Poljsko-slovenska glasbenica Mila: '' Malo treme je nujno potrebno, da se nastop razlikuje od vaje''

Dodobra ste izkusili slovensko in poljsko glasbeno sceno. Kako zelo se razlikujejo slovenski in poljski poslušalci? Kateri imajo bolj zahteven okus?

Kot pravi poljski pregovor – o okusih se ne razpravlja. Mislim, da imajo tako slovenski kot poljski poslušalci radi kvaliteto v glasbi, istočasno pa oboji raziskujejo v različnih glasbenih žanrih in stilih. Živimo v časih, ko glasba ne pozna meja, poslušalci pa lahko samo uživajo – in to je lepo.

Je na Poljskem težje uspeti?

Ja in ne. Glede na to, da je v Sloveniji toliko manjša glasbena scena, to lahko pomeni, da je celo težje uspeti kot na Poljskem. Po drugi strani je na Poljskem toliko več glasbenikov in ustvarjalcev, kar lahko povzroča večjo tekmovalnost med izvajalci. Obenem je tukaj na voljo več različnih poti, po katerih hodimo proti svojim glasbenim sanjam.

V Slovenijo vas je pripeljala ljubezen. Pravite, da je bila to zgodba kot iz filma. Nam lahko zaupate nekaj podrobnosti?

Ljubezen me je pripeljala v Slovenijo in res je bilo kot s filma – popolnoma nepričakovano. Prvič sva se srečala v samem srcu Varšave, v znameniti Palači kulture in znanosti. To je bila ljubezen na prvi pogled, zdelo se je kot usojeno, da sva se znašla ob istem času na istem mestu. Takrat se je tudi vse začelo. Hitro sva si ustvarila družino, kar se je nama zdelo zelo naravno in zaželeno že takoj ko sva se spoznala.

Kaj ima Poljska, česar Slovenija nima in obratno?

Na Poljskem obožujem raznoliko in zelo okusno hrano, v Sloveniji me pa navdihuje čudovita narava in veselo razpoloženi ljudje. 

Kakšna pa je glavna razlika med Slovenci in Poljaki?

Mentaliteta in način življenja. Slovenci ste bolj sproščeni in bolj aktivni na splošno. Poljaki smo bolj filozofi, oziroma (pre)več razmišljamo na splošno. (smeh) Sicer smo vsi Slovani, imamo radi dobro družbo, dobro hrano in dobro glasbo, pomembne so nam vrednote kot so družina, tradicija. Radi se imamo.

Pred leti ste dejali, da Poljska ni dovolj za vaš osebni razvoj in da ste po srcu Slovenka. Se je v tem času kaj spremenilo? Se nameravate kdaj vrniti na ''sončno stran Alp''?

Jaz sem stalno razpeta med Poljsko in Slovenijo. Nikoli nisem zapustila niti Poljske, niti Slovenije. V Slovenijo me kliče umetnost, glasba in narava, na Poljskem imamo z otroci svojo vsakodnevno bazo, šolo in domače okolje. Po srcu sem pa Slovenka, ker, kot pravijo, je dom tam, kjer je srce.

Kaj si želite, da bi vedeli na začetku svoje glasbene kariere, pa niste?

Včasih se mi zdi, da sem bila na začetku svoje kariere bolj odločna in samosvoja kot sem danes, hkrati pa sem bila še precej naivna in se nisem še zavedala natančno, kako deluje ta svet. Odkar sem postala mamica, je družina zame glavni fokus. Na to sem najbolj osredotočena. Vsa doživetja in izkušnje v glasbenih vodih so me naučile, da ne jemljem vsega osebno in dobesedno. Sedaj imam distanco, ki deluje kot svojevrsten emocionalni ščit, ker tako imenovan ''šovbiznis'' ni ravno empatičen svet za tako čutno bitje, kot sem jaz. Z leti je prišla tudi samozavest, kar ni vedno samoumevno, kot se morda zdi. Pri ustvarjanju sem namreč precej ranljiva in odprta, nato je potrebno preobleči "plašč supermoči", imeti neko emocionalno zaščito, ker svet ni vedno tako rožnat kot v pravljicah.

Pred leti ste nastopili na Emi, zdaj še na poljski različici, kjer ste se predstavili s skladbo v angleščini. V katerem jeziku najraje pojete in zakaj ste se odločili, da tokrat ušesa poslušalcev ''napadate'' v tujem jeziku?

Rada pojem v različnih jezikih, kar pomeni različno ekspresijo, a vendar emocija lahko pri tem ostane ista. To je lepota glasbe, da ni omejena, saj deluje kot medij prek čustva in se lahko dotakne človeka na neviden način, na način, ki sploh ni navezan na jezik ali žanr, pač na neko frekvenco, ki vsakemu od nas igra nekje v duši, v srcu. Pesem za poljsko EMO sem prav tako napisala iz srca, besedilo pa je tudi ''prišlo'' v angleščini. Tega potem nisem prevajala, ker se mi zdi tako lepo. Vse je usklajeno z ritmom čustvene ljubezenske zgodbe, ki je zelo univerzalna.

Bi morali izvajalci na tekmovanju za Eurovizijo nastopati v maternem jeziku?

Mislim, da to najbolje presodi vsak izvajalec posebej. Evrovizija je vendarle mednarodni festival glasbe, vse meje se takrat brišejo in povezujejo ljudi z različnih koncev Evrope oziroma sveta. To je lepota in bistvo tega dogodka. Dokler vse pride resnično iz srca, bo poslušalec vsekakor dojel pomen in začutil pravo energijo, ne glede na jezik, v katerem je napisana pesem.

Poljska hrana je zelo različna od slovenske. Kaj poljskega imate na krožniku najraje in kaj slovenskega?

Obožujem poljske jedi, to je res. Rada imam poljske juhe, sladice in tudi ''pierogi'', ki so specialiteta tako na Poljskem, kot v drugih vzhodnoevropskih državah. V Sloveniji vedno preizkušam vsako tradicionalno jed. Včasih skušam tudi sama kaj skuhati po tradicionalnem receptu.

Kako poteka vaš kreativni proces? V kakšnem razpoloženju najraje ustvarjate?

Najraje ustvarjam ob klavirju, po navadi ko sem sama v sobi ali ponoči. Včasih pa me pesem sama pokliče sredi dneva. Spomnim se, ko sem enkrat napisala celo besedilo kar v kuhinji ob mizi, ko sem pripravljala čaj. Preden sem prišla do klavirja, sem imela v glavi že celo melodijo in na listu papirja napisan tekst. Vedno se veselim takšnih trenutkov, ki se zgodijo spontano, ker sem tako prepričana, da je pesem ''ta prava''. 

V svoji novi skladbi pojete o tem, da včasih ne cenimo tega kar imamo. Ste tudi sami kdaj kaj jemali za preveč samoumevno?

To izkušnjo sem doživela kar z druge strani medalje. Pesem na splošno govori o tem, kako se zlahka navežemo na ljudi, imamo nerealna pričakovanja, sledi pa razočaranje. Ljubezen je tista, ki v odnos prinaša tok prave energije – to je svoboda. Če tega ni, ostane samo navezanost, ki nikoli ni dober razlog za biti skupaj. Ljubezen je najboljši in edini pravi razlog. Ljubezen pa je potrebno čuvati in negovati, ker ni samoumevna in prav o tem govori pesem.

Če bi se morali odpovedati ene stvari, čemu bi se? Klavirju ali petju?

Težko vprašanje. Mislim, da na to ne bom znala odgovoriti, ker to je tako, kot da bi me vprašali ali bi se raje odpovedali vodi ali zraku. Nemogoče.

Kaj vam kot glasbenici predstavlja največji izziv?

Včasih je stres ta faktor, ki me izziva, posebej pri nastopih v živo. Ampak potem je to samo motivacija, da še bolj delam na sebi, da znam balansirati svoj um v napetih momentih, da imam čim  več distance in da lahko uživam ob glasbi. Sicer sem mnenja, da je malo adrenalina oz. malo treme celo nujno potrebno, da se nastop razlikuje od vaje, da je lahko poseben.  

Nam lahko zaupate kakšno zabavno anekdoto s koncerta, snemanja?

Veliko je bilo nepričakovanih in zabavnih trenutkov pri nastopih, ampak najbolj se spomnim časov, ko sem nastopala v gledališču v Varšavi. Ko sem bila že visoko noseča, me je pri vsakem močnem ali visokem tonu močno brcnila moja hčerkica v trebuščku. Res je bilo zanimivo doživetje, ker sva očitno skupaj peli in mi je tako sporočala, da ob glasbi uživa tako kot jaz.