INTERVJU

Nina Klinar: Zdi se mi, kot da me nič več ne more presenetiti in da sem najhujše že preživela

A.P.
25.01.2023, 12:00
4
''Ko pa si enkrat v življenjski nevarnosti, se začneš zavedati čisto drugih stvari in te seveda to tudi na določen način spremeni – verjamem, da v pozitivno smer,'' pojasni glasbenica Nina Klinar, ki zadnje čase preživlja pravcato družinsko kalvarijo. Ne le, da se njen zakon z nekdanjim profesionalnim športnikom Timom Kevinom Ravnjakom ni izšel po načrtih, sprevrgel se je v podlo igro, ki jo zdaj igrajo tudi kriminalisti. A Nina, ki si kruh služi kot saksofonistka v Orkestru Slovenske vojske in ji življenje že v preteklosti ni prizanašalo, vseeno uspešno pluje proti cilju in se še naprej uspešno izogiba vsem čerem na poti. ''Vem in sem trdno prepričana, da bo na koncu vse tako kot mora biti in da je vsaka stvar samo še korak bližje h koncu. Srečnemu koncu.'' Tudi izkušna v vojski jo je zgradila v močno žensko, ki je danes. Vedno nasmejano dekle iz Kočne, ki je dvoj hobi spremenila v poklic, ob tem pravi, da če bi bilo po njeno, ''bi že jutri uvedla nazaj vojaški rok,'' saj verjame, ''da bi to vsakemu koristilo za nadaljne življenje.''

Za ogled vsebine z družbenih omrežij omogoči piškotke družbenih omrežij.
Omogoči piškotke

Nina Klinar zadnje tedne preživlja res težke trenutke, a ostaja pozitivna.
Nina Klinar zadnje tedne preživlja res težke trenutke, a ostaja pozitivna./ FOTO: osebni arhiv

Dejali ste, da o ločitvi ne boste razpredali javno, čeprav ste bili zaradi nedavnih dejanj bivšega moža v to prisiljeni. Kot javna osebnost vas danes verjetno vsi sprašujejo prav to, kar zadevo samo še poslabša. Kako te dni sploh funkcionirate?

Sama ne vidim smisla v medijskem obračunavanju, predvsem želim zaščititi hčerko, kar je tudi največji razlog, zakaj molčim. Vem, da mi bo nekoč hvaležna in da bo ponosna name. Je pa težko, psihično sem izčrpana. Mia je začela na novo hoditi v vrtec, jaz v službo. Navaditi se morava na nov ritem, noči so pestre, potem pa še ves pritisk, ki se izvaja nad mano. Ampak nama uspeva ob pomoči družine, prijateljev, psihoterapevta ter širše množice ljudi, ki mi izkazujejo podporo.

Kaj je šlo v vajini zvezi tako zelo narobe, da se je na koncu končalo tako grdo, potem ko ste še leta 2021 zapisali, da ste se poročili "z ljubeznijo svojega življenja, svojo sorodno dušo in najboljšim prijateljem, očetom najinega otroka in najbolj čudovitim človekom, kar sem jih spoznala. Vznemirjena sem, da bom s tabo raziskovala svet in preživela življenje"?

Sama ljubezen ne bo nikoli dovolj za uspešen zakon ali zvezo. Včasih se stvari tudi ne odvijejo tako, kot si si želel, da se bodo. Ampak vse to je življenje, vsaj sama tako mislim. Na splošno sem zelo pozitivna oseba, ki bo v vsaki situaciji poskusila poiskati svetlo točko. Tako da verjamem, da me vsaka izkušnja, pa naj bo še tako težka, vodi do nečesa lepega.

PREBERI ŠE
Predelala kombi in se podala v svet: Čim se lotiš življenja v kombiju, se moraš zavedati, da problemi bodo in boš vseskozi po malem moral avto popravljati, dograjevati in nadgrajevati

Tega, kar se vam je zgodilo, potem ko je vaš nekdanji partner delil vašo eksplicitno fotografijo, si ne želi nihče. Kako ste se počutili, ko ste izvedeli za to oz. kaj je bila vaša prva reakcija?

Težko se je vsako jutro zbujati s tesnobnim občutkom, pa vendar se mi to dogaja. Nikoli zares ne vem, kaj mi bo prinesel dan. In če nimam prav veliko sporočil, ko pogledam na telefon, zadiham. Ob zadnjem incidentu sem bila v precejšnjem šoku, praktično sem ostala brez besed. Nadaljevala sem s svojim dnevom tako kot vsak dan in se prisilila, da razmišljam trezno in mirno. Zdi se mi, kot da me nič več ne more presenetiti in da sem najhujše že preživela.

Nina in njena hčerka Mia, ki se ji je rodila septembra 2021, sta nerazdružljivi.
Nina in njena hčerka Mia, ki se ji je rodila septembra 2021, sta nerazdružljivi./ FOTO: osebni arhiv

Kakor nam je znano, se z zadevo zdaj ukvarjajo kriminalisti. Ste sami to že pustili za seboj in v glavi zadevo predelali?

Sama zaupam v naš sistem in pustim, da se s takimi stvarmi ukvarjajo ljudje, ki so za to usposobljeni. Ko si v taki situaciji, kakršni sem sama, se moraš prepustiti in zaupati v sam proces. Z Mio sva sami, ona je popolnoma odvisna od mene in ne bom dovolila, da moja čustvena stiska kakor koli vpliva na njo. Zato tudi redno hodim na psihoterapije, ki mi zelo pomagajo, da sem lahko stabilna. Začetni šok je seveda težak, ampak se že zaradi Mie hitro spravim v red in poskusim zadeve ignorirati. Se pa veselim, da bo enkrat to za mano.

PREBERI ŠE
Kristina Miler: ''Če je prava ljubezen, vidiš samo tisto osebo in nobene druge''

Zakaj menite, da smo ljudje tako zlobni? Kaj je odraz tega, kar vam je storil bivši?

Človeška zloba žal nima meja. Sama tega ne razumem in nikoli ne bom razumela, kaj te lahko privede do namernega škodovanja sočloveku. Verjamem v to, da če si srečen in zadovoljen sam s sabo, si tak tudi do drugih. Vsako dejanje je odraz tvojega počutja. Dejanja pa govorijo za sebe in povedo več kot tisoč besed. Sama se ne želim ukvarjati, zakaj in kako, ker imam konec koncev vpliv samo nase ter na to, kakšen človek sem sama.

Najprej rizična nosečnost, nato pa še borba s poporodno depresijo. Kako težko je bilo to obdobje, obdobje, ko niste niti vedeli, ali bosta oba z otrokom preživela? Kdo vam je tedaj sploh lahko pomagal in kako ste načeli depresijo? Depresija je namreč zelo žilavo stanje, iz katerega se mnogi le stežka izvijejo ...

Priznati moram, da ko pogledam mojo zdravo punčko, kar pozabim na to obdobje, pa naj se sliši še tako klišejsko. V samem trenutku oz. v sami nosečnosti pa je izjemno težko ostati pozitiven. Predvsem zaradi vseh hormonskih sprememb. Živela sem iz dneva v dan, tedna v teden. Vsak nov teden sem štela kot zmago in se tako prebila do 34. tedna. Sama sem smrti že zrla v oči, ko so mi leta 2020 odpovedali vsi notranji organi in ko je nastopila sepsa. Zato sem mogoče tudi tako močna in se zavedam, da če sem zdrava in če je zdrava moja punčka, zmorem vse. Je pa depresija čisto druga bolezen, s katero sem se soočala prvič. Enostavno sem vedela, da to nisem jaz. Sama sem res odprta do vseh stvari, vseh vrst pomoči in bom vedno poiskala pomoč, če vem, da mi lahko pomaga. Preveč imam rada življenje, da bi pustila, da sama sebe mučim.

Nina Klinar je prvi saksofon Slovenske vojske.
Nina Klinar je prvi saksofon Slovenske vojske./ FOTO: osebni arhiv

Ta izkušnja vas je zagotovo naredila še močnejšo. Verjetno bi vam bilo brez tega "znanja" danes ob vsem tem, kar preživljate, še toliko težje ...

Res je, življenje mi je postavilo že veliko ovir, ki pa sem jih uspešno preskočila. In pri vsaki sem se nekaj naučila. Ko pa si enkrat v življenjski nevarnosti, se začneš zavedati čisto drugih stvari in te seveda to tudi na določen način spremeni – verjamem, da v pozitivno smer.

PREBERI ŠE
Goran Hrvaćanin: Če smo smešni, naj se odločijo gledalci

Kaj je tisto, kar vas v težkih trenutkih najbolj drži pokonci? Verjetno hčerka?

Najbolj me pokonci drži hčerka Mia ter misel na najino lepo prihodnost ter to, da vidim luč na koncu tunela. Vem in sem trdno prepričana, da bo na koncu vse tako, kot mora biti, in da je vsaka stvar samo še korak bližje h koncu – srečnemu koncu.

Na kaj pa ste v življenju najbolj ponosni?

Ponosna sem na veliko stvari, najbolj pa bi rekla, da na to, kakšen človek sem – ponosna sem na to, kako so me starši vzgojili, ter kako so čisto vsake ovire, težje ali lažje, vplivale na mene kot osebo in kakšna sem danes. Pa seveda na mojo punčko Mio in kako se znajdeva, odkar sva sami.

Po poklicu ste diplomirana saksofonistka in že nekaj let igrate v Orkestru Slovenske vojske. Kako je videti poklic saksofonistke v vojski? Kakšne nastope imate in kje? Ste kdaj odšli bodrit vojake tudi na fronto?

Dinamično (smeh). Naša primarna naloga je seveda delo v orkestru oz. v različnih komornih zasedbah. Ker pa smo zaposleni v Slovenski vojski, nam ne uidejo tudi vojaške obveznosti, kot so enkrat letno preverjanje gibalnih sposobnosti, streljanje s pištolo, športni dnevi ... Za mene popolna kombinacija – veliko glasbe ter športa oz. fizične in psihične pripravljenosti. Nastopi se razlikujejo – od samostojnih koncertov do protokolov, in to po celi Sloveniji ter tudi tujini. Nikoli ni dolgčas in res grem vsak dan zelo rada v svojo službo. Vsako leto predstavimo naš poklic širši javnosti, več informacij pa bralci dobijo na profilu Postani vojak. Na fronti pa še nisem bila in upam, da tako tudi ostane (smeh).

"Na fronti še nisem bila in upam, da tako tudi ostane."
"Na fronti še nisem bila in upam, da tako tudi ostane."/ FOTO: osebni arhiv

Prestali pa ste vojaško usposabljanje ... Za kako težko preizkušnjo je šlo?

Po opravljeni avdiciji za orkester me je čakalo 14-tedensko temeljno vojaško usposabljanje v Vipavi. Bila je to izjemno težka preizkušnja, ki pa mi je tudi ogromno dala. Predvsem potrpežjivosti in to, da ne smem obupati. Ko sem na 20-kilometrskih pohodih nosila 30-kilogramski nahrbtnik na svojih 50 kilogramov, nisem čisto točno vedela, zakaj je to dobro, ampak sem ponosna nase, da sem šla preko sebe in svojih sposobnosti ter si dokazala, česa vsega sem sposobna. Vidim, da mi to še kako pomaga prav danes. Če bi bilo po moje, bi jutri uvedla nazaj vojaški rok, saj verjamem, da bi to vsakemu koristilo za nadaljnje življenje.

PREBERI ŠE
Cirkusantka Tamia Šeme: Cirkus ni samo nek ''smešni nered''

Zakaj ravno saksofon? Kdaj ste se navdušili nad igranjem in kdaj ste vedeli, da želite, da igranje saksofona postane vaš poklic?

Moja prva ljubezen pri šestih letih je bil klarinet. Mami me je vozila na koncerte in enostavno sem se zaljubila v njegov ton. Sem se pa vsa leta v glasbeni šoli spogledovala s saksofonom in na koncu odločila prav zanj. Že od nekdaj sem bila navdušena nad jazzovsko glasbo in vlogo saksofona v njej, čeprav sem sama klasična glasbenica. Na koncu osnovne šole se je bilo nekako treba odločiti, kako naprej, in vesela sem, da sem imela pri rosnih 14 letih takšno željo, da bi to postal moj poklic. Sledila sem svojim občutkom in sanjam. Moje sanje so vedno bile igranje v orkestru in prav to danes počnem.

Kako pa je biti poklicni glasbenik pri nas? Se od tega da dostojno živeti?

Mislim, da so prednosti in slabosti. Je veliko težje, kot mogoče izgleda. In čeprav smo majhni, je trg pri nas zelo velik. Imamo izjemno veliko številko kvalitetnih glasbenikov ter glasbenic, ni dovolj samo talent, moraš tudi garati. Ampak vsak trud je na koncu poplačan. Za mene že s tem, da se lahko preživljam z glasbo in da je moj hobi tudi moj poklic. Vse se da, če se hoče – so pa za to potrebni iznajdljivost, talent, pridnost, sreča, potrpežjivost, vaja, vaja in še enkrat vaja. Ter ne obupati, če ti takoj ne uspe.

"Glasba je del mojega življenja in si ne predstavljam, da bi mi jo nekdo odrezal. Name velikokrat deluje terapevtsko."
"Glasba je del mojega življenja in si ne predstavljam, da bi mi jo nekdo odrezal. Name velikokrat deluje terapevtsko."/ FOTO: osebni arhiv

Kaj vam sicer pomenita glasba in nastopanje?

Glasba je del mojega življenja in si ne predstavljam, da bi mi jo nekdo odrezal. Name velikokrat deluje terapevtsko. Ko igram, sem enostavno z mislimi samo pri glasbi in nekako v svojem mehurčku. Skozi glasbo se izražam in izlivam svoja čustva, kar je za moje pojme zelo pomembno in se to seveda tudi pozna pri sami izvedbi. Rada nastopam, rada imam oder, in to, ko vidiš občinstvo, ki ploska s stoječimi ovacijami po koncu koncerta, je nekaj, kar se ne da opisati z besedami.

Glasbo ste študirali v tujini. Kako težka preizkušnja je to bila, ko ste morali proč od doma, in kaj vam je ta izkušnja dala?

Pri 14 letih sem odšla živet v Ljubljano, saj sem tam obiskovala srednjo šolo. Mislim, da je bilo prav to obdobje najtežje, saj si v puberteti in moraš imeti res veliko samodiscipline, saj si konec koncev stran od doma in še zelo mlad. Po končani srednji šoli sem študirala v avstrijskem Gradcu, kasneje tudi v Madridu v Španiji. Dobila sem ogromno širine, za katero bom večno hvaležna. Spoznala sem ogromno ljudi iz celega sveta, različne kulture, naučila sem se novih tujih jezikov in pa seveda postala čisto samostojna ter odgovorna za svoje odločitve v življenju. In vse to me je pripeljalo do tu, kjer sem danes. Srečna in zadovoljna, da sem, kjer sem, s svojo punčko ob meni. Vse ostalo bo pa že!

PREBERI ŠE
Drifterka Klavdija Rajkovič: ''Vozniki z znanjem drifta se v kritičnih situacijah odzovejo hitreje, saj jih lažje ocenijo''