O samomorih z doc. dr. Nušo Zadravec Šedivy. ''Stiska ni nekaj trajnega in brezizhodnega, ampak jo je na ustrezne načine mogoče učinkovito naslavljati, težave pa reševati''

Ali so družbena omrežja in nezdravi trendi, ki so se razpasli po njih, med mladimi še povečali delež tistih, ki pomislijo na samomor?

Uporaba novim medijev, kamor lahko uvrstimo tudi družabna omrežja, lahko predstavljajo enega od dejavnikov tveganja za razvoj samomorilnega vedenja. Ob tem bi še posebej izpostavila negativne učinke prekomerne rabe novih tehnologij, saj številne študije dosledno izpostavljajo, da je lahko prekomerna uporaba interneta povezana z negativnimi vidiki duševnega zdravja ter s samopoškodovalnim in samomorilnim vedenjem mladostnikov. Kljub temu pa je potrebno poudariti, da je omenjena povezanost kompleksna in večplastna, saj pogosta uporaba družbenih omrežij  nima nujno izključno negativnih učinkov na mladostnikovo duševno zdravje, ampak je poleg načina in količine uporabe tovrstnih omrežij potrebno upoštevati tudi kvaliteto aktivnosti in osebnostne značilnosti uporabnika.

Kaj pa poveličevanje samomora? Je samomor tudi klic iz obupa, klic po pozornosti, češ, do zdaj me ni opazil nihče, tako pa me bodo? To bi lahko bilo tudi sporočilo zloglasne TV-serije '13 razlogov, zakaj', ki je domnevno poveličevala samomor, čeprav naj bi odstirala tabuje, dosegla pa ravno obratni učinek ...

To, na kakšen način samomor prikazujejo mediji, lahko igra pomembno vlogo pri opolnomočenju posameznikov za prepoznavo stiske in iskanje strokovne pomoči, hkrati pa ima lahko neustrezno prikazovanje problematike samomorilnega vedenja in neustrezno poročanje o samomoru v medijih nasprotno izjemno negativne učinke. Tem negativnim učinkom so še posebej podvrženi mladi, ki so bolj dovzetni za identifikacijo in posnemanje vedenja, kar je še posebej problematično v primerih, kadar mediji zelo natančno opisujejo samomorilno metodo. Pomembno je tudi, kako so v medijih prikazane posledice samomora, saj slednje prispeva k temu, kako bodo mladi doživljali tak izid. Če mediji samomorilno vedenje opisujejo kot način reševanja stiske ali ga prikazujejo zelo romantično, samomor poveličujejo in posameznika, ki je umrl zaradi samomora, prikazujejo kot junaka ali žrtev družbe, lahko vplivajo na to, da začnejo mladi samomor dojemati kot nekaj, kar ima pozitivne posledice, in to povečuje tveganje za samomor.

Kaj je najbolj krivo za samomorilnost? Genetika (genetski dejavniki), okolica, vzgoja, kaj drugega? Kdaj je v človeku zasejano seme samomorilnosti? Kje oz. kdaj se rodi ideja o samomoru?

Samomorilno vedenje je posledica hkratnega vplivanja več dejavnikov, zato bi težko izpostavili, kaj ima večji vpliv. Gre za preplet različnih dejavnikov tveganja in pomanjkanja varovalnih dejavnikov, ki so lahko vezani na značilnosti posameznika, značilnosti ožjega družinskega okolja, kot tudi širše skupnosti. Vsak posameznik se bo tako na izzive, s katerimi se sooča v življenju, lahko odzval drugače in žal ne moremo napovedati, pri kom se bo razvilo samomorilno vedenje. Kar pa poznamo, so dejavniki, ki lahko tveganje za samomor povečujejo ali zmanjšujejo, in kar lahko naredimo, je, da skušamo s preventivnimi aktivnostmi dejavnike tveganja čimbolj slabiti, varovalne dejavnike pa krepiti. Delujemo lahko v smeri opolnomočenja posameznikov za reševanje stisk in iskanje pomoči, ustvarjanja varnega okolja za pogovor v stiski in izpostavljanja zgledov, da je težave moč reševati. 

V Sloveniji naj bi kar tretjina mladih do 18. leta razmišljala o samomoru. Kako nevarna je lahko že samo misel? Verjetno ta ni dovolj, saj gre za proces, ki se najpogosteje rodi iz obupa ...

Tako je, med mladostniki so bolj kot v drugih starostnih skupinah pogoste samomorilne misli, ki vrh v mladostniški dobi dosežejo med 14. in 18. letom. Slednje je lahko povezano z obdobjem odraščanja, saj je ena od mladostnikovih nalog odraščanja tudi soočanje z eksistencialnimi vprašanji ter iskanje razumevanja življenja in smrti. Občasno pojavljanje samomorilnih mislih pri mladostnikih zato ni neobičajno in lahko predstavlja del normalnega razvoja v tem obdobju. Samomorilne misli pa lahko postanejo nevarne, kadar njihovo uresničenje predstavlja edini način, ki ga mladostnik vidi kot rešitev iz krize ali stiske, ki jo doživlja. Takrat samomorilne misli postanejo resno tveganje za poskus samomora.

Ali obstaja več možnosti za samomor v družinah, kjer so že imeli tak primer?

Samomor v družini predstavlja enega od dejavnikov tveganja, kar bi lahko povezali predvsem s strategijami reševanja težav v družini. Samomor v družini namreč lahko kaže na to, da so bili med družinskimi člani prisotni določeni nekonstruktivni načini soočanja s težavami, ki jih preko modelnega učenja lahko privzamejo oz. se jih priučijo tudi drugi člani družine. Tovrstno modelno učenje je še posebej značilno za mladostnike, ki v tem obdobju še oblikujejo načine reševanja težav, ki jih bodo nadalje prenesli tudi v odraslo dobo. Pa vendar gre tukaj zgolj za enega od dejavnikov tveganja, ki jih lahko učinkovito naslovimo s preventivnimi aktivnostmi, preko katerih posameznike opremimo z znanji in veščinami za konstruktivno soočanje s stisko in iskanje pomoči. 

Kaj pa poskus samomora. Teh je prav tako veliko in pri tem velikokrat ne gre za to, da bi se dejansko želeli ubiti, pač pa ultimativni klic oz. krik na pomoč. Je tu kakšna razlika med spoloma? 

Po različnih podatkih je poskusov samomora v odrasli populaciji 10 do 20-krat več kot samih samomorov, med mladostniki pa so te številke še višje. Medtem ko imajo fantje večje tveganje za samomor, pa je poskusov samomora v obdobju mladostništva več med dekleti. Ena od možnih razlag je, da je poskus samomora za dekleta način opozarjanja okolice na stisko, pri fantih pa so uporabljene strategije soočanja s težavami običajno usmerjene navzven, samomor pa ni klic na pomoč, temveč ga dojemajo kot zadnji korak iz hude stiske.

Ko naslavljamo samomore, jih pogosto povezujemo z mladimi. Kaj niso ravno starejši najbolj tvegana skupina? Zakaj se o njih manj govori? Zakaj jih zapostavljamo?

Tako je, v Sloveniji je količnik samomora še posebej visok med moškimi, starejšimi od 80 let. Za to skupino moških je značilno, da v manjši meri iščejo pomoč strokovnjakov, težje sprejmejo pomoč, so bolj impulzivni, imajo slabšo socialno mrežo in se težje soočajo z izgubami. Najpogostejši dejavniki tveganja v tej populaciji so depresija, duševne motnje, pa tudi osamljenost in nizka kakovost življenja, povezana z različnimi vidiki staranja – zdravstvenimi, funkcionalnimi, socialnimi, ekonomskimi – kar pa so težave, ki so lahko učinkovito obvladljive z ustreznim zdravljenjem duševnih težav, pa tudi z družbenim zmanjševanjem stigme duševnih motenj in starizma ter sprejemanjem starosti in z njo povezanih sprememb kot pomembnega življenjskega obdobja. 

Na področju preučevanja in naslavljanja samomorilnega vedenja starejših odraslih se v Sloveniji in svetu dobro zavedamo pomena naslavljanja te ranljive skupine, zato se v zadnjih desetletjih izvajajo številne študije in preventivno-intervencijski projekti ter se tej problematiki posveča kar precej pozornosti. Res pa je, da v medijih veliko več pozornosti vzbujajo vsebine, vezane na samomorilno vedenje mladostnikov, kar morda daje občutek, da se temu področju namenja več pozornosti tudi med strokovno javnostjo.

Se vam zdi, da slovenski mediji znajo poročati o samomorih? O tragičnih smrtih, pa najsi gre za neznanca, uspešneža ali znano osebo ...

V zadnjih letih opažamo, da se mediji vse bolj zavedajo svoje odgovornosti pri poročanju o samomoru in se pri pripravi prispevkov s tovrstno vsebino opirajo na smernice o odgovornem poročanju o samomoru, ki so v letu 2010 nastale kot rezultat sodelovanja med organizacijami, ki se ukvarjamo s preučevanjem in preprečevanjem samomorilnega vedenja v Sloveniji, novinarji in uredniki. Odgovorno novinarsko poročanje o samomoru je namreč eden izmed ključnih temeljev preprečevanja samomora. Takšno poročanje namreč zmanjša verjetnost posnemanja samomorilnega vedenja. Poleg tega pa lahko mediji predstavljajo pomemben vir tudi pri iskanju pomoči – npr. z naborom kontaktnih podatkov o strokovnjakih, ozaveščanjem o načinih reševanja problemov preko primerov, kjer so se ljudje uspešno soočili s stisko ... in zmanjševanju tveganja za samomorilno vedenje z objavo prispevkov o preventivnih vsebinah s področja duševnega zdravja.

Zakaj v Sloveniji ljudje roko nad sebe dvignejo največkrat v toplejših mesecih (maja, junija)? Svetloba vendarle prinaša upanje ...

Čeprav statistika sicer potencialno pritrjuje vplivu letnih časov, pa ne pritrjuje vplivu sezonskih temperatur. Čeprav se največ samomorov beleži v času pomladi in poletja, najmanj pa v času jeseni in zime, pa najvišji količnik samomora ni značilen za najbolj vroči mesec, avgust, temveč za maj in junij. Namesto z okoljskimi vplivi si lahko variiranje količnika samomora skozi letne čase tako razlagamo z družbenimi dejavniki, kot je npr. intenzivnost družbenega življenja, ki niha v letnih časih. Jasne vzročne povezave med vremenskimi pojavi oz. podnebjem in samomorom tako niso vzpostavljene, nekatere raziskave na tem področju pa so si celo nasprotujoče. 

Najbolj učinkovit način preprečevanja samomorov je zmanjševanje možnosti za izvedbo le-tega. Ali tudi zato obešanje pri nas ostaja najpogostejša metoda?

Ena od strategij preprečevanja samomorilnega vedenja je tudi preprečevanje dostopa do sredstev. Je pa uspešnost te strategije seveda odvisna od prevladujočih metod, ki se jih posamezniki v določenih okoljih najpogosteje poslužujejo, saj je dostop do posameznih sredstev moč bolj ali manj učinkovito preprečevati. V evropskih državah, kjer kot metoda prevladuje obešanje, smo s tovrstnim pristopom manj učinkoviti, zato je še toliko bolj pomembno, da se osredotočamo na preostale strategije preprečevanja samomorilnega vedenja in sistematično izvajamo druge preventivno-intervencijske ter postvencijske aktivnosti. 

Kdo lahko za stori največ za preprečevanje samomorov? Država, politika, institucije, zdravstvo, medosebni odnosi?

Menim, da za sistematično preprečevanje samomorilnega vedenja potrebujemo predvsem z dokazi podprte programe in pristope, ki posegajo na področja univerzalne, selektivne in indicirane preventive in so hkrati namenjeni različnim ciljnim skupinam. V Sloveniji tako že desetletja tečejo prizadevanja za razvoj javnozdravstvenih programov in storitev, s katerimi bi kar najbolje zadostili potrebam na področju duševnega zdravja in preprečevanja samomora v različnih populacijskih skupinah. S sistemskim uvajanjem tovrstnih programov v dejavnosti šolskega, zdravstvenega in socialnega ter nevladnega sektorja bi lahko zagotovili njihovo široko dostopnost, pa tudi sistematičnost, kontinuiteto in trajnost v izvajanju.

Niso redki primeri, ko nekdo trpi, okolica (prijatelji, znanci ipd.) pa tega ne znajo prepoznati. Potem pa se zgodi in sledi šok. Kako lahko okolica prepozna, da nekdo trpi in ne vidi več upanja, če to sicer skriva? Svojci bi največkrat radi slišali odgovor, kaj je bil glavni razlog, po pogovorih s strokovnjaki pa večkrat spoznajo, da so bile težave vidne dlje časa, da pa jih niso dešifrirali. Ljudje torej ne znamo poslušati, videti, si vzeti časa za druge?

Veliko oseb, ki umre zaradi samomora, lahko slednje pred smrtjo na različne načine neposredno ali posredno sporoča okolici. Težava pa je, da je tovrstne opozorilne znake včasih težko prepoznati, saj so lahko zelo različni, hkrati pa imajo ljudje pogosto tudi premalo znanj o tem, kako v takšnih situacijah ravnati. Na tem mestu ima vsekakor zelo velik pomen ozaveščanje in izobraževanje splošne javnosti o duševnem zdravju in ustreznem ukrepanju. S tem se povečuje pismenost o duševnem zdravju, zmanjšuje stigma in oblikuje varnostna mreža v lokalnih okoljih, s čimer se lahko dolgoročno učinkovito preprečuje samomorilno vedenje. Vsekakor je najpomembnejše, da v kolikor nam posameznik zaupa svojo stisko ali da razmišlja o samomoru, da slednje vzamemo resno, ga poslušamo in mu ponudimo pomoč. Že to, da je posameznik slišan in da se ga vzame resno, je namreč lahko prvi korak do ustrezne pomoči. 

Mladi najbolj temačne misli najpogosteje zaupajo prijateljem, a le pod pogojem, da jih ne bodo izdali. Kaj storiti na tem mestu? Kaj svetujete mladi duši, ki je postavljena pred tak ''izziv''?

Tako je, pri mladostnikih je največja ovira za učinkovito naslavljanje stiske prav zanašanje samih nase. Osamosvajanje in večja avtonomnost sta sicer normalni razvojni nalogi mladostnikov, vendar zaradi teh mladostniki ne iščejo pomoči, četudi bi bilo to potrebno. V kolikor pa svojo stisko vendarle zaupajo nekomu, pa so to večinoma vrstniki in ne odrasle osebe, kar iskanje pomoči večinoma še podaljša. Zato se z mladimi tudi na delavnicah, ki jih izvajamo v okviru projekta A (se) štekaš?!? vedno pogovarjamo tudi o tem, kako pomembna je pri samomorilnem vedenju ustrezna strokovna pomoč. Mladostnikom, ki jim je prijatelj zaupal svojo stisko, zato polagam na srce, da naj prelomijo obljubo, ki so jo dali prijatelju in zanj poiščejo pomoč odrasle osebe oziroma strokovnjaka, saj mu bodo le tako lahko učinkovito pomagali in rešili življenje. 

Slovenija premore številne inštitucije in projekte za preprečevanje samomorov. Pa storimo dovolj? Zakaj številke drastično ne padajo?

V Sloveniji sicer opažamo trend upada količnika samomora v zadnjih 20 letih, ki pa je odvisen od številnih dejavnikov, zato bi o tem, zakaj ne beležimo še večjega upada količnika samomora, težko špekulirali. Preprečevanje samomorilnega vedenja v Resoluciji o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018-2028 sicer predvideva znižanje števila samomorov za 15 odstotkov v desetih letih.

Trenutno se v Sloveniji izvaja kar nekaj učinkovitih preventivno-intervencijskih aktivnosti, poznamo tudi področja preventivnega delovanja, načine, na katere lahko učinkovito zmanjšujemo samomorilni količnik in dejavnike, ki povečujejo tveganje za samomor. Pa vendar bi rekla, da imamo v praksi še nekaj manevrskega prostora. Pet ključnih ciljev, na katere se je v Sloveniji potrebno osredotočati v prihodnje, je tako: dvig ozaveščenosti in pismenosti o duševnem zdravju in samomoru, zgodnje prepoznavanje samomorilno ogroženih oseb, zagotavljanje dostopa do pomoči in obravnave samomorilno ogroženih oseb ter skrb za osebe po poskusu samomora in svojce umrlih zaradi samomora, zmanjšanje porabe alkohola ter omejevanje dostopnosti sredstev za samomor.

Kako pa je pri nas poskrbljeno za žalujoče in kako se spopasti s tako travmatično izkušnjo, ko ljudje za tragedijo pogosto obtožujejo sebe?

V Sloveniji zaenkrat še niso zaživele skupine za samopomoč svojcev oseb, ki so umrle zaradi samomora, kot so tovrstne mreže svojcev vzpostavljene v nekaterih drugih državah, zato se obravnava oseb s težavami v procesu žalovanja odvija predvsem v obliki individualnih obravnav glede na potrebe posameznika. 

Bi pa v povezavi z žalovanjem po samomoru izpostavila knjigo kolegice izr. prof. dr. Vite Poštuvan, ki je izšla ob letošnjem svetovnem dnevu preprečevanja samomora. Knjiga 'Po koncu: žalovanje in integracija po samomoru' je namenjena žalujočim in njihovim družinskim članom ter vsem, ki se z žalovanjem srečujejo pri svojem strokovnem delu, kjer poskušajo razumeti, kako boleča je izguba bližnjega, in žalujočim nuditi podporo. Knjiga je na voljo tudi v e-obliki na strani Založbe Univerze na Primorskem.

Kako pristopimo do samomorilno ogrožene osebe? Kako jo skušamo odvrniti od tega, da si vzame življenje? Kako ukrepati, če vemo, da je oseba samomorilno ogrožena?

V prvi vrsti je pomembno, da smo se s posameznikom pripravljeni pogovoriti, da mu damo možnost, da o stiski spregovori, in da mu ponudimo podporo, da skupaj z njim poiščemo ustrezno pomoč. V Sloveniji obstaja kar nekaj gradiv, namenjenih splošni javnosti, ki govorijo prav o tem, kako lahko takšen pogovor izvedemo. Nekaj teh vsebin najdete tudi na naši spletni strani Živ? Živ!. Ob tem pa je pomembno izpostaviti, da osebe v stiski ne puščamo same s svojimi težavami, skupaj z njo iščemo načine in vire pomoči, bodimo vztrajni pri tem, da kljub temu, da je njihova stiska težka in da so težave v tistem trenutku morda videti nerešljive, da se jih vseeno da rešiti. Skušamo tudi razširiti krog bližnjih oseb, ki bodo osebi nudile podporo in ki se bodo lahko vključile v iskanje ustreznih strokovnih virov pomoči. Osebo torej spodbudimo, da skupaj z našo pomočjo o svoji stiski spregovori še drugim bližnjim osebam. Vsekakor pa samomorilno ogrožena oseba potrebuje tudi strokovno obravnavo. V prvi vrsti se lahko skupaj z osebo obrnemo na osebnega zdravnika, šolsko svetovalno službo – ko gre za mlado osebo – centre za socialno delo in razne telefone za pomoč posameznikom v stiski. Kadar pa ocenimo, da je oseba akutno samomorilno ogrožena – npr. ima že izdelan načrt samomora – pa je najustrezneje, da pokličemo številko nujne medicinske pomoči 112.

Samomor ni lahka odločitev, saj ima človek prirojen strah pred smrtjo. Zakaj ne smemo dajati vrednostnih obsodb in zakaj ni dobrega razloga za samomor oz. zakaj samomor v nobenem primeru ni dobra rešitev?

Vsak izmed nas se lahko tekom svojega življenja znajde v situaciji, ko se težave zdijo brezizhodne, stiska pa je tako huda, da se samomor lahko zdi kot edina oziroma najboljša in najhitrejša rešitev. Pa vendar samomorilnost ni bolezen, ampak vedenje, na katerega vpliva več kompleksnih dejavnikov, na katere je moč vplivati, hkrati pa se tudi skozi čas spreminjajo. Stiska tako ni nekaj trajnega in brezizhodnega, ampak jo je na ustrezne načine mogoče učinkovito naslavljati, težave pa reševati. Ko se znajdemo v hudi stiski, sicer pogosto zelo težko vidimo druge možnosti in rešitve, kar pa ne pomeni, da te ne obstajajo. Prav zato je za posameznika v stiski lahko ključno, da ima nekoga, ki mu takrat lahko ponudi podporo, ki verjame v ugoden izid in skupaj s posameznikom v stiski poišče strokovno pomoč.

Zakaj pa prihaja do fenomena, da se v lokalnem okolju po nekem samomoru zelo pogosto poveča število samomorov, čeprav se ljudje osebno med seboj ne poznajo?

Pomemben vidik, ki lahko predstavlja dejavnik tveganja za samomor, je posnemanje. Ob samomoru se še posebej v lokalnem okolju poveča pozornost na samomorilno vedenje, hkrati pa samomor pogosto spremljajo tudi številne govorice, ki samomor prikazujejo na neustrezne načine, kar lahko pri posameznikih v stiski poveča tveganje za samomor. Tveganje je še toliko večje, če se posameznik v stiski lahko z umrlim identificira v večji meri zaradi podobnih lastnosti, težav ali tesnega medosebnega odnosa. Tveganje pa se lahko še poveča, če posameznik v stiski doživlja, da je umrli s samomorilnim vedenjem dosegel, kar je želel oz. kar bi si sam želel – npr. poznanost, odziv okolice, pobeg pred problemi. 

Kako lahko starši prepoznajo, da otrok razmišlja o samomoru? Kdaj je zgodba, usoda v otroku sprogramirana? Po navedbah pedopsihiatrov prva tri leta definirajo človekovo usodo, to, kako doživlja sebe, druge, svet ...

Posameznikovo stisko je velikokrat težko prepoznati, prav tako nam oseba svojo stisko lahko sporoča na različne načine. Pa vendar bi tukaj izpostavila predvsem različne spremembe v vedenju posameznika, ki pa so pri mladostnikih lahko hitro spregledane, saj so spremembe del razvojnega obdobja mladostništva in je včasih težko ločiti, kdaj gre za spremembe, ki so normalen del odraščanja, in kdaj spremembe kažejo na stisko mladostnika. Pa vendar, ko opazimo, da se je mladostnik zelo spremenil, ga morda ne veselijo več stvari, ki so ga nekoč veselile, se zapira vase oziroma se do nas vede drugače, kot se je vedel nekoč, opušča aktivnosti in nima ciljev za prihodnost, pa izraža intenzivne občutke jeze, agresivnosti, impulzivnosti in razdražljivosti, občutke ujetosti in nemoči, ali pa v izjavah nakazuje željo po smrti, so to lahko prvi znaki, pri katerih lahko posumimo, da se s posameznikom nekaj dogaja. 

Bi pa se na tem mestu hkrati težko strinjala s pogledom, da je usoda posameznika definirana že v zgodnjem otroštvu, ko govorimo o samomorilnem vedenju. Gledano z vidika razvoja samomorilnega vedenja je slednji vezan na skupek različnih dejavnikov tveganja, ki se lahko pojavljajo v različnih življenjskih obdobjih, in čeprav je posameznik v otroštvu morda bil deležen nekih negativnih izkušenj oziroma je privzel določene negativne vzorce, ki lahko predstavljajo dejavnik tveganja, lahko tekom kasnejših obdobij z ustreznimi preventivnimi ukrepi krepimo varovalne dejavnike pri posamezniku, tako da se bo zmožen z življenjskimi izzivi soočati na konstruktiven način. 

Zakaj Slovenci v evropskem in tudi svetovnem merilu ostajamo po samomorilnosti v samem vrhu? Lani je zaradi samomora umrlo 432 oseb, od tega 338 moških in 94 žensk. Od kje tak prepad med spoloma? Je razlog, da je v Sloveniji toliko samomorov polpretekla zgodovina, življenje v Jugoslaviji, ko smo nekako sprejeli, da je samomor način reševanja težav in je bil domala del nacionalnega karakterja?

Samomorilno vedenje je tako v Sloveniji kot tudi drugod po svetu posledica hkratnega vplivanja več dejavnikov, zato bi težko izpostavili, kaj ima večji vpliv, ko govorimo o razlikah v količniku samomora med posameznimi državami (tudi sosednjimi). Evropske države z visoko pojavnostjo samomora sicer mejijo druga na drugo in se od Finske do Slovenije razprostirajo v obliki črke J, kar podpira domnevo o tem, da imajo pripadniki teh narodov do določene mere podobno genetsko predispozicijo, zaradi katere so ranljivejši za samomor, hkrati pa je potrebno tukaj upoštevati tudi kulturnozgodovinski in družbeni kontekst držav, saj gre večinoma za države nekdanjega "vzhodnega bloka". 

Čeprav se morda zdi, da so razlike v količniku samomora med Slovenijo in drugimi evropskimi državami velike, pa bi tukaj izpostavila, da tudi znotraj Slovenije obstajajo zelo velike razlike v umrljivosti zaradi samomora med posameznimi regijami, ki so tako velike, kot jih sicer opazimo med državami. V splošnem v regijah na vzhodu države beležimo višji količnik samomora kot v regijah na zahodu. Na te razlike vplivajo tako socialno-ekonomski, okoljski in drugi dejavniki. Med najpogostejše sodijo razlike v dostopnosti pomoči, deležu predpisanih antidepresivov, razmerje porok in ločitev, razlike v socialni povezanosti, stigmi, pa tudi genetska ranljivost v kombinaciji z drugimi dejavniki – npr. alkoholom. 

Zakaj je preprečevanje samomora naloga vsakega izmed nas?

Preprečevanje samomora je naloga vseh nas, saj lahko vsak posameznik prispeva k ustvarjanju mreže pomoči in podpore za posameznika v stiski. Vsak od nas je lahko tista oseba, ki prva prepozna, da se s posameznikom nekaj dogaja, da je v stiski, vsak izmed nas je lahko tudi tisti, ki to osebo prvi povpraša o njegovi stiski in mu prisluhne ter ponudi podporo in pomoč.

VIRI POMOČI

Če ste v duševni stiski in imate samomorilne misli, si poiščite strokovno pomoč. Pokličite dežurnega zdravnika, na najbližjo splošno ali psihiatrično bolnišnico ali urgentno psihiatrično ambulanto v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo v Ljubljani. Strokovno pomoč dobite tudi na telefonskih številkah:

- 112 (Center za obveščanje)
- 01 116 111 (TOM - telefon za otroke in mladostnike)
- 01 116 123 (Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik)
- 01 520 99 00 (Klic v duševni stiski)
- 080 11 55 (Društvo SoS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja)
- 031 233 211 (Ženska svetovalnica – krizni center)

Lahko pa obiščete spletno stran za razumevanje samomora ŽIV? ŽIV!, Društvo DAM  ali spletna svetovalnico za mlade To sem jaz.