sliši življenje in potovanje po svetu s hišo na kolesih romantično in odpade marsikatera skrb, takšno življenje na drugi strani zahteva številne kompromise in prinaša drugačne težave. Kaj je najbolj nenavadna stvar, ki se vam je zgodila na poti?

Rekla bi, da so najbolj zanimivi ljudje, ki jih srečaš, ljudje, ki živijo na podoben način kot ti in kako predelajo kombije in vozila. Povsod so na parkiriščih parkirani kombiji, ki pa niso samo to, ampak neki povsem predelani stari nemški 'firetrucki', pa tovornjaki, ki prevažajo čolne, motorje, pa tudi avto, parkiran v njih. Eni imajo hiše z leseno fasado ali cele lesene zabojnike s terasami na 'pick-up truckih', tu so avtobusi, predelani v avtodome – ni da ni. Zelo zanimivo in smešno. Najbolj zanimiv se mi zdi ta njihov način življenja, kako so ljudje do tega prišli in kakšna je njihova življenjska zgodba.

Od kod takšna želja, da avtodom izdelate sami? Ali ste imeli pred predelavo kombija kakšno predznanje o vihtenju orodja, izdelavi pohištva? Veliko vam je pri tem verjetno pomagalo znanje iz študija arhitekture ...

To je bilo kar nekaj časa v moji glavi. Vedno sem mislila, da bom kombi zgradila s fantom, ampak ker ta še ni prijahal na belem konju, sem se projekta lotila kar sama. Glede predelave sem imela precej specifične želje – od izvlečnih 'bikerackov' do stojal za smuči. Točno sem imela v glavi, kakšen tloris in razporeditev želim imeti in ni bilo možnosti, da bi ga kdo naredil točno po mojih željah oz. bi bilo to zelo drago. Zato sem si rekla, da bom skušala to narediti sama. Študij arhitekture mi je zagotovo pomagal pri neki predstavi o prostoru in podrobnostih na koncu, da je vse skupaj videti malo lepše in estetstko oziroma da se notri počutiš kot doma in ni vse samo funkcionalno. Sicer pa sem se predelave lotila brez kakršnega koli predznanja. Do tedaj nisem še nikoli v rokah držala vbodne žage. Na YouTubu sem si pogledala, kako se kaj naredi in se lotila korak za korakom. Sprva se ti zdi to nekaj povsem nepredstavljivega, ko pomisliš, kaj vse boš moral narediti, ampak ko se lotiš – na primer kako izolirati avto, izrezati okna – si pogledaš videe in izveš, kako to narediti ter prebavljaš kos za kosom, se potem nekako da, še posebej ko vidiš svoj napredek in kaj si dejansko zmožen ustvariti. To te poganja naprej in ti da nek nov zagon.

Kaj vam je pri predelavi delalo največ preglavic? Kopalnica? Električna napeljava? Voda? Okna?

Rekla bi, da elektrika, ker se mi o tem ne sanja in je zame nekakšna tabu tema, ker se mi zdi, da me bo vse streslo. Tega sem se lotila s strahom, marsikaj je bilo namreč treba vedeti o elektriki – od varovalk, kablov, moči in ostalega. Okna so bila še najmanjši problem. Na začetku se zelo bojiš zarezati v pločevino od avta, ampak ko enkrat vzameš vbodno žago in narediš prve luknje, postane izrezovanje oken svojevrsten užitek.

Sicer pa se ne ukvarjate z arhitekturo, saj ta ni kompatibilna z vašim življenjskim slogom, pač pa se ukvarjate z oblikovanjem spletnih strani in aplikacij, kar vam omogoča delo od doma, kar avtodom je in ste ga temu primerno tudi priredili. Kako je delo od doma na poti in se je bilo težko dogovoriti za šesturni delavnik?

Delo na daljavo mi zaenkrat ne dela večjih težav. Seveda moraš biti zelo discipliniran, da ta dela tudi opraviš, kot je treba, kar zna biti včasih težko, ko je okoli tebe polno ljudi, ki so tam na počitnicah in nič ne počnejo. Ampak če se zapreš v kombi in malo stisneš zobe, ko recimo niso najboljši pogoji za deskanje, se da kar veliko narediti. Potem je to, da greš lahko deskat, se družit z ljudmi nagrada in če je taka, se dela ni težko lotiti.

Vaše življenje je vse prej kot rutinsko. Kako se organizirate, da usklajujete službo, potovanje in užitke?

Delo usklajevati z užitkom – tu bi se lahko še marsikaj naučila in izboljšala (smeh). Zaenkrat lahko rečem, da mi uspe oddelati teh šest ur, ker vem, da imam dovolj časa na voljo tudi za deskanje in ostalo in je to nagrada za delo, ki ga opravim.

Kako zastaviti notranjost vam je dala izkušnja v Avstraliji, kjer ste leto dni bivali in potovali v manjšem avtodomu, ki ste ga na koncu prodali. Evropa v primerjavi z Avstralijo predstavlja večje izzive. Kako se je do zdaj izkazal vaš avtodom?

Ne vem, če bila lahko rekla, da Evropa predstavlja večje izzive kot Avstralija. V Evropi sem se vedno počutila zelo varno. V Avstraliji sem živela v mestu, kjer je bilo prepovedano spati v avtu, ker je bilo tega preveč, zato sem se morala izmikati varnostnikom oz. rangerjem, kot jim tam pravijo, in sem morala vstajati pred šesto uro, preden so šli na pohod. Zato bi rekla, da mi je bilo tam živeti v kombiju celo težje kot v Evropi. Največjo težavo tu predstavlja mrzlo podnebje pozimi – tega v Avstraliji ni bilo. To bomo zares videli sedaj, ko bom poskusila v kombiju preživeti celo zimo v Švici.

Kaj vam sicer predstavlja dom na štirih kolesih? In kaj potovanja? Zakaj tako radi potujete? Vam Slovenija kot dežela ne ponuja dovolj? Ne morete biti pri miru?

Slovenija je država, ki mi je najbolj pri srcu. Imamo čisto vse – najlepše gore, morje, prakticiramo lahko katere koli športe, tu imam družbo in ljudje so res super. Z vsemi se dobro razumem. Tu imam tudi družino. Moja želja je nekoč živeti v Sloveniji.

Sicer pa ni, da tako rada potujem, pač pa rada sledim lokacijam, ki so dobre za šport, recimo za deskanje, ki ga doma nimamo. Potujem torej predvsem za to, da sledim določenim razmeram za športe, ki jih doma morda manjka. Zadnje čase so tudi zime precej slabe v Sloveniji in se moraš odpeljati nekam, kjer so gore malce višje in je več snega. Za deskanje na žalost nimamo valov ... Dokler imam še to možnost, jo bom izkoristila in spoznala nove ljudi ter kraje. Zdi se mi, da takšne razširitve obzorja ni nikoli preveč, kljub temu pa upam, da se bom nekoč ustalila v Sloveniji, ki mi je res pri srcu.

Poleg tega, da ste ustvarjalni, ste tudi športna duša. Kolesarite, deskate, smučate in se ukvarjate z za Slovence še vedno precej eksotičnim športom – kajtanjem. Ste tudi učiteljica le-tega. Kako vas je zaneslo v te vode? Kaj je pri kajtanju takega, kar vas tako privlači?

To je bil prvi šport, v katerega sem se bolj resno podala. Nad tem me je navdušila moja družina. Oba moja starša sta tudi kajtala in smo že kot družina potovali po svetu in prakticirali ta šport. Včasih sem želela biti profesionalna kajterka, ampak sta me študij in življenje odnesla drugam. Po nekaj poškodbah kolena sem to kariero odmislila in se vrgla v deskanje na valovih in druge športe, čeprav mi kajtanje še vedno zelo veliko pomeni, saj sem bila včasih kar dobra v tem, danes pa rada podajam svoje znanje novim ljudem. Zato mi je kot učiteljici kajtanja to noro dobro delati. Rada delam z ljudmi in tudi druge navdušujem nad tem športom, zato tudi rada učim smučanje in imam to kot dodatno službo. A v tem zelo uživam.

Kakšni so vaši bližnji načrti?

Teh ni malo. Prvi je, da iz Švice potujem na Portugalsko in poberem svoj kombi, ki so ga končno popravili. Tam bom še malo deskala in potem prišla nazaj v Švico učit smučanje oz. potovat po Alpah in iskat svež sneg za smuko. Drugače pa spomladi nameravan nadaljevati s potovanjem in se odpraviti proti Norveški. Bomo pa videli, ali se bo ta plan izšel ali bom šla spet proti Portugalski na valove in do Maroka. Zelo me mika balkanski trip s kajti in kolesi. Bomo videli, kako se bo odvilo. Rada puščam odprte različne možnosti in ne planiram preveč, ker se potem itak nič ne izide po načrtih (smeh), zato bomo videli, kje bom pristala.