Pevka RiNA: ''Slovenščina se nam zdi samoumevna, hkrati pa je v nas zasidran občutek, da drugi jeziki zvenijo bolje''

Kaj vam pomeni glasba oz. kaj vam daje, česar vam nobena druga stvar ne more? V katerih trenutkih jo najbolj potrebujete?

Glasba mojemu življenju narekuje ritem. Je prijateljica, ki mi je predstavila najrazličnejše ljudi. Spremlja me na vsakem koraku, verjetno tudi ni naključje, da se zmeraj »zavohamo« tisti s podobnim glasbenim okusom. Prej sem jo bolj poslušala, zdaj pa je čas za razvoj in rast. Spoštujem tradicijo in spremljam novosti.

Kdaj najraje ustvarjate?

Pravijo, da ima noč svojo moč. Takrat nastajajo umetnine … in tudi odgovori na intervjuje. Ponoči se rojevajo ideje, podnevi pa jih izpilim.

Po poklicu ste lektorica, po izobrazbi slovenistka. Kako ocenjujete "stanje" slovenskega jezika v času družbenih omrežij? Menite, da Slovenci dovolj negujemo svoj jezik? Ga znamo ceniti ali mladi uporabljajo preveč tujk?

Zadnje čase manj lektorica in bolj inštruktorica, morda se bo obrnilo, kdo ve. Opazila sem fenomen »influenščine«. Kulturni in s tem jezikovni svetovi se razlikujejo in malo bi bilo treba pobrskati, pa bi že našli slovenske ustreznice oz. si jih izmislili. Slovenščina se nam zdi samoumevna, hkrati pa je v nas zasidran občutek, da drugi jeziki zvenijo »bolje«. Želim si, da bi si to prepričanje izbili iz glave. Treba je le izbrati primerne besede in jih skombinirati. Zdaj že nekaj let ustvarjam skladbe v knjižnem jeziku – tako lahko nagovorim vse, ki so kakor koli povezani s slovenščino in Slovenci. Morda pa bom vanje spet vtihotapila kaj pogovornega. Ravnam se po trenutnem navdihu.

Katere slovnične napake ves čas opažate in katera vam gre najbolj na živce?

Ker poučujem priseljence, se velikokrat srečujem s slovničnimi napakami. Zadnje čase jih kar nekako preslišim. Bolj se ukvarjam s stilistiko in besedoslovjem. Sicer pa me najbolj zmoti, ko kdo želi pisati strokovno, pa se mu to zaradi izbire neustreznih izrazov ne posreči. Takšen primer je denimo "strmeti k napredku". Prav je "stremeti k napredku". Pa "obsedeno stanje". Prav je "obsedno stanje". Pa "prislovničen". Prav je "prislovičen". In tako dalje. Pozorna sem tudi na kalke, t. i. dobesedne prevode iz različnih jezikov, npr. "biti brez obraza". Prav je "biti brezobziren". Pa "pet let nazaj". Prav je "pred petimi leti". Pa "brez da bi". Prav je "ne da bi". Ti namreč siromašijo jezik. Moti me tudi izjava, "da bo že vse stroj popravil". Jezikovna orodja so odličen pripomoček, ker pa se stroji in roboti držijo pravil kot pijanci plota, marsikdaj zatajijo. Ko bodo dovolj zmogljivi, jim bom za odtenek bolj zaupala.

Ste tudi slikarka. Od kod ljubezen do ustvarjanja s pasteli in ali si želite, da bi imeli za likovno ustvarjanje več časa?

Ko sem začela opazovati svet okoli sebe in ga prenašati na papir, se je odprla nova umetniška dimenzija. Obožujem žive barve, trenutno pa razmišljam o tem, kako s sliko izraziti tudi čustva. Seveda, ko mi bo dopustil čas.

Kaj je do zdaj najbolj zaznamovalo vaše življenje?

Igrivost, (m)učenje in (ne)produktivna lenoba. Predvsem pa negovanje otroka v sebi. Hvaležna sem vsem, ki me približno razumejo, dohajajo in krotijo.

Kot rečeno, se ukvarjate tudi s poučevanjem priseljencev iz bližnjih in daljnih krajev. Nam lahko zaupate svoja opažanja? Smo Slovenci do priseljencev zadržani, nestrpni? Ljudi je strah drugačnosti ...

Opažam, da je težava na obeh koncih. Mi, ki tudi nismo nezmotljivi, pri tistih, ki se učijo slovenščine, kar po tihem pričakujemo brezhibnost. In potem imajo tudi oni v glavi, da morajo govoriti pravilno. Zato "zamrznejo" in pravijo, da bodo raje povedali kar po angleško, mi pa jih pri tem podpiramo. Angleščina je potuha. Priseljencem iz bližnjih krajev dajemo pogosto vedeti, da jim ni pomoči, da ne znajo in ne zmorejo, poleg tega pa jim je udobno, ker že tako ali tako razumejo slovensko, zato izgubijo zagon. Predvsem govorci slovanskih jezikov se srečujemo s t. i. lažnimi prijatelji, besedami z enako izrazno podobo, a različnim pomenom. V srbščini pomeni npr. beseda "obraz" lice in beseda "lice" obraz. Medtem ko imamo mi dvoličneže in licemerce, imajo oni »bezobrazne osobe«, torej brezobzirneže. Takšne brez lic. Naša vsakdanja govorica pa pogosto zveni absurdno tudi tistim iz daljnih krajev. Večkrat potarnajo, da se v nekaterih službah težje seznanjajo s slovenskim jezikom, saj njihovi sodelavci govorijo srbsko/bosansko. Preglavice jim povzročajo obrazci na uradih in pri zdravnikih ter telefonske tajnice. Želijo si več priložnosti za komunikacijo s slovensko govorečimi. Po drugi strani se na družbenih omrežjih velikokrat oglašajo priseljenci, živeči v Sloveniji, pod njihovimi objavami se razvijajo burne razprave. To se mi zdi koristno, saj s tem spoznavamo množico kultur in ostajamo odprti, oni pa se počutijo sprejete. 

S čim imajo tujci največ težav? 

Najpomembnejši izziv zanje je usvajanje besedišča iz učbenikov, težko razumejo zvrstnost. Povedo lahko veliko, pri pisanju pa so težave. Najtežje je tistim s pridruženimi učnimi motnjami, zaradi katerih počasneje usvajajo jezik okolja. Razlikujejo pa se tudi po tem, kako se učijo. Menim, da se je zato treba posvetiti vsakemu posamezniku in mu pomagati razviti njegove potenciale.

Vrniva se h glasbi. Kdaj ste se navdušili nad njo oz. kdaj ste začutili, da se morate skozi njo začeti izražati? 

Nad glasbo se navdušujem že vse življenje. V otroštvu sem z nočnimi »napevi« krajšala spanec staršem, ki so zapriseženi rokerji. Všeč mi je bila glasba z radia, še posebej r'n'b iz devetdesetih, babica pa mi je pela slovenske narodne pesmi. Kar nekajkrat sem nastopila v vrtcu in šoli, nato pa me je pri devetnajstih zagrabilo, da bi si napisala pesem. Začela sem v angleščini, toda zvenelo je nenaravno. Zanimivo je, da imam že od nekdaj rahel odpor do angleščine. Želela sem ne samo peti, ampak tudi kaj povedati. Ker se z angleščino nisva spoprijateljili, sem se lotila pogovorne slovenščine in proti koncu fakultete obrnila ploščo. Trenutno se posvečam melodijam.

Radi se tudi potepate. Katera je vaša naslednja destinacija, katerega kotička Slovenije niste še nikoli obiskali in kam se – poleg doma – najraje vračate?

Ko in če bo dopustila mošnja, se bom spet podala v znano in neznano. Obiskujem različne slovenske kraje in se vanje rada vračam. Naj čas pokaže, kam me bo zanesla pot.

Kaj pogrešate na slovenski glasbeni sceni? Zaradi družbenih omrežij se zdi, da je lahko biti slišan. Pa je res tako?

Kratko in jedrnato: zvok lahko kadar koli utišaš in izklopiš sliko na zaslonu, koncerta v živo pač ne. Torej naj živijo nastopi v živo!

Od kod umetniško ime RiNA?

RiNEm z glavo skozi zid. 

Kako pomemben je za vas zunanji videz? Menite, da mu dajemo prevelik poudarek oz. pomen, ali gre pač za glasbeno evolucijo, ko je glasba več kot samo slušna izkušnja?

Sem zagrizen estet, zato gledam tudi na videz oz. slog. Če bi bilo mogoče, bi bila vsak dan drugačna. Tako pa vztrajam pri videzu, ki ga je mogoče vzdrževati. Menim, da je lahko glasba več kot slušna izkušnja. Ne nazadnje je pomemben tudi ples. Seveda vse to ne sme biti kamuflaža za popolno pomanjkanje pevskega talenta. To je tako, kot bi se hvalil z glavno vlogo v priznanem filmu, v resnici si pa statist v žajfnici. Nekateri izvajalci se po drugi strani preprosto požvižgajo na zunanjost, dam jim prav. Različni smo in naj ostane tako.

Mladih in dobrih glasbenikov, ki trkajo na vrata "slave", je tudi v Sloveniji veliko. Po čem se ločite od ostalih in kako bi opisali svoj glasbeni izraz?

Sem dama brez manir v poletju življenja in ustvarjam pop s srednje neklišejskimi besedili, hkrati pa gojim estetiko izraza. Vsaka nova pesem je zgodba zase, ker si kar naprej kaj izmišljujem.